Petek, 25. 6. 2021, 7.04
2 leti, 10 mesecev
Dan državnosti
Kako je slovenski narod postavil na noge svojo državo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,39
54
Predsednik slovenskega parlamenta France Bučar 25. junija 1991 razglaša osamosvojitev Slovenije. V spomin na ta dogodek 25. junija praznujemo dan državnosti.
Nova revija št. 57, proces proti četverici JBTZ, Majniška deklaracija, zmaga Demosa na volitvah spomladi 1990 … To so eni od mejnikov na poti k samostojni slovenski državi, ki je bila razglašena na današnji dan leta 1991. Razglasitvi samostojnosti je kmalu sledil napad jugovojske, a so Slovenci ubranili neodvisnost svoje države.
Petindvajsetega junija 1991 je bilo v slovenski skupščini oziroma parlamentu zelo slovesno. Delegati oziroma poslanci so z veliko večino sprejeli in razglasili temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter ustavni zakon za uresničitev te listine.
Nova zastava in nov grb
Prav tako so sprejeli deklaracijo o neodvisnosti in amandma k slovenski ustavi, ki je določal novo slovensko zastavo in nov grb. Slovenski parlament je tako dan prej, kot je določal zadnji rok v zakonu o plebiscitu, Slovenijo osamosvojil od Jugoslavije.
Odločitev za samostojnost in neodvisnost je bila z ogromno večino izglasovana na plebiscitu šest mesecev prej – 23. decembra 1990. Slovenski parlament je tako samo udejanjil enotno voljo prebivalcev Slovenije.
Slovenski vzpon k državnosti
Neodvisnost in samostojnost Slovenije, ki jo je bilo potem treba ubraniti v desetdnevni vojni z Jugoslovansko ljudsko armado (JLA), je bila pika na i na počasni in postopni poti slovenskega naroda k popolni državnosti.
Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je v slovenskem parlamentu podprlo 180 poslancev, dva sta bila proti, dvanajst pa vzdržanih. Ustavni zakon za uresničitev te listine pa je podprlo 187 poslancev, trije so bili proti, 13 pa vzdržanih.
To ni bila pot nenehnega vzpona, ampak pot vzponov in občasnih padcev. Še zlasti zato, ker se za Slovence 20. stoletje ni začelo preveč optimistično. Po prvi svetovni vojni je bilo naše narodno ozemlje dobesedno razkosano med štiri države.
Na štiri dele razdeljeno slovensko ozemlje
Avstrijci so na plebiscitu leta 1920 dobili večino južne Koroške, Porabje je ostalo pod Madžarsko, Italijani pa so si prigrabili velik del slovenskega narodnega ozemlja na zahodu.
Jedro slovenskega ozemlja je postalo del novoustanovljene južnoslovanske države – sprva imenovane Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev od leta 1929 pa Jugoslavija. To je bila centralistična in unitarna država, v kateri je imel škarje in platno v rokah Beograd. Največ, na kar so takrat lahko upali Slovenci, je bila avtonomija.
Slovenci in obdobje diktatur
Prva Jugoslavija je bila kolikor toliko demokratična država samo do januarja 1929, ko je kralj Aleksander razglasil diktaturo. Volitve leta 1928 so bile tako zadnje svobodne volitve v kraljevi Jugoslaviji.
Za JLA so govorili, da je država v državi oziroma sedma republika (Jugoslavija je imela šest republik, op. p.). Po Titovi smrti se je JLA čutila poklicano za ohranitev Jugoslavije, tudi za ceno vojne. Prvič je do zaostritve med JLA in Slovenijo prišlo v času procesa proti četverici JBTZ, ko je postalo jasno, da se jugovojska pripravlja na nasilen nastop proti demokratičnemu gibanju. Nato so prišle zaostritve spomladi 1990 z odvzemom orožja slovenski Teritorialni obrambi (TO) in jeseni istega leta z zasedbo štaba slovenske TO. Maja 1991 je JLA zarožljala z orožjem pri učnem centru TO v Pekrah, mesec pozneje pa se je začela odkrita agresija na Slovenijo.
Po drugi svetovni vojni je glede na takratna razmerja moči med zmagovalci vojne proti Hitlerjevi Nemčiji Jugoslavija in s tem tudi Slovenija postala del socialističnega Vzhoda.
Tito, partija in JLA
Najprej njen trdni del, po sporu med Titom in Stalinom pa je socialistična Jugoslavija vse do svojega konca igrala vlogo nekakšnega nikogaršnjega ozemlja med Zahodom in Sovjetsko zvezo oziroma sovjetskim blokom. Vlogo, ki jo je z denarno pomočjo in nato s posojili nagrajeval tudi Zahod.
V socialistični Jugoslaviji je Slovenija postopoma krepila svojo moč v razmerju do Beograda. Največ pristojnosti je dobila z jugoslovansko ustavo iz leta 1974. Pri Titovi Jugoslaviji je potrebno poudariti, da je ta stala na treh stebrih: prvi steber je bil Josip Broz-Tito, drugi steber je bila komunistična partija, ki je imela absolutno politično oblast, tretji steber pa je bila Titova JLA.
Slovenija med suverenostjo in unitarizmom
Maja 1980 se je s smrtjo Tita sesul v prah prvi steber. Na jugu zvezne države, zlasti v Srbiji, so se v 80. letih začele vse bolj krepiti težnje po (vnovični) centralizaciji in unitarizaciji zvezne države ter omejevanju moči republik.
Enaindvajsetega junija 1988 je bil na Kongresnem trgu v Ljubljani množični protestni shod zaradi aretacij Janeza Janše, Ivana Borštnerja in Davida Tasića. Na shodu so nastopili številni govorniki, med drugim predsednik Odbora za varstvo človekovih pravic Igor Bavčar. Shod je bil tudi glasbena prireditev, na njem so tako Pankrti (najbolj znana slovenska punk skupina) zaigrali pesem Janez, kranjski Janez, ki je bila seveda posvečena zaprtim Janši, Borštnerju in Tasiću:
Del teh unitarističnih teženj so bila tudi tako imenovana skupna šolska jedra – torej poskus iz leta 1983 o poenotenju šolskih učnih programov na ravni Jugoslavije. Te težnje z juga so seveda sprožile slovenski odziv. V Sloveniji se je začelo vse bolj krepiti demokratično gibanje, ki je zahtevalo obrambo slovenske suverenosti in tudi njeno krepitev.
Srednjeevropska ideja med Slovenci
V prvi vrsti boja za slovensko suverenost in slovensko samobitnost je bilo takrat Društvo slovenski pisateljev (DSP). To je sredi 80. let začelo vse bolj poudarjati srednjeevropsko idejo in povezovanje Slovencev s srednjeevropskimi narodi. DSP je tako od leta 1986 začel skupaj s Kulturnim društvom Vilenica organizirati vsakoletno srečanje pesnikov, pisateljev, dramatikov in esejistov iz Srednje Evrope – mednarodni literarni festival Vilenica.
Vse se je začelo leta 1984, ko je v Novi reviji izšel prevod eseja češkega pisatelja Milana Kundere o Srednji Evropi. Ta protikomunistični in protisovjetski esej je govoril predvsem o Češkoslovaški, Poljski in Madžarski, toda Slovenci so pojem Srednje Evrope kot dela Evrope, ki so ga Sovjeti odtrgali od Zahoda, prilagodili jugoslovanskim razmeram.
Slovenci so sebe začeli videti kot del Srednje Evrope, ki je tako postala nasprotje Jugoslavije in Balkana. Kot je ugotovil avstrijski pisatelj Peter Handke (sam sicer nasprotnik srednjeevropske ideje), je prav želja po Srednji Evropi Slovence pripravila do tega, da so se odcepili od Jugoslavije.
57. številka Nove revije
Leta 1987 je izšla slovita 57. številka Nove revije, v kateri so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program. Ti prispevki so začrtali programske smernice slovenskega osamosvajanja.
Znamenita 57. številka Nove revije. Avtorji prispevkov za slovenski nacionalni program so bili med drugim: Tine Hribar, Ivo Urbančič, Dimitrij Rupel, Jože Pučnik, Peter Jambrek, Spomenka Hribar, France Bučar, Drago Jančar in Niko Grafenauer.
57. številka Nove revije je bila svojevrsten slovenski odgovor na unitaristično-centralistične zahteve, ki so prihajale z juga, in deloma tudi odgovor na razvpiti velikosrbsko usmerjeni Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, ki je bil javno objavljen jeseni 1986.
Proces proti JBTZ in slovenska pomlad
Leta 1988 je proces proti četverici JBTZ (Janez Janša-Ivan Borštner-David Tasić-Franci Zavrl) sprožil slovensko pomlad. Množični protest proti aretacijam in procesu v srbohrvaščini na vojaškem sodišču sredi Ljubljane je pokazal, da zahteve po demokraciji niso omejene samo na ozke kroge, ampak imajo množično podporo med Slovenci.
Že maja 1988 je bila ustanovljena Slovenska kmečka zveza (zdajšnja SLS), pravi val ustanavljanja novih strank (uradno še imenovanih zvez) pa je Slovenija doživela leta 1989. Nove stranke so konec leta 1989 začele snovati predvolilno koalicijo – Demos. Še pred tem, maja 1989, so demokratične sile oblikovale Majniško deklaracijo, s katero so zahtevale suvereno državo slovenskega naroda.
Že 26. junija, dan po razglasitvi samostojne in neodvisne Slovenije, so se začeli premiki JLA na Primorskem. Vsesplošni napad jugovojske na Slovenijo se je začel 27. junija. Slovenskim silam – teritorialcem in policistom – je nato v desetdnevni vojni za Slovenijo uspelo ubraniti slovensko neodvisnost. Na fotografiji: teritorialci in ujeti vojaki JLA.
Demos je nato aprila 1990 zmagal na parlamentarnih volitvah, medtem ko je nekdanji šef Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan na volitvah za predsednika slovenskega predsedstva v drugem krogu premagal kandidata Demosa Jožeta Pučnika.
Jože Pučnik, mož, ki je dobil vzdevek oče slovenske države:
Plebiscit
Demos se je novembra 1990 odločil za razpis plebiscita o samostojnosti Slovenije. Ta je bil 23. decembra 1990 in na njem se je 88,5 odstotkov vseh volilnih upravičencev odločila za samostojnost. To plebiscitno voljo je slovenski parlament udejanjil pred 30 leti.
54