Dejan Steinbuch
Avtor:
Dejan Steinbuch

O avtorju:
Ko je pred leti izdal knjigo svojih kolumen, je Alja Brglez o njem dejala, da je najprej dobil najvišje novinarsko priznanje in šele potem postal 'enfant terrible' slovenskega novinarskega prostora. Marko Crnkovič bo nekaj let kasneje zapisal, da bi ga – če bi nameraval izpreči s pisanjem – rade volje razglasil za svojega naslednika. Dejan Steinbuch je bil že marsikaj: novinar, urednik, kolumnist, kritik, direktor, svetovalec uprave in pobudnik gibanja. Deluje kot da ne zdrži dolgo na enem mestu. Najbrž so zato potovanja zanj afrodiziak. In zato nam bo tudi tako pisal. S poti.

S poti

Sicilijansko popoldne

''Ma kakšna mafija, tukaj ni mafije!'' se skoraj zadere name don Luigi, kajti sprašujem traparije.

''V Rimu je! Tam je sedež mafije.'' Nekolikanj utiša glas, me zvito pogleda in se zasmeji. Potem ponudi olivno olje in namigne, naj si ga malo pokapljam po sveže spečeni tuni.

Don Luigi, vitalen šestdesetletnik, je naš gostitelj. Izrazito majhne postave, glasno gostobeseden in simpatično smešen v svojih kretnjah. Vožnja iz Messine v njegovi stari alfi romeo je v resnici filmsko doživetje. Že po nekaj metrih mi ni žal, da sedim na zadnjem sedežu. Vseeno začnem kmalu iskati pas za pripenjanje. Ne najdem ga. Verjetno ga ni.

Don Luigi ne vozi hitro. Don Luigi divja. Z levo roko obvladuje krmilo, desnico pa uporablja za trobljenje. Oblaja skoraj vsak avto, ki ga prehiti. In prehiti vsakega, o tem se kmalu prepričam. Šele ko se začne cesta strmo vpenjati proti samostanu Tindari, pritisk v mojem želodcu popusti. Ko se ustavimo na vrhu hriba, od koder se odpira panoramski razgled na vhodno Tirensko morje in vulkanske Liparske otoke – iz enega se kot iz orjaške cigare dviguje dim – ugotovim, da sem od potu popolnoma moker, kar je nedvomno rezultat Luigijeve dirkaške vožnje. Če samo pomislim, da je izpit naredil šele pred kratkim ...

Vroč veter me suši, ko stopam proti samostanu in bazilki Tindari, kjer častijo znamenito Črno Marijo. Spomnim se pesmi Vento a Tindari, ki jo je napisal Salvatore Quasimodo: Tindari, mite ti so fra larghi colli pensile sull'acque delle isole dolce del dio, oggi m'assali e ti chini in cuore.

I.

Kaj je tisto, kar dela ta otok tako drugačen od drugih delov Italije, se sprašujem že ves čas, odkar smo prepluli zloglasno Mesinsko ožino, kjer se morje vrtinči in ustvarja strašljive pojave, ob katerih so pomorščaki v antičnih časih umirali od strahu.

Sicilija je še vedno divja, neukročena in na nek način prvinska v svojih čustvih. Spominjam se gostilničarja v mestecu Mistretta, čigar divja pojava je v prvih trenutkih delovala nekolikanj odbijajoče. A mehkoba njegovega glasu, prijaznost in predvsem hrana, ki nam jo je stregel, so v trenutku odpihnili vso tesnobno negotovost. Sicilijanci niso goljufi kot denimo na mondeni amalfitanski obali, kjer lokalni lisjaki prežijo na turiste kot hijene in se nekako tako do njih tudi obnašajo.

Bližje Afriki, bližje soncu pomeni tudi drugačen odnos do narave in ljudi. Sicilijanci so resda postali sinonim za marsikaj negativnega in nemoralnega – zlasti po zaslugi filmske industrije in literature –, toda v svojem bistvu so to pozitivni, srčni ljudje.

II.

Čez nekaj dni, ko prispemo v otoško prestolnico, ki je bila tolikokrat omenjana v najbolj negativističnem, mafijsko-kriminalnem kontekstu, mi postane jasno, kako velika razdalja je lahko med fikcijo in resničnim svetom.
Soparno avgustovsko popoldne v parku Villa Bonano sredi Palerma te prisili, da se zatečeš v senco, ki jo nudi drevje, in si poiščeš prostor za počitek. Udobno zleknjen na kamniti klopi in s knjigo v roki se spreminjaš v neslišnega popotnika, ki blagohotno opazuje ljudi, ki se valijo mimo kot nemirna, z desetinami različnih govoric prepletena reka in med katerimi še posebej izstopajo turisti. Ti so izrazito nemirni, neučakani in se jim vedno nekam mudi. Kot da ne bi bili na počitnicah ali potovanju ...

V trepetajoči vročini, ki ti hitro izsuši usta, se po pregreti glavi podijo verzi sicilijanske pesmi Brucia la Terra, Goreča zemlja. Stara balada, ki najlepše zveni na kitari oziroma mandolini, pripoveduje o neslutenem ljubezenskem trpljenju, silnem nočnem nemiru, strahu mladega moškega, da se njegova ljubljena ne bo vrnila ... ''Luna in nebo gorita in jaz gorim z ljubeznijo, kot ogenj, ki je pogoltnil moje srce ...''

Poleti je Sicilija požgana dežela, ki pred tvojimi očmi migota v vročem, suhem zraku, ki se vali iz Severne Afrike, v njem pa se mešajo glasno brnenje škržatov in vonjave posušenih trav in grmičevja.

III.

V parku je znosneje, vsake toliko rahlo zapihlja in veter prinese nov verz stare balade, v kateri se moški resignirano sprašuje, komu bo pel to pesem, če se ona ne bo pokazala na balkonu. V zagorelih Siciljancih je res neka neizmerna strast, spoznavam, zdi se, kot da se jim vsake toliko pobliska iz oči. Četudi na pogled divji in grobi so v resnici prijazni in ustrežljivi.

Ravno se zalotim, kako razmišljam o njihovi pravi naravi, skriti globoko pod površjem, ko postanem pozornen na starega kavalirja, ki se pražnje oblečen počasi, previdno spušča na sosednjo klop in potem zamišljeno strmi nekam predse, v daljavo in gleda nekaj, kar je bržkone dano videti samo njemu samemu. Morda ga prevzemajo spomini na neke druge čase, ko je bil lokalni Casanova in so mestne lepotice vzdrhtele pred njegovim pogledom.

Mimo ostarelega in osameljenega soseda stopa par, ki se izgubljeno sprehaja po parku v tem soparnem popoldnevu, ki se zdi neskončno in brezčasno. Opazujem ju, njuno ovenelo ljubezen in brezvoljnost. Komaj zakrivata dejstvo, da je ločitev le še vprašanje časa ali pa morda poguma. Zakaj toliko ljudi vztraja skupaj, pa čeprav se ne razumejo? Jih je tako zelo strah samote? Si zaradi tega ne upajo biti sami?

Nočem razmišljati o odnosih, ki se me ne tičejo. Vseeno se zamislim, dokler me ne predrami mlada mati z vozičkom, ki pride mimo. Dojenček se nenadoma prebudi in zajoka, zato ga mama nežno vzame v naročje in pri tem se ji obraz napolni z nenavadno milino. Nasmehnem se ji. V prizoru je nekakšna poosebljena nedolžnost.

Moj pogled zaobjame drevesa v parku, med katerimi izstopajo ciprese in palme, se dotakne sprehajalcev in vseh sosedov, ki počivajo na klopeh, se dvigne nad okoliške palače in zidove, onkraj katerih počivajo očem skriti vrtovi, potem pa ga pritegnejo priprta balkonska vrata bližnje stare meščanske hiše z odpadajočo fasado. Skoznje kdaj pa kdaj v prepihu vzvalujejo prosojne zavese in veter prinese na uho Puccinijevo O mio babbino caro'...

Spokojnost tega popoldneva je za vedno ostala v meni.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Fotogalerija
Kostanjevica na Krki pod vodo

Slovenijo so te dni po obilni pošiljki dežja prizadele poplave. Na Dolenjskem je škodo povzročala Krka. Stanje v poplavljeni Kostanjevici na Krki je ujel tudi naš fotografski objektiv.