Avtor:
Boštjan M.Turk

O avtorju:
Dr. Boštjan Marko Turk je izredni profesor za francosko in frankofonske književnosti na Univerzi v Ljubljani. Doktoriral je na Univerzi Paris-IV Sorbonne, pri profesorici Dominique Millet-Gérard. Tam sedaj tudi pripravlja izpit (habitilacijo) za univerzitetnega učitelja. Bil je član Slovenskih krščanskih demokratov pred padcem Berlinskega zidu, v času osamosvojitve pa mednarodni tajnik ter podpredsednik njihovega podmladka. Kasneje je bil podpredsednik Svetovnega slovenskega kongresa za vprašanje evropskih integracij. Eno akademsko leto je predaval na pariškem Inalcu, tudi na Univerzi Toulon et du Var, večkrat pa je nastopil na mednarodnih simpozijih. Bil je sodelavec Stéphana Courtoisa in je prispeval gradivo za eno najbolj poznanih kritičnih študij o komunizmu "Du Passé faisons table rase" ("Ta svet krivičnosti razdrimo", Robert Laffont, Paris 2002). Je avtor nekaj znanstvenih in strokovnih monografij, med drugim Paul Claudel et l'actualité de l'être (Paul Claudel in akutaliteta biti), ki je lansko leta izšla pri pariški založbi Pierre Téqui. Precejšnjo skrb posveča tudi interpretacijam slovenske literarne in kulturne zgodovine. Ustrezna bibliografija je razvidna iz baze Cobiss. Jeseni izzide politična kronika slovenske tranzicije z naslovom "Dvanajstero zidov".

Zavod sam in nekaj opozicije kričeče poudarja, da naj bi šlo za kršitve ustavno-pravnih standardov, ki jih spoštujejo povsod po svetu. Vprašanje, ali naj RTV Sloveniji vlada za desetino zmanjša prispevek – tja ga namreč mesečno nakazuje vsako od gospodinjstev, ki ima električni priključek –, je retorično. V razmerah krize bi morali RTV-ju za začetek ukiniti vse programe, ki bodisi ne izkazujejo gledanosti bodisi so v nasprotju z ustavno pravico do pravilnega obveščanja.

RTV sam je ostanek časa iz neke dobe, ki jo današnja telematska družba težko razume. Napravljen je bil v petdesetih letih, zato da je ohranjal monopol obveščanja, kot ga je predvidevala tista skupina, ki je bila tedaj na oblasti, Zveza komunistov Slovenije in Jugoslavije. Strukture in ljudje so večinoma od osamosvojitve ostali enaki, nekaj je sicer naredila zamenjava generacij (in navad): Tomaža Terčka, ki nam je napovedal Brozovo smrt, na primer ni več. Vendar če človek gleda to televizijo – ali še hujše – posluša radio, dobi vtis, da je nekaj hudo narobe. Današnji RTV namreč odstopa od praks, ki jih poznajo nacionalna sredstva obveščanja v soseščini in drugod v Evropi. S kratko formulo bi to izrazili na način, da je vse podrejeno ohranjanju političnega in gospodarskega monopola tistih skupin, ki bi se morale z lustracijo posloviti že ob osamosvojitvi, a so še danes tu. Ne samo, da so tu, državo so tudi pospešeno pripeljale v stanje, v katerem se nahaja, na rob bankrota.

Tudi RTV Slovenija je na robu bankrota: morda je ta finančne narave precej manj grozeč od tistega, ki ga razumemo pod pojmom dnevno zlorabljanje informativnih oddaj (in drugih, primerjajmo samo letošnje Viktorje) v škodo vsega, kar diši po demokraciji, Evropi, evroatlantskih zavezništvih in – svobodi. To je bankrot osebne morale in prepričanj, vsega tistega, kar človeka kot razumno bitje, usmerjeno v etični odnos do sveta, najgloblje določa. Nad tem bi se morali odgovorni na RTV Sloveniji zamisliti veliko prej kot nad rdečimi številkami, ki so jih – mutatis mutandis – s prav takšnim vedenjem ustvarili. RTV Slovenija je namreč postala nezanimiva za dve kategoriji ljudi: za tiste, ki mislijo s svojo glavo, in za tiste, ki premorejo moralno držo. To pa je težava, sploh, če jih v državi ni toliko malo, kakor razmišljajo na Kolodvorski in v njenih kuloarjih.

Če človek podrobno pogleda kakšno od najbolj "paradnih oddaj", vzemimo za primer Odmeve (ista paradigmatika se potrdi na vseh segmentih, tudi na Radiu Slovenija), potem opazi, da je izbira tem, sogovornikov, potem postavljanje vprašanj, še posebej pa skrito namigovanje na "resnico", o kateri voditelj (največkrat tu izstopa Igor E. Bergant) ve "več" kot pa njegovi sogovorniki – skratka, da je marsikaj podrejeno skriti, vendar psihoanalitično domišljeni diskvalifikaciji vseh in vsakogar, ki bi onemogočal ali onemogoča status quo nekdanje partijske države na Slovenskem.

Če bi imeli neodvisno novinarstvo in neodvisne institucije, potem bi se morala kakšna nova "fakulteta za družbene vede" s pomočjo svojih študentov ukvarjati z analizo permanentnega zlorabljanja javnega prostora, kakršnega si že desetletja (bile so tudi izjeme, ki pa le potrjujejo splošno pravilo) dovolijo tisti, ki Slovenijo krmilijo v zakulisju. Konkretni naslov raziskovalne naloge, diplomske ali magistrske, na takšni instituciji (ki nam boleče manjka) bi se lahko glasil na primer "Zlorabe Odmevov RTV Slovenije med septembrom od 2011 do 2012". Raziskovalec bi pri tem upošteval naslednje parametre: pretežno so bili vabljeni predstavniki ene same strani, kar se je še posebej pokazalo ob dolgi kampanji pri uveljavljanju Zujfa. Politični analitiki, ki bi morali prihajati z obeh polov, desnega in levega, so umanjkali. Točneje, pozabili so vabiti tiste prve. Ljudje, ki so vse leto razlagali "svoj" pogled na dogajanje (v resnici pa je bil prav takšen, kakršnega je narekovalo tranzicijsko zakulisje), so nenadoma postali dejavni v volilnih štabih favoriziranih predsedniških kandidatov (Igor Pribac – Danilo Türk, na primer). Naprej: temam, ki nikakor ne sodijo med prve dogodke dneva, so voditelji in uredniki dajali prednost zato, ker so služile kot diskvalifikacija sedanje vlade, in to na neresnični osnovi (Rosvita Pesek in Giuseppe Pierrazzi (danes Jože Pirjevec) ob slovesnosti pri Ruski kapelici na Vršiču, avgusta 2012). Nenazadnje: od v oddajo vabljenih ljudi je razmerje med tistimi, ki jih lahko prištevamo med desnosredinske, in tistimi, ki tvorijo okostje tranzicijske levice, vsaj 1 : 5 (!) v škodo prvim. Itd. Itd. Itd. Dober študent bi si z raziskavo lahko pridobil kvalifikacijo za izdelavo doktorske disertacije.

Najbolj pa postane stvar pereča, če se zavemo, da RTV Slovenija v svojem početju sploh ni osamljena. Slovenci namreč že sedem desetletij ne premoremo temeljnega kriterija demokracije, tako imenovane liberté de la presse, svobode tiska. Spet so (bile) nekatere izjeme, ki pa splošne slike ne popravljajo. Dnevno časopisje je še za stopnjo bolj intenzivno udrihanje, nabijanje in navijanje, v katerem je opaziti mnogo stvari, a dve vedno zanesljivo umanjkata, inteligentnost in poštenje. Teh vrednot v tranzicijskem tisku ne najdete.

Vprašanje o RTV-naročnini je tako napačno vprašanje: je kost, ki je bila v javnost vržena za glodanje. Pravo vprašanje pa je: koliko smo Slovenci dnevno manipulirani in posledično, koliko smo sploh svobodni.

Delni odgovor, ki ga lahko ponudimo: pot do osvoboditve morda sploh ni tako dolga – ugasniti je treba televizijo ali radio, zapreti časopis in ga enkrat za vselej vreči v smetnjak. Tako kot šaro, ki nam jo od ponesrečenega socialističnega eksperimenta v propadli Jugoslaviji vsak dan obešajo na rame.

Vzroki razlike med Slovenijo in Avstrijo

Trenutnega dogajanja v državi ni mogoče razumeti samo s trenutnimi kriteriji.