Boštjan M.Turk
Avtor:
Boštjan M.Turk

O avtorju:
Dr. Boštjan Marko Turk je izredni profesor za francosko in frankofonske književnosti na Univerzi v Ljubljani. Doktoriral je na Univerzi Paris-IV Sorbonne, pri profesorici Dominique Millet-Gérard. Tam sedaj tudi pripravlja izpit (habitilacijo) za univerzitetnega učitelja. Bil je član Slovenskih krščanskih demokratov pred padcem Berlinskega zidu, v času osamosvojitve pa mednarodni tajnik ter podpredsednik njihovega podmladka. Kasneje je bil podpredsednik Svetovnega slovenskega kongresa za vprašanje evropskih integracij. Eno akademsko leto je predaval na pariškem Inalcu, tudi na Univerzi Toulon et du Var, večkrat pa je nastopil na mednarodnih simpozijih. Bil je sodelavec Stéphana Courtoisa in je prispeval gradivo za eno najbolj poznanih kritičnih študij o komunizmu "Du Passé faisons table rase" ("Ta svet krivičnosti razdrimo", Robert Laffont, Paris 2002). Je avtor nekaj znanstvenih in strokovnih monografij, med drugim Paul Claudel et l'actualité de l'être (Paul Claudel in akutaliteta biti), ki je lansko leta izšla pri pariški založbi Pierre Téqui. Precejšnjo skrb posveča tudi interpretacijam slovenske literarne in kulturne zgodovine. Ustrezna bibliografija je razvidna iz baze Cobiss. Jeseni izzide politična kronika slovenske tranzicije z naslovom "Dvanajstero zidov".

Subkultura in evropska normalnost

Javnost je bila v zadnjem času ponovno obveščena, da naj bi Zoran Janković z ukazom o odstranjevanju lisic z nelegalnih parkirišč pri štadionu kršil zakon oziroma prekoračil svoje pristojnosti.

Če se zazremo nekoliko v preteklost, bomo ugotovili, da sta v slovenski politiki zadnjih dveh mandatnih obdobij obstajali samo dve osebi, ki sta se tedensko "dokazovali" v aferah, prestopkih, kršitvah. Dejstvo je, da smo pri Zoranu Jankoviću navajeni tega, da je tako rekoč vsak teden nova "afera". Če bi jih želel za spomin našteti nekaj, bi to vzelo ves prostor, ki je sicer za pričujoči članek na voljo.

Zgolj Katarina Kresal je bila tista, ki je uspela ritem produkcije afer držati na približno podobni stopnji intenzitete kot ljubljanski župan. Spominjamo se, da je konec leta 2010 časopis Reporter prinesel seznam desetih najodmevnejših afer od 1. januarja tega leta. V večini je prednjačila predsednica tedanje LDS, vsega pa je bilo toliko, da se niti najboljši spomin več ne zaveda, kaj vse se je škandaloznega pripetilo.

Predsednik Pozitivne Slovenije je uspel ta trend zadržati vse do zadnjega incidenta v Stožicah. Ob tem izstopa paradoks: Zoran Janković je Katarino Kresal sicer premagal v številu atentatov na zakonsko materijo, ki ureja stanje v republiki, a je zadnja izpadla iz politične igre, prvi pa je v njej 4. decembra 2011 celo navidezno zmagal. Kje so torej vzroki razlike med predsednikom Pozitivne Slovenije in nekdanjo ministrico za notranje zadeve?

Odgovor bo bolj neverjeten, kot si lahko mislimo. Zoran Janković je bil – za razliko od Katarine Kresal – namreč relativni zmagovalec zadnjih državnozborskih volitev. To mu je "uspelo" ne glede na vse, kar je javnost o njem in njegovi hoji proti robu zakona že vedela. Zakaj je torej v istih razmerah ljubljanski župan zmagal, Katarina Kresal pa je morala oditi v pozabo?

Odgovor ne bo pomenil ničesar pozitivnega za današnje stanje duha v domovini, ponj pa bo treba iti nekoliko dlje v polpreteklo zgodovino.

Iz nje smo izšli ne zaradi apriornega nestrinjanja na nacionalni osnovi (s Hrvati, Srbi, Muslimani), temveč zato ker se je v SFRJ-ju uveljavil tip politične (in siceršnje) subkulture, ki ga v avstrijskem imperiju oblikovana zavest večine Slovencev ni več prenesla. Ta subkultura je pomenila sprenevedanje, neresnice, krajo družbenega premoženja, splošno neodgovornost. Jugoslovanski politiki so tedaj govorili jezik, ki je bil v popolnem neskladju s stvarnostjo, Milošević je na primer začenjal svoj pohod na oblast z "retoriko", ki je bila pod vsako ravnijo, Fikret Abdić je oplenil pol države s svojim Agrokomercem in tako dalje. Globoka subkultura, iz katere se je socialistična Jugoslavija napajala v osemdesetih letih, je povzročila, da smo Slovenci živo zahrepeneli po drugačnem načinu bivanja. Ko smo tedaj izražali težnjo, da želimo v Evropo, smo si predstavljali, da najkrajša pot vanjo pelje prek Avstrije.

Slovenci smo namreč večino svojega časa preživeli v simbiozi s habsburško monarhijo. Leta 2014 bo minilo sedemsto let, odkar je Ernest Železni, poznejši utemeljitelj avstrijskega imperija v srednjem in novem veku, zadnji opravil prisego na knežjem kamnu pri Gospe sveti. Od tedaj smo lahko svojo samostojnost živeli le tako, da smo bili – državljani avstrijskega cesarstva. To ni bilo toliko slabo, ker smo pripadali civilizacijskemu krogu najbolj razvite skupnosti na planetu. Ko smo se osamosvajali, je bil spomin na nekdanjo domovino, predvsem pa njene navade (red, odgovornost, uspešnost), še živ. Pogledati je bilo treba le čez severno mejo in je postalo jasno, koliko smo v času socialistične Jugoslavije nazadovali.

Slovenci smo se v eni generaciji nevarno približali tipu balkanske subkulture, pred katerim smo pobegnili iz Titove Jugoslavije.

Ob koncu prejšnjega tisočletja pa je postajalo očitno, da smo balkansko subkulturo uvozili nazaj. Komunistični gverili, kakršna se je oblikovala ob koncu vojne, smo spet začeli podeljevati insignije, ki ji niso lastne. Dobili smo kult partizanstva, katerega talec smo še danes. Hkrati se je prek različnih "melosov" k nam zasejala popularnost najbolj elementarne balkanske pop kulture, subkulturni vzorci pa so se prek vedenja, ki smo ga poznali v osemdesetih, začeli vračati skozi odprta vrata. Sčasoma se je moralna klima v državi toliko "zmehčala", da smo dobili človeka, ki mu je dovoljeno vse. Kot je bilo dovoljeno vse Slobodanu Miloševiću in Fikretu Abdiću, je to tudi Zoranu Jankoviću. Tretjina volivcev se z logiko (balkanske) subkulture več kot identificira, še bolj skrb vzbujajoče je, da ima Janković največ podpore prav v prestolnici, ki je med najbolj razvitimi deli naše države.

Če je Zoranu Jankoviću dovoljeno vse, to ni zaradi tega, ker bi bil tip nadčloveka, strokovnjaka za sleherno vprašanje, ki bi le utegnilo pestiti državljane. To je zato, ker je postal mali Slobodan Milošević, v eni generaciji pa se je toliko ljudi mentalno vrnilo nazaj v subkulturnost (Balkan), da takšen vzorec lahko živi in se še naprej razvija. Afere so nujno gorivo njegove popularnosti, brez njih bi kot tak nehal obstajati. Zato bi se zaradi njih sploh ne smeli vznemirjati.

Spoznanje ob koncu je, da bo pot v evropsko normalnost še zelo dolga, če sploh bo.

Bankrot medijske morale

V Sloveniji se je poleg drugih te dni razvnela tudi vojna okrog zmanjšanega financiranja javnega zavoda RTV Slovenija, s sedežem v Ljubljani.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.