Andrej Brglez
Avtor:
Andrej Brglez

O avtorju:
Andrej Brglez je sociolog, publicist, raziskovalec pri ICK, vodja Medregijskega razvojnega centra in razvojnik vsebin trajnostne mobilnosti. Je avtor in pobudnik številnih preventivnih akcij za motoriste in voznike osebnih vozil, avtor različnih prometno varnostnih in okoljskih publikacij, inštruktor varne vožnje in že dve desetletji testni voznik osebnih vozil in motociklov.

Bravo naši!

Ko so začeli izdelovati smarta, so govorili, da bo to velik avto. Poglejmo, ali bo zanesenjakom uspelo družbo pripeljati v bolj odgovorno mobilnost.

Leto ali dve po tem, ko je s trakov tovarne zapeljal prvi smart, sem si šel to tovarno pogledat. Bila je v marsičem revolucionarna in v mnogo tehničnih, organizacijskih, ekoloških in logističnih delih je postavila nove mejnike. V takih tovarnah je že tako in tako vse premišljeno do zadnjega vijaka in giba, a v tej se je zdelo še bolj. Rešitve so bile prežete s strastjo po izgradnji nečesa, kar obljublja spremembe. Želeli so, da bi se videlo, da se tam ne bodo sestavljali le "majhni" avtomobili, ampak se bo od tam začela po svetu širiti resna, velika alternativa neodgovornemu potrošništvu. Govorili so, da bodo ljudje zdaj končno dobili možnost, da začnejo v resnici živeti geslo manj je več in da ga ne bodo le uporabljali, ker se dobro sliši. Odgovornega potrošništva v tem primeru seveda ne smemo enačiti z nagovarjanjem k antipotrošništvu. Smart je hotel biti dobro prodajan, a kot veliko drugih bio, eko in podobnih reči, seveda ni bil poceni. Tega mu ne smemo šteti za napako, saj je jasno, da izdelek, ki ni primerno ovrednoten – da ne rečemo drag –, praviloma ne more postati trendesetter.

Smart je torej ubral pot, ki jo je takrat že na pamet poznal Steve Jobs. Danes vemo, da se ni izšlo povsem po načrtih. Morda zato, ker Smart, za razliko od prej omenjenega, ni ponudil nič dih jemajočega: ko govorimo o vožnji, je slabši ali enako neudoben in vozniško neprivlačen kot (so bili) tudi drugi mini avtomobili. Saj je vseeno, če so crocsi zgolj smešne "ortopedarice" ali če je Apple le stvar videza (gl. kolumne Mihe Mazzinija na Planetu Siol.net), za oboje velja, da ponujajo dovolj privlačno in nenaporno drugačnost, ki človeku ponudi možnost, da se v nepomembnih odtenkih življenja preprosto in ravno dovolj loči od sivega povprečja. To smartu (še) ni uspelo.

A njegovo bistvo moramo videti drugje. Na primer v Rimu, kjer so jih dolga leta prodali daleč največ sploh. Tam so pred leti entuziasti s smarti hoteli narediti nekakšen Bicike(LJ). Pa ni šlo. Očitno so bili prehitri. Danes pa v Rimu povsem uspešno živi CarSharing, ki sicer ni tako napreden ali tako applovski, a uporabniki hvalijo možnost parkiranja na zagotovljenih parkirnih mestih, možnost vožnje v staro mestno jedro, zmanjšanje lastnega ogljičnega odtisa, znižanje stroškov za prevoz, vožnjo po posebnih "hitrejših" voznih pasovih in podobno.

Na tak način, kot predpripravo za bodoče projekte, je treba videti tudi projekt PosodiAvto.si, ki sta ga pred kratkim kolegom študentom in javnosti predstavila Lev Piautzer in Jure Vrščaj. Ideje in volja poganjajo svet in zdi se, da imata fanta obojega dovolj. Očitno jima je jasno, da naše mesto ni dovolj veliko za resen avtomobilski "sharing" ali da je pri nas želja imeti svoj avto (takega, ki ga imaš rad in ga zvečer pokrivaš, ko gre spat) večja od misli, da bi ga lahko za trenutek pogrešal. Kaj šele, da bi te on varal s kom drugim. Zato sta fanta začela, kot pravita, graditi skupnost podobno mislečih. Iščeta jo tam, kjer je upanje, da jo bosta našla, največja, med mladimi torej. Študentje danes niso brez avtomobilov kot nekoč in upam, da so vsaj nekateri nanje pripravljeni gledati manj čustveno in se bodo v projekt vključili. Tudi sam razmišljam, da bi se priključil "skupnosti". Moje delo je takšno, da svojega avtomobila ne potrebujem. Po tem, koliko uporabljam svoj avto, jim ga lahko že kar danes peljem in pustim, saj do spomladi ne bom imel časa zanj. Ne bom pa imel niti časa niti volje za druženje s tistimi, ki bodo k meni hodili po ključe. V začetku bo namreč vse skupaj delovalo na prijateljski, ali bolje, osebno dogovorni način. Kar je razumljivo in družabno, a družabnost je danes za na splet, ne pa da bi skupaj hodili v garažo … Preden svoj avto odpeljem k študentom, moramo torej vseeno razčistiti še nekaj reči. Saj ne, da bi bil sam čustveno navezan na svoj avto ali da bi imel kakšne predsodke, a dejstvo je, da moj avto ni značilen študentski avtomobil. Če nič drugega, polna posoda goriva bo izposojevalca stala skoraj toliko kot letna vinjeta in če se ne bo peljal le do kina in nazaj, jo bo hitro izpraznil. Mogoče bo bolje, če naredimo drugače. Jaz prodam svoj avto in za nekaj "jurjev" kupim nekaj srednje rabljenega in tega dam v "skupnost". Tudi ključe naj kar imajo. Ker ga sam skoraj gotovo ne bom uporabljal, me zanima, ali bi lahko z njim zaslužil. Ni treba v prvem letu, recimo v treh. Mislim, da bi bili na ta način lahko zadovoljni vsi v "skupnosti". Če bi model deloval, bom s preostankom denarja od prodanega avta kupil še nekaj rabljenih … Za študente imam torej kar nekaj vprašanj in jih bom poklical, saj verjamem vanje. Če projekt ne bo zaživel, pa naj bo jasno, da tudi tisti, ki bodo sledili, ne bi, če ne bi bilo pred njimi že enkrat nekje enega posojanja.si. Ali propadlih smartov v Rimu.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.