Z izbiro za generalnega konzula sem zadovoljen

Večkratni minister za zunanje zadeve in veleposlanik, ki je mnogim trn v peti, je nedavno postal generalni konzul v Trstu. Pravi, da je z novo nalogo zadovoljen! Mesto konzula je še kako pomembno, saj gre za največje slovensko mesto zunaj Slovenije. Odnose med sosednjima država ocenjuje za dobre, glede vprašanja plinskih terminalov pa Rupel priznava, da Slovenija ni imela neke konsistentne in dosledne politike. "Jaz bi bil zelo za to, da se s tem problemom začne intenzivneje ukvarjati Evropska unija, ali je to realno, pa ne vem," odgovarja Dimitrij Rupel.

Še imate tisti znameniti notes, ki je pred leti dvignil nemalo prahu, ko vas je nekdanji premier Borut Pahor imenoval za svojega posebnega odposlanca?

Tisto imenovanje ni bila preveč posrečena ideja, tako s premierjeve kot tudi z moje strani. Kar pa zadeva notes, ne gre za notes, ampak moj iPhone, v katerem je veliko telefonskih številk in naslovov, vsi pa se zavedamo, da naslovi politikov hitro izgubljajo pomen. Polovica tistih ministrov, katerih številke imam, niso več ministri, tako kot tudi jaz ne, zato bi se z njimi lahko pogovarjal o tretjih rečeh, ne pa o odnosih med državami.

Kako ocenjujete aktualni trenutek v svetu, zlasti v EU? Gospodarska in politična kriza sta naredili svoje, kar se kaže v Grčiji, Španiji, Portugalski in Italiji, pa tudi v Sloveniji ...

Evropska unija se s krizo legitimnosti spopada že zelo dolgo obdobje. Njene inštitucije so bolj ali manj neka demokratična improvizacija. Evropski parlament je še najbolj reprezentativen, a ima malo besede, malo vpliva. Medtem ko je komisija, ki je še vedno najpomembnejši organ EU, sestavljena iz osebnih izbrancev, predsednikov vlad nekega določenega mandata, s tem pa so povezane nekatere težave. Res je tudi, da so komisarji po črki zakona predstavniki evropskega duha, ta pa je neka zelo izmuzljiva kategorija.

Dokler je bilo število članic EU relativno majhno, so države, tudi Slovenija kot ena zadnjih, predsedovale Uniji, kar je vsaki državi prinašalo nekaj prepoznavnosti, političnih točk in zadovoljstva. Zdaj tega ni in imamo opravka z izbirami, ki so bolj ali manj strankarske, interne, osebne, tako da je primanjkljaj demokracije ali demokratičnosti kar precejšen. Povsem druga zgodba so banke in finančne zadeve.

Bančna kriza se je v Evropo prenesla iz ZDA in tukaj še kar straši in povzroča velike težave. Jasno je, da gre za problem bank, ki jih na račun svojih davkoplačevalcev rešujejo države. To najbrž nikomur ni všeč. Ne bi rad solidariziral s kakšnim gibanjem, kot je Occupy, je pa kar nekaj resnice v kritikah, ki so v teh dneh naslovljene na EU, komisijo in na politike v Evropi, češ da gre za reševanje nekega sistema z davkoplačevalskim denarjem. Številke so velikanske, nepojmljive ...

Ne moremo si niti predstavljati?

Rad bi spomnil, da se je vojna v Jugoslaviji pravzaprav začela, če seveda malo poenostavim, zaradi milijarde dolarjev, ki jih je Milošević ukradel iz jugoslovanske Narodne banke. Takrat je v Sloveniji napočil trenutek, ko smo rekli, zdaj pa je tega dosti, ne gremo se več. Danes pa govorimo le še o stotinah milijard evrov. Takrat, ko je bila Jugoslavija zadolžena za 17 milijard dolarjev, se nam je zdelo, da je to konec sveta, zdaj pa vidimo precej bolj črne slike. To je zelo huda kriza.

Glede reform o izboljševanju zdajšnjega sistema v EU pa menim, da jih je lahko na preprost način imenovati zgodba dveh hitrosti. V Evropi se že dogaja delitev na razvitejši sever in manj razviti jug. Čeprav je ob tem treba priznati, da je evropski jug že v preteklosti veliko pridobil iz Evropske unije. Če se spomnimo samo avtocest na Sardiniji ali Siciliji, ki so se končale sredi polja (smeh), ali če se spomnimo velikanskih pridobitev v Grčiji in na Cipru. Delitev sever – jug, ki bo, kot kaže, uresničena, v ozadju našega življenja obstaja že nekaj časa.

Kje je tu Slovenija? Če seveda sprejemamo tezo nemške kanclerke o nujnejšem trdnejšem fiskalnem in tudi političnem povezovanju znotraj Unije. To pa široko odpira vrata nekakšnim združenim državam Evrope.

Pri tem vprašanju sem sam malo razdvojen, najbrž smo vsi. Po eni strani ga ni Slovenca, ki ne bi verjel, da nas povezovanje z Nemčijo utegne rešiti. Če je nekaj dobro za Nemčijo, bo najbrž dobro tudi za Slovenijo, že zato ker je Nemčija naš najpomembnejši gospodarski partner. Nas je spravila v težave miselnost, da se je mogoče zadolževati prek vseh meja, da se bodo dolgovi sami poplačali.

Tukaj gre za en refleks stare jugoslovanske miselnosti, po drugi strani pa tudi dejstvo, da je bil "denar" pred krizo zelo poceni, borzni indeks je naraščal, če si vzel veliko posojilo, se je to vračalo skoraj samo od sebe, fenomen tajkunstva se je tako rodil …

Po drugi strani pa je politika večje integracije EU tudi dilema o odrekanju samostojnosti. Bil sem med tistimi, ki se je zavzemal za samostojno državo. Zdaj pa postaja nacionalna politika v globalnem svetu težavna. Slovenija je majhna, dva milijona državljanov ima … Vprašanje je, kako lahko zavarujemo svojo neodvisnost. V neki bolj povezani EU ne bo težav, ki so nas nekdaj pestile, demokracija in podobno … Sprejemam realnost, ki prihaja tudi v imenu nasprotovanja temu brezpravju (anomiji) slovenske družbe. Pravila, ki veljajo za ene, ne veljajo za druge. Politične kombinacije so neverjetne, kadar nekomu ustreza, se desnica povezuje z levico ali obratno, ne glede na politično logiko in ideološke ovire ...

Pogovor ste že zapeljali v aktualni politični trenutek v Sloveniji. Kako ga ocenjujete?

Obupan sem zaradi tega, kar se je zgodilo v zadnjih letih. Sam sem bil predmet političnih obračunov in bi lahko bil zelo nezadovoljen. Ne glede na to pa moram reči, da moramo v Sloveniji priti do neke korenite spremembe, da se bomo sporazumeli, da bomo znali pravilno oceniti tisto v preteklosti in tudi tisto, kar je pomembno za prihodnost.

Postali ste generalni konzul v Trstu ... Ste večkratni zunanji minister, veleposlanik, zdaj pa le še konzul. Je to le rešilna bilka, posledica vašega spora s predsednikom države?

Ne želim izrabljati intervjuja za zaostrene aktualne polemike, povem pa lahko, da je mesto generalnega konzula v Trstu zelo pomembno, zelo strateško mesto za Slovenijo. Trst je največje slovensko mesto zunaj meja domovine, Trst je bil po drugi svetovni vojni svetovni problem in vzrok številnih težav, pa tudi dosežkov Jugoslavije, pozneje tudi Slovenije. Italija pa je na področju blagovne menjave naša druga najpomembnejša gospodarska partnerica. S to rešitvijo (izbiro za generalnega konzula) sem zadovoljen.

Kako ocenjujete odnose med državama, kakšna bi bila vaša ocena v razponu od 1 do 10? Odnosi med Slovenijo in Italijo niso bili vedno dobri?

Odnosi med državama so dobri. Zaslužijo oceno 9. Imamo nekaj problemov okoli Trsta, vendar ne političnih, ampak okoljsko-gospodarskih (plinski terminali), nekaj težav imamo tudi s financiranjem slovenske manjšine, ampak to so relativno male težave. Tisto, kar mene skrbi, je, kako se bo Slovenija v prihodnosti plasirala v očeh Italijanov in Italije, ki čez našo državo "škili" na Hrvaško in naprej na zahodni Balkan. Biti moramo zelo previdni in zelo verodostojni. Italija je sedma ali osma največja gospodarska sila v svetu, čeprav je zdaj v krizi, ampak njena beseda nekaj velja ...

Problemi med državama obstajajo, to vemo, financiranje naše manjšine …

To smo reševali vsako leto sproti. Spomnim se, ko sem bil pri Borutu Pahorju, je tri mesece bila prva stvar reševanje dotacij za slovensko manjšino in sem moral iti k tedanjemu italijanskemu premierju Berlusconiju v Rim. Na koncu smo rešili problem, ampak vedno smo morali pritiskati. Tudi pri zaščitnem zakonu ...

Največje odprto vprašanje med državama je vprašanje plinskih terminalov v Tržaškem zalivu. V Sloveniji so nekateri že prepričani, da so terminali na severu Jadranskega morja že gotovo dejstvo. Smo zamudili? So pri teh projektih ta in prejšnje vlade padle na izpitu?

Problem plinskih terminalov na morju se je pojavil v času naše Janševe vlade. In že takrat sem jaz nekaterim italijanskim politikom, tudi Ricardu Illyju, tržaškemu županu, ki je bil takrat deželni predsednik in s katerim sem še zdaj prijatelj, povedal, da je za Slovenijo plinski terminal na morju nekaj korakov od slovenske obale nesprejemljiv. Ne vem, ali se ta hip lahko popolnoma izognemo nevarnosti plinskih terminalov. Kot slišim, so nekateri v Sloveniji alergični predvsem na morebitne plinske terminale v Žavljah. Meni se bolj kot terminal v Žavljah zdi sporen terminal na morju in po moje bi morali kritiko usmeriti v to smer. Imamo pa sami eno težavo.

Katero?

Težavo imamo, ker se je v razpravi o terminalih slišalo stališče, da bi se plinski terminal lahko gradil tudi pri nas v Kopru. Če vi odločno zavračate terminal v Tržaškem zalivu, obenem pa rečete, da bi ga gradili pri nas, kakšno težo ima potem argument, da gre za okoljsko nevaren in nesprejemljiv energetski objekt? Tu moramo priznati, da nismo imeli neke konsistentne in dosledne politike.

Je še mogoče preprečiti graditev plinskih terminalov v tem delu Jadrana?

Ne vem, sem pa malce začuden nad brezbrižnostjo našega komisarja za okolje. Po mojem mnenju bi lahko naš komisar nastopil odločneje, ko gre za problem plinskih terminalov. Menim, da se je mogoče izogniti najhujšemu, po drugi strani pa je mogoče v to energetsko zgodbo v tem delu Evrope pripeljati še nekatere druge elemente, denimo plinovod Južni tok ... Če je mogoče zagotavljati plin za Italijo tudi s plinovodom, ki bo šel prek Slovenije, potem morda potreba, ki se kaže pri oskrbi s plinskimi terminali na morju, ne bo tako urgentna! So pa jasno v ozadju številne igre in igrice, ki jih ne poznam ...

Bi morala Slovenija, če ne uspe drugače preprečiti gradnje spornih terminalov, izpodbijati njihovo graditev pred Sodiščem Evropskih skupnosti? Vračam se na vašo oceno, da so odnosi med državama dobri in zaslužijo oceno 9 …

Eno so dvostranski odnosi med Slovenijo in Italijo, drugo pa je internacionalizacija tega problema s pomočjo EU. Jaz bi bil zelo za to, da se z njim začne intenzivneje ukvarjati Evropska unija, ali je to realno, pa ne vem. Časi so zapleteni in nepredvidljivi ...