Borut Rončević
Avtor:
Borut Rončević

O avtorju:
Borut Rončević, sociolog, je izredni profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Raziskovalno se ukvarja s problematiko ekonomske sociologije in regionalnega razvoja. Gostoval je na univerzah in inštitutih v ZDA, Nemčiji, na Irskem, v Veliki Britaniji in v Rusiji in je avtor večjega števila znanstvenih člankov in monografij. Borut Rončević je tudi v.d. direktorja Direktorata za visoko šolstvo in znanost, vendar pa zapisano izraža le njegovo lastno mnenje.

Robotki

Neprestano zaklinjanje o izogibanju ideološkim temam je malce smešno. Ali bo zrnce resnice Slovenijo ustavilo na dolgi poti iz brezna, v katero jo je pahnila prejšnja "leva" vlada?

Osebno moram priznati, da se mi pretirano ukvarjanje z zgodovino, če tega ne počnejo ravno poklicni zgodovinarji, ne zdi najpomembnejše početje. Zgodovino je sicer treba poznati in vedeti, od kod si. Tudi zato, da veš, kam greš. Kljub temu pa je papagajsko ponavljanje trditve, da je ta koalicija le koalicija za izhod iz krize, navaden piarovski blef. Ta koalicija sicer res mora poskrbeti za izhod iz brezna, to je njena ključna naloga. Poleg tega leva vlada za kaj takega ne bi bila niti usposobljena niti motivirana. Že videno. Ampak to nikakor ne pomeni, da ob ukvarjanju s krizo, katastrofalnim stanjem v bankah in še s čem ni možno ali smiselno na kaki proslavi povedati tudi kake resnice. Saj ne, da se temu ne bi bilo možno tudi izogniti, ampak gospodarskemu razvoju te države pa to kljub temu ne bo škodilo.

Sam sem se udeležil razvpite državne proslave, na kateri je igralec Jernej Kuntner ponudil nekaj zrnc resnice. In ni segel tako daleč v preteklost. Ni se ukvarjal z dogodki, ki so se zgodili v času, ko se večina prebivalcev te dežele še ni rodila. Sem pa lahko ob njegovih besedah podoživel tiste dni konec junija 1991, ko sem imel šestnajst let. In sem tako kot večina teh, ki to bere, doživel tesnobo ob poslušanju občasnih preletov reaktivnih letal in zavijanja siren. Pa zaprtih trgovin, blokad teritorialcev po mestih in vaseh. Pa novic s posnetki tankov in poročil o bojih in o umrlih. Leta 1991.

Ob besnih odzivih na to proslavo in še ob številnih podobnih priložnostih, recimo ob vsakoletnih partizanskih romanjih in njihovi arhaični ikonografiji, se človek vpraša, kako je možno, da ljudje pozabijo tako pomembne dogodke, ki so jih celo sami doživeli ali pa so jim o njih pripovedovali njihovi bližnji? Kultura se pač spreminja zelo počasi. Povojni obračun z drugače mislečimi in desetletja indoktrinacije so temu narodu pač vtisnila trajen pečat in s tem živimo.

Zadeva je precej bolj preprosta: kultura je nabor potrebščin, nekakšna vedenjska "orodjarna", ki jo ljudje uporabljajo pri obnašanju v različnih okoliščinah.

Ti sociokulturni mehanizmi so nam znani že dolgo časa. Zanimiv je recimo opis, ki ga je v svojem znanem tekstu Culture in Action: Symbols and Strategies ponudila sociologinja Ann Swidler. Trdi, da si vzročne mehanizme pogosto napačno predstavljamo. Kultura ljudem ne določa končnih ciljev in vrednot, h katerim je usmerjeno njihovo delovanje. Ravno tako ne drži, da delovanje večine ljudi vodijo interesi in racionalen izračun.

Zadeva je precej bolj preprosta: kultura je nabor potrebščin, nekakšna vedenjska "orodjarna", ki jo ljudje uporabljajo pri obnašanju v različnih okoliščinah. In to na način, da iz te "orodjarne" izbirajo različne elemente, ki jih potrebujejo za organizacijo svojega delovanja. Ljudje torej ne delujejo načrtno, ampak vztrajno in vedno znova sproti urejajo svoje delovanje.

Ta mehanizem zelo lepo pojasni, zakaj ljudje v "ideoloških" situacijah ravnajo tako drugače, kot bi ob razumnem tehtanju argumentov in dejstev. Ali pa, zakaj ravnajo drugače, kot bi ob tehtanju občečloveških vrednot nenasilja in spoštovanja do drugače mislečih. Prav tako tudi to pojasni, zakaj želijo dediči nekdanjega sistema imeti v rokah izobraževalni sistem in zakaj so posmehljivo proti uvajanju domovinske vzgoje, ali pa jo želijo imeti vsaj pod nadzorom. Ker nas vidijo kot male robotke, ki jih je treba lepo programirati, da bi vse še naprej ostalo tako, kot je bilo.

Strahovlada

Opis medijev kot četrte veje oblasti pri nas nekateri jemljejo skorajda dobesedno. Ti svoje vloge ne vidijo v obveščanju javnosti in podajanju pluralnih mnenj, ampak v aktivnem vmešavanju v vladanje.

Sanje o mali Švici?

Pred enaindvajsetimi leti smo ob vzpostavitvi državnosti lahko poslušali zanesene trditve, da bo Slovenija postala pravi podalpski paradiž, nekakšna mala Švica. Pa to žal ni res. Ravno nasprotno.

Dan v paradižu

V potapljaškem centru se prikaževa prva. Skoraj vedno. Pa ne le zato, ker je tako lepo napol ležati za tistimi nizkimi arabskimi mizicami. Ta center ima dušo in njegovo prebujanje je lepo opazovati.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Miro Cerar in Milan Brglez sprejela Luč miru

Luč miru iz Betlehema, ki je v nedeljo že štiriindvajsetič prispela tudi v Slovenijo, sta danes prejela predsednik DZ Milan Brglez in predsednik vlade Miro Cerar.