Andrej Brglez
Avtor:
Andrej Brglez

O avtorju:
Andrej Brglez je sociolog, publicist, raziskovalec pri ICK, vodja Medregijskega razvojnega centra in razvojnik vsebin trajnostne mobilnosti. Je avtor in pobudnik številnih preventivnih akcij za motoriste in voznike osebnih vozil, avtor različnih prometno varnostnih in okoljskih publikacij, inštruktor varne vožnje in že dve desetletji testni voznik osebnih vozil in motociklov.

Boljša frizura, večja varnost

Za volanom se obnašamo drugače kot pred ogledalom. Poglejmo, ali lahko kazalec prometne kulture na bolje obrnejo frizerke.

Nimam "svojega" frizerja, noben mi ni ljubši, do striženja las pa se obnašam tako kot do vseh drugih reči, za katere sem se odločil, da mi ne bodo jemale več časa in napora, kot je nujno potrebno. S striženjem torej opravim v hodu. Da bo povsem jasno: ne rečem, da nisem nesrečen, če me kdo "v hodu" slabo postriže. Se takšna nesreča pozna tudi v obnašanju na cesti? Seveda se. Pa še kje drugje, kakšnega pol dneva. Sklep: če smo zadovoljni, smo boljši vozniki. Napake drugih tedaj laže oprostimo, jih razumemo, mogoče celo predvidimo in pomagamo, da kdo kakšne ne naredi ali da se iz nje izvleče z manj težavami in podobno.
Zadovoljne, morda celo srečne, nas lahko naredi marsikaj. V eni od Vauxhallovih tovarn v Veliki Britaniji so pred leti ugotovili, da prihaja v ponedeljek in večji del torka na tekočem traku do pogostejših napak in zastojev takrat, ko lokalno nogometno moštvo, ki ga seveda podpira tudi tovarna, v nedeljo tekmo izgubi. Seštevek stroškov, ki so nastali v takih dneh v proizvodnji, je vodstvo prepričal v povečanje finančnega vložka v nogometni klub. Nato so upali, da bodo novi igralci njihovim delavcem v nedeljo povzročili manj slabe volje kot prej in bo zato v ponedeljek in torek manj zastojev, reklamacij in stroškov.

V taki luči moramo gledati tudi na frizerke in frizerje. Veliko moč imajo. V škarjah držijo (tudi) prometno usodo. Če svoje delo opravijo dobro, bo promet verjetneje tekel gladko in brez nepotrebnih napetosti. Danes sem bil pri enem od teh krojilcev naše prometne prihodnosti. V obdelavi sva bila dva. Moški pri tridesetih je svojo (prometno) usodo in frizuro prepustil v upravljanje mlajši upokojenki, jaz mlajši vajenki. Ko sem sedel, sta bila starejša frizerka in mladi mož že v živahnem pogovoru. Lasje so se mu hitro redčili že sami po sebi, zato je glasno izrazil skrb, da mu bo preostale preveč na hitro pobrala še ona. Njegova skrb je bila utemeljena, saj frizerka svojega namena ni skrivala. Rekla je, da je bolje, da lase pošteno skrajša in mu napravi pravo fantovsko frizuro in ne da z "daljšanjem" poskuša pokrivati izpraznjena mesta. Močno razhajanje, občutljiva tema in dovolj za zdaj o frizurah. Dejstvo je, da mu ni bilo vseeno, za razširjene opcije pa (še) ni hotel vedeti, zato je rekel: če ne bom pazil na lase, me ne bo nobena pogledala. Škarje so se za hip ustavile, izkušena frizerka je uprizorila hollywoodski obrat in rekla: dvoje si zapomni, nasmejati jo moraš pa razočarati je ne smeš; potem je pa res vseeno, koliko las imaš. Govorila je kot Oprah, a njej si lahko verjel.

Gospa frizerka je tako zaposlila naše misli, sama pa je delala naprej. Ni kaj dodati ali odvzeti. V trenutkih tišine so misli mojega mlajšega soseda očitno zaposlile povsem drugače kot mene, saj je rekel tole, danes ne prideš na listo zanimivih, če nimaš denarja, dobrega avta in če nisi videti v top formi. Avto sem kupil in ni me stal malo, hodim na fitnes, jem vlaknine, multivitamine in tako dalje, pa se niti slučajno ne kvalificiram na listo. Torej?

Dvakrat je omenil avto, zdaj je čas, da se vključim. Avto te bo pripeljal, kamor hočeš, ne naloži pa mu še tega, da ti mora pripeljati tudi punco in srečo. V tem smislu ti da največ, ko si v njem in lahko, recimo, na daleč koketiraš s puncami v drugih avtih. Ampak kaj imaš od tega? V ogledalu vidim njegove misli, že ideja spogledovanja ga je ogrela, ne gre mi dobro. Zarežem ostreje in rečem: jasno, da je vse polno pleh(kih) punc, in ja, avto ti lahko da dodatno samozavest, ampak kaj ti bo takrat, ko bo parkiran pred fitnesom, ti pa boš ves preznojen in zaripel moral nekaj reči punci, s katero že tri tedne neuspešno flirtaš? Ji boš takrat rekel, kaj voziš? Ne, reče on, ampak ko bova odhajala, bom poskrbel, da bo videla moj avto, in ko se bova srečala naslednjič, bo prav mogoče, da bo zaradi njega ona meni kaj rekla prva, vsekakor pa me bo vsaj opazila. Gre za dvorjenje, to je ritual, tu so pravila in jih hkrati ni, rečem in poskušam vsebinsko razširiti očitno zavoženo temo. Fant me pogleda in reče: vem, kaj je ritual dvorjenja, sem gledal National Geografic, največja gorila dobi največ samic in lev z največjo grivo je največji car, avto gre tudi v ta kontekst. Ok, vdam se, kaj sem pa mislil, pravzaprav. Vmes ga je frizerka postrigla bolj, kot si je želel in upal, a zdi se, da ga ni motilo. In to je bistveno. Če pa vas zanima, kakšen avto fant vozi, vam pa ne povem – ker to (tokrat) pač ni bistveno!

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.