Laži, fotokopije in druga "poštenost"

Nikjer v resni ustanovi ne bi bilo dovolj, da nekdo, ko posumijo o njegovem pravem podpisu, pošlje pismo, da je bil to res njegov podpis. V državnem zboru očitno zaradi nekakšnega "ljubega miru" to ni potrebno. Predlagatelji referendum o slabi banki in državnem holdingu so potrebovali cele tri dni, da so od svoje poslanske kolegice Melite Župevec dobili pismo, v katerem ta trdi, da je podpis na pobudi za referendum o državnem holdingu res njen. Vsaj trije grafologi, od tega eden, ki je celo sodni izvedenec za pisavo (Borut Pogačnik), so o tem odkrito podvomili. Dva nista želela objave svojega imena, kar pomeni, da je stvar vroča in da sta pač presodila, da bi jima to lahko škodovalo.

Zakaj je verjetno, da tisti podpis ni podpis poslanke Pozitivne Slovenije Melite Župevc oziroma lahko o pristnosti podpisa močno dvomimo? Najprej zaradi načina, kako je vodja poslanske skupine Jankovićeve stranke Jani Möderndorfer v torek petnajst minut pred polnočjo prinesel zahtevi za referendum v državni zbor. Očitno je namreč, da so v stranki – potem ko je pobuda za referendum padla v državnem svetu in se je tudi sindikat elektro dejavnosti referendumski pobudi odpovedal, česar niso pričakovali – zelo hiteli, saj so tisto o slabi banki kar skenirali ali fotokopirali. To zahtevo je predsednik državnega zbora Virant zavrnil, dopustil pa je razpis referendum o državnem holdingu, čeprav bi lahko še malo počakal in k razčiščevanju sumljivega podpisa pritegnil še koga. Gre namreč za zelo resno zadevo – ne zaradi referenduma kot ljudske volje, ampak zaradi trenutka, v katerem prihaja ta zahteva in v katerem se bo dogajal referendum. Ta je državi in seveda državljanom skrajno nenaklonjen. Zato mora biti, če se že pojavi takšna zahteva, odpravljen vsak najmanjši sum, da s pobudo ni kaj narobe.

Da je nekaj narobe, pa je včeraj v prvi, premierni oddaji informativne oddaje Planet TV DANES razkril novinar Gašper Petovar, pred mikrofon in kamero je ujel poslanca Pozitivne Slovenije Petra Vilfana in ga ujel tudi v zanko! Ne enkrat, dvakrat. Vprašal ga je namreč, ali se je na obe pobudi za oba referenduma osebno podpisal in Vilfan je rekel – seveda. In se seveda ni, ker je bil njegov drugi podpis – tako kot vsi preostali – fotokopiran.

Peter Vilfan se je torej zlagal, ni govoril resnice. Kako potem ne dvomiti o regularnosti tistega, za dolge čase naše parlamentarne demokracije čudno sumljivega podpisa Melite Župevc. Če k temu prištejemo še najmanj nenavadnost, da ima vodja neke poslanske skupine vnaprej deponirane podpise svojih kolegov poslancev, potem se ne bodo nikoli oprali suma, da so v ihti maščevalnosti hudo grešili.