0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
Andrej Brglez
Avtor:
Andrej Brglez

O avtorju:
Andrej Brglez je sociolog, publicist, raziskovalec pri ICK, vodja Medregijskega razvojnega centra in razvojnik vsebin trajnostne mobilnosti. Je avtor in pobudnik številnih preventivnih akcij za motoriste in voznike osebnih vozil, avtor različnih prometno varnostnih in okoljskih publikacij, inštruktor varne vožnje in že dve desetletji testni voznik osebnih vozil in motociklov.

Yes, minister

Vladni uslužbenci res verjamejo v pozitivne učinke znižanja kazni?

Doslej so dvige glob za prometne prekrške predlagali eni in isti strokovnjaki. Javnost in strokovnjaki različnih strok smo jih rotili, naj pogledajo še kam. Je naključje, da so resnico spoznali zdaj.

… takoj po nastopu nove vlade in po predlogu, da se ukine Agencijo za varnost v prometu.

Pred tedni je novica o morebitnem znižanju kazni za posamezne prometne prekrške pogrela najprej novinarje, malo pozneje pa še javnost. Veliko strokovnjakov je povedalo svoja mnenja in vsa so, vsaj kolikor sem ujel, pihala v isto smer; da je to spodbuden začetek razmislekov in ukrepov, da pa so predlogi morda narejeni (spet) preveč na horuk.

V preteklih letih so kaznovalno prometno zakonodajo letno dvigovali ter šli z ukrepi zdaj sem, zdaj tja. Naredili so vse, da je postalo nedvoumno, da kapitan te ladje nima pojma, kje je, ne ve, kako bi se našel in pluje brez kompasa. Ob tem pa govori, da ve, kam gre in kam bi rad prišel, a se vidi, da zgublja čas, energijo in denar za poteze, ki so že vnaprej obsojene na propad.

Da bi bila njegova neznanje in nemoč manj očitna, je v preteklosti brez izjeme delal tako, kot se v takih primerih tudi sicer najpogosteje zgodi: zaostroval je kaznovalno politiko.

Poslanci so predlagatelje v vsakokratnih strožjih ukrepih brez izjeme podprli, a to je že druga zgodba, oni pač niso strokovnjaki in jim naivnost in nevednost lahko do neke mere štejemo v olajševalno okoliščino, predvsem pa velja nanje gledati kot na druge obnovljive vire in se torej z njimi ne gre pretirano osebno vezati.

Temu dogodku je hitro sledil drug, ki je stvari postavil v še bolj očiščen kontekst. Na ekranih smo tokrat lahko videli zaposlene na izpitnem centru, ki so namesto svojega dopoldanskega dela počivali v senci starega drevesa in gledali zdaj policiste, ki so prišli pregledovat njihove papirje, zdaj novinarje, ki so se smukali okrog in iskali najbolj nesrečnega med njimi.

Tudi predstavniki ustreznih ministrstev so bili zraven, ti so vedeli povedati, da se je za nečedno delo zaposlenih vedelo že nekaj časa in da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo kršitelje zgrabili.

Pri prvih poročilih so novinarji hiteli sporočati, da se je vozniški izpit dalo celo kupiti in da to pri nas ni novost. Povedali so tudi, za kolikšne cene je šlo. Vse skupaj je bilo videti tako, kot da so se nadzorniki zganili zato, ker so postale v zadnjem času cene za nakup iste stvari preveč različne in so izvajalci te dejavnosti s tem početjem do kupcev ravnali pretirano diskriminatorno.

Precej podobno sliko smo lahko videli tudi pred meseci, ko so, za zdaj še precej skrivnostno, raziskovali izdajanje potrdil za opravljene izpite pri izbrisu kazenskih točk, še prej se je nekaj podobnega dogajalo pri nekaterih izvajalcih tehničnih pregledov, ki so vsevprek izdajali potrdila o tehnični brezhibnosti vozil in podobno.

Morda se dogaja še kaj, a naj bo za zdaj dovolj.

Pa potegnimo črto. Na naših cestah so torej voznice in vozniki, ki niso izpolnjevali vprašalnika o cestnoprometnih pravilih, ki se v avtošoli nikoli niso učili vozniških spretnosti in olike, ki niso šli na izpitno vožnjo in ki imajo lahko na avtu tudi kakšno hudo tehnično okvaro.

Povedano v jeziku prometnih strokovnjakov, ki pravijo, da je promet sinergija človeka, avta in ceste (prometne infrastrukture), sta iz tega tria dva že izpadla: človek in avto. Kako je s cestami, pa tako in tako vemo.

Morda se voznik s kupljenim vozniškim izpitom in tehničnim potrdilom kdaj pa kdaj pelje prehitro ali vinjen, kar nas ne bi smelo preveč presenetiti, saj cestnoprometnih pravil ne pozna ali pa jih pozna le bežno, recimo prek pripovedovanja drugih. Tako se mu lahko hitro zgodi, da pridela visoko denarno kazen in visoko število kazenskih točk. Plačilo kazni prepolovi s polovičko, izbris kazenskih točk pa spet opravi tako, kot je že vse doslej, se pravi s tako imenovanim EURO stiskom roke.

Država je torej padla tudi "rehabilitacijskem" izpitu. Kaj ji še ostane? Kaj lahko naš kapitan, skupaj s svojimi sotrpini, še naredi? Zniža kazni, seveda! Nekje je treba začeti.

In zdaj se ljudje vprašamo; če ste prej, ko vsega naštetega niste(smo) vedeli, kazni dvigovali, ubirate zdaj, ko je menda tudi vam jasno, da sistem pušča na vseh koncih, drugo pot.

Lahko razumemo breme pritiska in ja, seveda je nekaj treba narediti, pa vendar – je res mogoče, da se je strokovni kader, ki zadnja leta tako vneto utemeljuje razloge za dvigovanje kazni, prav na hitro poslovil iz ministrstva, agencije in drugih podobnih okolij?

Ali pa so vsi še tam, kjer so bili, pa po novem verjamejo v nekaj, kar jim nikoli ni bilo blizu? Ker se čudeži dogajajo, slednjega ne smemo izključiti.

Sploh pa so se v preteklosti že potrudili z utemeljevanjem razlogov za dvigovanje kazni in zato upam, da bodo tako ravnali tudi zdaj. Ko jih bomo pri tem početju videli, bomo takoj vedeli, ali v novo paradigmo iskreno verjamejo ali pa so vseeno še malo skeptični.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Seksi kopalke Beach Bunny

Prestolnica zabave, nočnih razvratov in neskončnih plaž Miami je v okviru tedna mode ponudila tudi vročo predstavitev seksi kopalk.