0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
Borut Rončević
Avtor:
Borut Rončević

O avtorju:
Borut Rončević, sociolog, je izredni profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Raziskovalno se ukvarja s problematiko ekonomske sociologije in regionalnega razvoja. Gostoval je na univerzah in inštitutih v ZDA, Nemčiji, na Irskem, v Veliki Britaniji in v Rusiji in je avtor večjega števila znanstvenih člankov in monografij. Borut Rončević je tudi v.d. direktorja Direktorata za visoko šolstvo in znanost, vendar pa zapisano izraža le njegovo lastno mnenje.

Konec krize. Končno!

Oddahnil sem si. Kaže, da je gospodarske krize konec, vsaj v Sloveniji. To še posebej velja za gradbeništvo, sektor, ki je bil zadnjih nekaj let pod največjim pritiskom.

Svetovna gospodarska kriza, ki nas je presenetila v letu 2008 in za katero se zdi, da bo še kar trajala in trajala, je tudi v Sloveniji marsikaj obrnila na glavo. Med drugim tudi naše ustaljene predstave o tem, kdo smo, kje smo in kam gremo. Še pred nekaj leti se je zdelo, da smo zgodba o uspehu. Da nam je bilo to nekako položeno v zibko. Ker smo pač imeli dediščino najmanj iz časov rajnke Avstro-Ogrske, zagotovo pa nas je med zvezde menda zapisalo to, da smo bili v času železne zavese najbolj odprti proti zahodu. O tem se je pisalo tudi v številnih znanstvenih publikacijah. Hja, ker sem bil že kot mladi raziskovalec razmeroma kritičen do domačih razmer, sem se ničkolikokrat zapletel v besedno-podatkovne dvoboje s tistimi, pretežno iz vzhodne Evrope, ki so Slovenijo predstavljali v superlativih.

A s krizo je bilo vsega tega konec. Iz zmagovalcev smo postali luzerji. Popolni luzerji, ki so jih začeli hitro dohitevati celo tisti, na katere smo še pred kratkim gledali malce zviška. V tem procesu je bilo dosti žrtev, a le v malokaterem sektorju tako veliko kot v gradbeništvu. Zdi se, da se tu dogaja pravi masaker.

Zato sem bil vesel, ko so mi pred kratkim pred nos prinesli priložnost za prodor slovenskih gradbenih podjetij na tuj trg. Sicer gre za državo, uničeno od vojn in desetletij slabe politike, a hkrati za državo z izjemnimi naravnimi bogastvi, državo, ki kar hrepeni po gradnji osnovne infrastrukture, od šol, cest mostov pa do bolnišnic, športnih objektov …

O gradbeništvu ne vem kaj dosti. Kako bi, saj sem sociolog. A Slovenija je majhna in tu ni težko poznati ljudi. Ali poznati ljudi, ki poznajo ljudi. Zato sem, priznam, v zadnjih tednih nemajhen del svojega pičlo odmerjenega prostega časa in letnega dopusta porabil za to, da bi gradbena podjetja z ustreznimi referencami spravil v stik z ljudmi s tistega trga. Nemalo je bilo večernih sestankov. Gradiv. Poskusov. A priznam, precej brez haska.

Naravnost šokantno pa je bilo zame dejstvo, da so mi iz kar nekaj podjetij sporočili, da so pač časi dopustov in da bi se z velikim veseljem pogovarjali takoj po dopustih.

Prav tako priznam, da sem bil očitno nekoliko naiven v svojem pričakovanju, da bodo podjetja v pomanjkanju domačih poslovnih priložnosti, ko država ne zmore večjih investicij in je trg zasebnih investicij skoraj mrtev, navdušeno raziskala možnosti in priložnosti. Podobno kot smo se na fakulteti v času upadajočih generacij borili za vsakega študenta. Ali pa smo se v času, ko nas prejšnja oblast ni niti pripustila k razpisom, borili za vsak cent iz evropskih razpisov in tržnih raziskav. Pa četudi je bilo težko. Tu pa so se skoraj vsi že vnaprej ustrašili oddaljenosti in težavnosti. Groza, ampak to še razumem. Morda. Naravnost šokantno pa je bilo zame dejstvo, da so mi iz kar nekaj podjetij sporočili, da so pač časi dopustov in da bi se z velikim veseljem pogovarjali takoj po dopustih.

Zdi se, da lahko potegnemo jasen sklep. Krize je konec. Gradbena podjetja imajo preveč dela, da bi se jim obrestovalo iskati poslovne priložnosti. Zakaj bi šli na daljne trge, najbrž je doma toliko posla, da še tega ne zmorejo … Ali pa je morda tako, da je v Sloveniji vse preveč krajevnih šampionov, ki jim ne diši potegovanje za projekte na svetovnem trgu, ampak raje delujejo v domačem okolju, kjer so razmerja jasna in se da marsikaj narediti po domače. Pa četudi se cufamo za čedalje manjši kos pogače.

Pa tako ni le v gradbenem sektorju. In ne le v gospodarstvu. Žal. Ne, res ni naključno, da smo padli tja, kjer smo.

Kučanova zadnjica

Politike ne smemo jemati pretirano čustveno. Bolj ko jo jemljemo čustveno, slabša je. In slaba politika je lahko presneto škodljiva reč.

Neskončna privatizacija javnega sektorja

Popolnoma vsakič, res čisto vsakič, ko se elitam javnega sektorja v tej državi zazdi, da jim ni odmerjeno dovolj davkoplačevalskega - torej našega - denarja, najdejo grešnega kozla: zasebnike.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenja uredništva.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Pod Vršičem številni visoki gostje iz Slovenije in Rusije

Pred Rusko kapelico pod Vršičem je danes potekala tradicionalna slovesnost, ki je letos v znamenju 100. obletnice začetka prve svetovne vojne.