NATISNI PISAVA

Javni dialog med anarhijo in agresijo

Avtor: Dejan Steinbuch

V antičnem Rimu je bil forum svoboden prostor, simbol javnega, civiliziranega dialoga.

V antičnem Rimu je bil forum svoboden prostor, simbol javnega, civiliziranega dialoga. Pin It

Dva tisoč let kasneje se soočamo s spletni forumom kot grožnjo kulturi dialoga, ki je imanentna demokratični in odprti družbi. Kje nam je spodrsnilo?

Pred dnevi sem v kolumni za Finance zapisal, da se med našimi kozolci plazi psihoza groženj s smrtjo, izraženih z grafiti, pošto, elektronskimi sporočili ali kar prek spletnih forumov. Revolucionarni grafiti, ki pozivajo k uboju nepriljubljenih politikov in javnih pomembnežev, so bržčas zadnji krik urbane gverile, frustrirane zaradi vedno slabšega socialnega in gospodarskega stanja. Vendar to ni tisto, kar nas mora najbolj skrbeti.

Tisto, kar prinaša katastrofične posledice za državo, je stanje javnega diskurza na svetovnem spletu

Človek ob prebiranju spletnih komentarjev na najbolj obiskanih novičarskih portalih niti ni več zaskrbljen. Človek je šokiran. Sovražnost je vseobsežna, agresivnost vsemogočna. Če se namreč celo pod novico, da so s smrtjo grozili varuhinji človekovih pravic, predsedniku, županu, sodniku, vodji davčne uprave ali kakemu drugemu pomembnežu, sproži plaz komentarjev, v katerih anonimni avtorji implicitno, nekateri pa kar direktno pritrjujejo takšnemu primitivnemu, impulzivnemu in celo brutalnemu obračunavanju s političnimi nasprotniki, potem je to znak, da smo se kot družba znašli v stanju anarhije in popolnega moralnega vakuuma.

Seveda je to zloraba instituta svobode izražanja. Zato si je legitimno zastaviti vprašanje, ali potrebujemo strožja pravila za spletno interakcijo. Mislim, da jih.

Enaka pravila za vse medije


Da je nad sovražnim govorom na spletu zaskrbljen, je nedavno v intervjuju na Facebooku priznal tudi predsednik Danilo Türk. Kaj lahko stori s svojo avtoriteto, ki mu jo podeljuje institucija predsednika republike, da bi se vzpostavilo normalnejše stanje? Njegov odgovor je bil abstraktno političen, a je vseeno izpostavil aktivnejšo vlogo uredništev in boljšo uredniško politiko, ki bo skrbela za dostojno raven spletnega dialoga.

Običaje spletnega komentiranja je treba tudi de facto prilagoditi praksi in pravilom, ki že od nekdaj veljajo v tiskanih medijih. Zakon o medijih je popolnoma jasen. Niti enega samega razloga ni – sploh pa ne takšnega, ki ne bi imel ustrezne formalnopravne podlage – da bi za svetovni splet veljala drugačna, liberalnejša pravila kot za tisk, televizijo ali radio. Kdor javno izraža svoje mnenje ali na kakršen koli drug način izpoveduje svojo vest, naj se zaveda kategoričnega imperativa, ki ni zgolj moralno vprašanje, temveč tudi pravni aksiom: meja moje svobode se konča tam, kjer se začenja svoboda drugega.

V klasičnih pismih bralcev, kot jih pozna tisk, ne boste brali odziva bralca, podpisanega z imenom in priimom, da bi pozival k metanju v brezna tistih, s katerimi se politično, ideološko ali svetovnonazorsko ne strinja. Prav tako ne bo zmerjal opozicije ali žalil ministrov z oznakami, ki so sodno iztožljive. Nikoli ne boste brali pisma bralke ali bralca, ki bi pozival k uboju določene javne osebe, njenih ali njegovih družinskih članov.

Zakaj ne? Razloga sta dva. Prvič, ni ga odgovornega urednika, ki bi objavil kaj takšnega, saj bi v primeru sodnega postopka tvegal tudi svojo civilno in kazensko odgovornost. In drugič, grozilci niso tako nori, da se bodo podpisovali pod svoje grožnje, objavljene v dnevnem časopisju ali revijalnem tisku. Kdor resno misli, ne bo razkrival svoje identitete, saj bi to lahko preprečilo uresničitev grožnje.

Simptom spletne anarhije


Kje je torej problem? Koncept navidezne absolutne svobode spletnih medijev uporabnikom dopušča, da se k besedi priglasijo prek izmišljenih, domišljijskih imen ali psevdonimov. Anonimnost jim daje občutek varnosti, celo moči. Zakrita identiteta hitro zavede. Verjamejo, da se jim ne more nič zgoditi, zato si dajejo duška. In ker so nekateri med njimi v tragično brezizhodnem socialnem položaju ali soočeni s psihičnimi travmami, so slovenski spletni forumi in komentarji nenadoma polni primitivnega sovraštva, nizkotnih zmerljivk in hujskaških groženj. V tem s(m)o brez dvoma evropski unikum.

Preventiva za nadaljevanje psihoze groženj, ki bo paralizirala normalen javni diskurz, če se v najkrajšem času ne bo uporabil učinkovit remedij, je neboleča.Najbolj razširjeni novičarski portali bi morali uvesti obvezno registracijo na vseh svojih spletnih forumih. S tem bi za 90 odstotkov zmanjšali sovražne izpade junaških anonimnežev. Tiste maloštevilne agresivneže, ki bi kljub temu še bruhali strup, bi hitro ukrotili spletni administratorji, ki danes pogosto fizično (in psihično) ne zmorejo obvladovati svojega spletnega foruma. Na koncu bi na prste prešteli tiste, ki bi kljub vsem tem varovalkam še kršili pravila in tvegali civilni ali kazenski pregon.

V sedanjih, na moč dramatičnih razmerah, ko že članek o poletnem neurju s točo zakuri ideološko netivo in sproži primitivno politično obračunavanje, je uvedba obvezne registracije edini način, da se ohladijo pregrete glave, katerih bojni kriki so prekrili vse, celo radikalno ohlapne meje libertarnosti, ki velja na spletu. Če sistem ne bo odpravil te anomalije, se bodo verbalni spopadi začeli manifestirati v grozljivem anarhičnem obračunavanje vseh z vsemi, ki ne delijo enakih nazorov. V razmerah t.i. vaške demokracije, ko je militantni ekskluzivizem („naši“ proti „vašim“) edina matrica družbenih odnosov, je korak do prevlade argumenta moči lahko zelo kratek.

Kdo nam v resnici grozi?


Patološko sovraštvo, ki je v ekonomski, socialni in družbeni krizi našel naravnega zaveznika, danes preplavlja spletni prostor, v katerem naj bi se v nekih normalnih, zdravih razmerah odvijal dialog. Sovraštvo ima svoj izvor. To je bodisi eksistenčna kriza posameznika bodisi perverzna politična manipulacija zakulisnih centrov moči, tj. podtalne mafijske klike, ki obvladuje državo.

Če govorimo o posameznikih, ki so nekakšen literarni odsev likov psihološkega realizma Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, imamo pred očmi nesrečna, zavrta, ponižana in razžaljena bitja, skrivajoča se v svoji krhki, imaginarni deželi, iz katere obračunavajo z vsem svetom in se borijo proti nezaslišanim zarotam in njihovim zlim protagonistom.

Za anonimnimi grozilci lahko stojijo tudi razcepljene osebnosti, ki živijo dve življenji. V enem je to vase zaprt, tih, marljiv, globoko v sebi nezadovoljen, jezen in zagrenjen državljan, morda celo člen brezobličnega birokratskega mehanizma javne uprave. To je pasivni človek, ki se javno nikoli ne izpostavlja. Celo tega, koga je volil, običajno ne razglaša naokrog.

Toda njihov alter-ego je skrivni maščevalec, pravičniški vitez iz teme, ki bo pokončal Zlo, poosebljeno v liku justice, davkarije, eksekutive, ombudsmana ali celo – žurnalista. Neopazni zagrenjenec se za debelimi zidovi svojega stanovanja ali, če hočete, kleti, spremeni v krvoločneža, malega Fritzla, v morilske strasti polnega maščevalca, ki pustoši po svetovnem spletu in tam bruha iz sebe vse tisto, kar v svojem žalostnem, nedoživetem in neuresničenem življenju ne (z)more ali si ne upa.

Na eni strani nebogljeni, pred avtoriteto upognjeni se človeček, na drugi v varnem zavetju anonimnosti maščevalnosti poln junak iz podpodja, če parafraziram Dostojevskega.

Dva svetova v eni in isti osebi. Arhetipska shizofrenija.

V shozofrenijo se danes potaplja celotna država, ki jo čaka jesen. In z njo, če se ne bo nič spremenilo, poplava groženj s smrtjo, kar je le še eno izmed mnogih znamenj, kako dramatično so že potrgane vezi, ki držijo skupaj to družbo.

Foto: Željko Stevanić
Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Poroka muslimansko-judovskega para

Dan, ki bi moral biti najlepši v njunem skupnem življenju, se je sprevrgel v nočno moro.