Borut Rončević
Avtor:
Borut Rončević

O avtorju:
Borut Rončević, sociolog, je izredni profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Raziskovalno se ukvarja s problematiko ekonomske sociologije in regionalnega razvoja. Gostoval je na univerzah in inštitutih v ZDA, Nemčiji, na Irskem, v Veliki Britaniji in v Rusiji in je avtor večjega števila znanstvenih člankov in monografij. Borut Rončević je tudi v.d. direktorja Direktorata za visoko šolstvo in znanost, vendar pa zapisano izraža le njegovo lastno mnenje.

Janša, Kučan, Janković in Rode

Eno leto se je zelo hitro obrnilo in to je moja zadnja kolumna za Planet Siol.net. V tem obdobju sem absolviral marsikatero dragoceno lekcijo. In včasih izpeljal tudi kak zabaven eksperiment.

Prva lekcija: naslov je vse! Naslov te kolumne je tipičen majhen zabaven eksperiment, ki sem si jih letos privoščil kar nekaj in o vseh niti ne bom pisal. Marsikdo med vami, ki berete to kolumno, je pritisnil na povezavo le zaradi priimkov, ki so v naslovu te kolumne. Pa četudi v kolumni o teh možakih ne pišem. Kolumne, ki vsebujejo imena politikov iz ospredja, so praviloma bolj brane. Če je bilo to še ustrezno zabeljeno, kot recimo Janša raus!, Jankovićev hatakikomi ali pa recimo Kučanova zadnjica, pa je uspeh že skoraj zagotovljen.

Drugič, količina ljubezni je konstanta. In v slovenskem javnem mnenju, ki je na dolgi rok razmeroma natančno razrezan na levo in desno polovico – če odštejemo tisti ne preveliki delež neopredeljenih akterjev –, to pomeni, da je količina ljubezni v vsakem primeru tam okoli nič. Seveda če pišeš o politiki. Preden sem postal kolumnist, so me sprejemali tako levi kot desni znanci. Niso bili ravno navdušeni nad mano, prav na živce jim pa tudi nisem šel. Bilanca je bila torej nekje okoli ničle. Ko sem začel s kolumnami, sem kaj kmalu ugotovil, da s pisarijami ne zabavam le sebe, ampak tudi pretežni del desnih navijačev. In desni znanci so me imeli takoj nekoliko bolj radi. Levi del političnega teatra pa sem začel preprosto živcirati. In levi znanci so se me skoraj odpovedali. Nekateri tudi popolnoma. In bilanca je ponovno tam nekje okoli pozitivne ničle … Mimogrede, tudi tu sem izpeljal kak zabaven eksperiment, recimo tistega s kolumno Dan v paradižu, v kateri se politike nisem niti dotaknil, ampak sem opisal en dan potapljanja v Šarm el Šejku, pa sem na forumu kljub temu fasal celo goro politično obremenjenih žolčnih razprav. Ej, ljudje, saj je samo potapljanje …

No in s tem preidemo k tretji lekciji. Naučil sem se, da splet res seže že v vsako vas. In v vsak dom. In s tem omogočil vpogled v diskurz, ki je bil stoletja v domeni obskurnih gostilniških razprav. Ne strinjam se z ugotovitvijo, da javni prostor postaja čedalje slabši. Zadeva je precej bolj banalna, sodobne tehnološke rešitve pač omogočajo, da lahko vsakdo z vsaj minimalno računalniško pismenostjo v zelo kratkem času in na kakršenkoli način, tudi najbolj primitivno in vulgarno, pač pove, kaj si misli o katerikoli že zadevi. No, v našem primeru je zadeva postala že tako huda, da je moral ubogi urednik Vinko Vasle, četudi je po desetletjih medijskega zverinjaka bržkone vajen vsega hudega, ukiniti forume pod kolumnami. Najbrž edina modra odločitev, ukrepanje je bilo potrebno, kajti tam zapisano res ni bilo za vsako nežno dušo.

Ob tem sem absolviral še nekaj lekcij, a zanje tu ni prostora. Hkrati pa bralci mojih kolumen, še posebej tisti iz politično-medijskega podzemlja in njihovi valpti, ki so redno pljuvali po mojem delu in pisanju, niso absolvirali ene same lekcije. In ta je na moč enostavna: ljudje smo različni. Nekatere medijsko in forumaško pljuvanje zelo gane. Pri meni pa, dragi moji, vaše pljuvanje, napadi in obrekovanje ne delujejo. Me ne gane. Ravno nasprotno, popestri mi dan, me zabava, včasih pa še dodatno potrdi, da nekaj zagotovo delam prav. In to je edino, kar me v kontekstu javnega zanima.

Na svidenje kdaj drugič, drugje!