Dejan Steinbuch
Avtor:
Dejan Steinbuch

O avtorju:
Ko je pred leti izdal knjigo svojih kolumen, je Alja Brglez o njem dejala, da je najprej dobil najvišje novinarsko priznanje in šele potem postal 'enfant terrible' slovenskega novinarskega prostora. Marko Crnkovič bo nekaj let kasneje zapisal, da bi ga – če bi nameraval izpreči s pisanjem – rade volje razglasil za svojega naslednika. Dejan Steinbuch je bil že marsikaj: novinar, urednik, kolumnist, kritik, direktor, svetovalec uprave in pobudnik gibanja. Deluje kot da ne zdrži dolgo na enem mestu. Najbrž so zato potovanja zanj afrodiziak. In zato nam bo tudi tako pisal. S poti.

S poti

Mohamed in jaz

Vsakič ko na Bližnjem vzhodu izbruhne novo poglavje nasilja v vedno manj namišljenem spopadu civilizacij – teorijo je leta 1993 v reviji Foreign Affairs objavil harvardski profesor Samuel P. Huntington – se spomnim na svoj stari potni list. V njem je še vedno nalepljen vizum, zaradi katerega me ne bi spustili v Izrael. Celo na letališču v Los Angelesu so ga mejni organi sumničavo motrili, tako da sem se že psihično pripravljal na pogovor v tisti sobi z velikim ogledalom. A se je vse dobro končalo in vizum Kraljevine Savdske Arabije ni terjal kolateralne škode.

I.

Ko sem bil pred šestimi leti prvič v tej fascinantni zalivski državi, so me kolegi zbadali, naj se v Riadu ponoči zabarikadiram v hotelsko sobo, kajti savdska ambasada na Dunaju je moj potni list vrnila v Ljubljano opremljenega z vstopno vizo, na kateri je bil zraven moje fotografije narisan še nek abstrakten znak, ki bi si ga lahko intepretiral tudi kot vislice. Sopotniki so me zato že na letalu strašili, da me v Riadu čaka kazen, ker smo v časopisu, ki sem ga takrat vodil, objavili danske karikature preroka Mohameda iz časnika Jyllands Posten in zaradi česar mi je bilo pozneje tudi žal (več o tem morda v eni izmed prihodnjih zgodb).

Kljub temu da sem se smejal obešenjaškemu smislu za humor, mi je bilo ob pristanku v savdski prestolnici kar malo tesno pri srcu. Razpoloženje se je izboljšalo, ko sem srečal Mohameda, predstavnika ministrstva za kulturo in informiranje, ki se je usedel nasproti mene in se ves čas smehljal. Mogoče so ga določili, da nadzira tuje novinarje, kdo ve. Zdel se je neškodljiv. Prinesli so čaj in slaščice. Protokol pravi, da čaja in slaščic ne smeš zavrniti, ker je to žalitev za gostitelja. Ker sem hotel biti čim manj sumljiv, sem v pol ure spil liter čaja in pojedel pol pladnja slaščic. Nasproti sedečemu Mohamedu je to prijalo, saj mi je smehljajoč prikimaval. Ko je iz žepa svojega bleščeče belega kaftana potegnil rdeče marlboro in si enega prižgal, nisem pomišljal in si ga še sam prižgal. Čez nekaj minut sem mu ponudil svoje cigarete in ga prosil, ali bi lahko poskusil njegove. Medcivilizacijski dialog je bil vzpostavljen, gora je prišla k Mohamedu. Z veseljem mi je odstopil cigareto in si prižgal evropski marlboro. Ko sem potegnil prvi dim, sem skoraj zakašljal, kajti Arabci kadijo precej močnejši tobak. "Vaše cigarete so boljše," sem dejal. Najprej sem hotel reči, da so močnejše, a sem si v zadnjem hipu premislil in dal priložnost diplomaciji. Splačalo se je, kajti Mohammedov obraz se je razpotegnil v širok smehljaj. "Hvala, prijatelj, hvala," je zapredel in mi dal vedeti, da so se odnosi dvignili na višjo raven.

II.

Približno pet let po terorističnih napadih na Združene države in le kako leto po objavi provokativnih karikatur preroka Mohameda v tistem danskem časniku je bila Savdska Arabija ena izmed najbolj zaprtih držav na Arabskem polotoku. Tujcev ni bilo veliko in še ti so se zvečer v glavnem zadrževali v barih hotelov, kjer so prebivali. Alkohola ni (bilo) mogoče kupiti nikjer, kar je nekatere Zahodnjake spravljalo v živčno stanje, ki so ga poskušali kompenzirati z verižnim kajenjem.

Ker mi je hotelska družba presedala in sem si zaželel gibanja, sem se zvečer iz hotela Riyadh Palace odpravil na krajši sprehod po okolici. Kmalu sem prišel do velikega supermarketa, ki je bil kljub pozni uri še vedno odprt. Radovedno sem si ga šel ogledat in ugotovil, da je na bistveno višji ravni kot naš Mercator. Mojo pozornost so pritegnila opozorila na nekaterih policah. Na njih je diskretno pisalo, da je bila uprava iz prodaje prisiljena umakniti proizvode danskega porekla. Je to vse, kar dokazuje histerične odzive Arabcev na objavo karikatur preroka Mohameda, sem se spraševal? Če odmislimo ulične demonstracije v nekaterih muslimanskih državah – med katerimi pa ni bilo Savdske Arabije – potem se mi je zdela takšna politika na določeni kulturni ravni. Ne nazadnje so celo Srbi pred četrt stoletja zganjali večjo histerijo, ko so zaradi nacionalističnih popadkov nekaj let bojkotirali slovensko blago.

Toda kako naj tujec, zahodnjak razume kulturo države, ki velja za zaščitnico dveh najsvetejših muslimanskih mest, Meke in Medine? Savdijci so bili v stikih z mano izjemno vljudni in ustrežljivi, njihovo vedenje je bilo tako rekoč aristokratsko. A človek že v nekaj dneh zazna srednjeveško razslojenost prebivalstva. Bogati Savdijci živijo svoje življenje, odtujeno od navadnih ljudi, ki kljub vsemu uživajo nekaj osnovnih državljanskih pravic in svoboščin, kar pa nikakor ne velja za armado tujih delavcev, v glavnem Pakistancev, Indijcev in Azijcev. Njihova življenja so ničvredna, njihove pravice neobstoječe.

Življenje v Riadu se mi je nenadoma zazdelo logično povezano z načinom merjenja časa, štetja let. Zahodnjaki izhajamo iz Kristusovega rojstva, Judje začenjajo 3.761 let prej, medtem ko muslimani šele leta 622, ko je prerok iz Meke pobegnil v Medino. Krščanski svet živi v letu 2012, Judje imajo leto 5773, medtem ko Arabci šele 1390.

Če te pomenljive številke prenesemo v svet našega današnjega razumevanja in vrednotenja človeka, družbe in religije, potem ni tako absurdna teza o paralelnih civilizacijah in kulturah, ki jih predstavljajo te tri monoteistične religije. Vsekakor je judovski svet najnaprednješi – pa ne mislim samo na njihovo globalno finančno in kapitalsko povezanost, vpliv. Krščanska Evropa, ki je konec 15. stoletja z odkrijem novega sveta končala srednji vek, je kopernikovski obrat v zavesti prek umetnosti doživela že stoletje prej, ko se je pojavil rinascimento, renesansa; najprej v Firencah in severnoitalijanskih mestnih republikah, potem še v Franciji itd. Če ta empirično dokazljiva dejstva prevedemo v numerologijo, pridemo do hipoteze, ki je dejansko provokacija par excellence – da namreč islam še vedno ni doživel renesanse oziroma da je v srednjem veku!

III.

Srednji vek namreč ni mišljen v tehnološkem, temveč v duhovnem, civilizacijskem smislu. Pogled na pravice žensk, ločitev cerkve od države ter človekove in državljanske pravice potrjujejo našo hipotezo. Med zahodnim, krščanskim svetom in islamom obstaja nepremostljiv zid razlik, ki bo padel samo z nadaljevanjem dialoga in vzajemnim spoštovanjem. Pridiganje ameriške administracije ali moraliziranje evrokracije o univerzalnosti človekovih pravic se namreč konča prav tam – v orjaški, poltisočletni časovni črni luknji. Živimo v dveh različnih svetovih in če imamo pred očmi, da je v islamu najstrožje prepovedano kakršno koli upodabljanje najsvetejšega preroka, potem je treba razumeti, da bodo odzivi polpismenih množic na ulicah Bližnjega ali Srednjega vzhoda vedno nasilnejši. Obskurni, tretjerazredni ameriški film, ki upodablja Mohameda v zelo spornem in provokativnem kontakstu je, kot da bi biku mahali z rdečo cunjo. Iz sfere racionalnega zdrsnemo v območje somraka, slepega sovraštva in neizmerne maščevalnosti. Zaradi tega ničvrednega filma, ki na Zahodu ni dvignil prahu, je ponorela polovica muslimanskega sveta. In običajno gre za verižno reakcijo, ki se konča nekje v Indoneziji ali na Filipinih.

IV.

Da bi torej sploh lahko razumeli nepredstavljive antagonizme, ki jih rojevajo odnosi med zahodno civilizacijo in islamom, je najprej treba razčistiti pri sebi. Koliko tolerance imamo, do kod smo pripravljeni spustiti svoj prag razumevanja nečesa, kar je na prvi pogled resnično iracionalno? Komu med nami se zdi normalno, da je upodabljanje preroka Mohameda najstrožje prepovedano in da to ni zgolj zapoved, temveč ena izmed najvišjih verskih dogm?!

Vsak se mora kot posameznik odločiti, ali je sposoben to sprejeti in spoštovati oziroma – mutatis mutandis – da takšen fanatični dogmatizem zavrača in ravna po svoji vesti. Kar v naši zahodnjaški permisivni kulturi pomeni, da v imenu svobode vesti počne vse tisto, kar lahko. No, in tu je kleč težave. V islamu se nekaterih stvar ne sme. Non licet, bi dejali stari Latinci.

Napadi na ameriška diplomatska predstavništva v Libiji, Egiptu in Jemnu, protesti v Sudanu, Tuniziji, Iraku in Maroku, ki časovno sovpadajo z 11. septembrom, po mojem niso zgolj posledica nezadovoljstva lokalnih radikalnih islamistov ali celo nekakšnega preostanka mitske Al Kaide. Film o Mohammedu je lahko začetek širšega koflikta. Če se na dolgoletne frustracije Bližnjega vzhoda, kjer strmo narašča vpliv islamističnih gibanj, zahodne države ne bodo ustrezno odzvale, grozi verski konflikt bibličnih razsežnosti. Odgovornost zahodne politike je, da v dialogu z zmernimi islamisti in liberalnejšimi kleriki poišče pot iz labirinta čustev. Napačna poteza bo sprožila nepredvidljive posledice.

Hiša betona in laži

To je zgodba o hiši, ki je preživela hladno vojno in prenesla propad blokovske razdelitve sveta. Niso je poškodovale niti ruševine berlinskega zidu.

Ismail na bolšjem sejmu

Nedeljski popoldan se preveša v večer. Skozi napol priprto okno veter prinaša koncert iz bližje evangeličanske cerkve.

Kardinal na grmadi

Senzacionalno je odkritje preiskovalnega novinarstva na prvi strani Dela, ki je izbrskalo skrito preteklost našega edinega kardinala in našlo njegovega domnevnega sina.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Vladimir Putin v Srbiji

Ruski predsednik Vladimir Putin je v Srbiji, kjer se bo ob strogih varnostnih ukrepih mudil okoli šest ur. Udeležil se bo vojaške parade in pogovarjal s srbskim državnim vrhom.