0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
Gorazd Suhadolnik
Avtor:
Gorazd Suhadolnik

O avtorju:
Novinar z večletnim stažem, urednik z malo manj večletnim stažem, občasni izletnik v propagando. Za pisanje se je odločil v 2. razredu OŠ, po intervjuju z direktorjem opekarne na Vrhovcih. Portretiral politične zapornike, tudi predsednika sabora in srbskega haaškega obtoženca. Med reportažo v Gruziji doživel divje zasledovanje kagebejevcev. Prvi javno razkrinkal Arkana in se mu šel nastavit na beograjsko Marakano. Avtor sloganov Mamula, go home in Hrbtenica vam bo hvaležna. Uredniški oče revije Viva. Konec tisočletja s Humarjem na Himalaji. Požarjev namestnik na Direktu. Za siol.net naj bi pisal o življenjskem slogu in bil politično vzdržen.

Kdor ne krade, ni Sloven'c

Kolesarji so vdano sprijaznjeni z dejstvom, da jim bodo kolo prej ali slej ukradli.

Vem, tema današnjega zapisa je zguljena in o njej ni mogoče povedati nič novega, še manj pametnega, vseeno pa bom poskušal. Konec avgusta so mi ukradli kolo. Spet. Prejšnjega so mi ukradli pred petimi leti. Potem si tri leta nisem upal kupiti novega. Potem sem se ojunačil in si kupil kolo, s katerim sem se z veseljem vozil vsak dan, tudi v dežju in snegu. Bilo je robustno in zanesljivo, pazil sem nanj in ga obvezno priklepal na prometne znake, rešetke, ograje, kakršnekoli že železne profile, nikoli ga nisem pustil zunaj vidnega polja za več kot minuto, dve. Sončnega popoldneva mi ga je neznanec ukradel. Ob ograji, h kateri je bil priklenjen, je ostala le prerezana ključavnica. Zbogom, kolo, sem obupano zamrmral in jasno je bilo, da mi ta kraja še tedne ne bo dala miru.

Kraja koles je med najbolj podlimi in zahrbtnimi fenomeni urbanega bivanja. Nihče od pristojnih se s tem ne ukvarja resno. Celo žrtve tatinskega nasilja sploh ne pričakujejo več, da se bo kdo zaradi tega sploh zganil. Še preden so mi ukradli kolo, sem padel v polemiko z znancem, ki je poskušal prodati stališče, da so ljudje na svoja kolesa preveč navezani, ko pa ostanejo brez njih, patetično tarnajo. Oškodovanci naj bi bili torej predvsem žrtve potrošništva in marketinškega razmaha na trgu koles. Logičen sklep takšnega razmišljanja je, da tatovi kradejo kolesa zato, da bi kolesarji spoznali svojo materialistično zmoto. Menim, da je težava v resnici v tem, da tatinskega podjetništva nihče ne poskuša raziskati, kaj šele preganjati. Pred kratkim sem videl posnetek mladeniča, ki je v New Yorku na petih različnih mestih demonstrativno ukradel (svoje) kolo: enkrat z žago, drugič s kleščami, tretjič je po ključavnici nabijal s kladivom, privoščil si je tudi žaganje s "fleksarico" in zaščitno masko. V nobenem primeru se nihče od mimoidočih ni obregnil vanj, policistov pa tudi ni bilo od nikoder. Identične rezultate skrite kamere bi dobili v Ljubljani, Amsterdamu ali kateremkoli drugem mestu.

Med poizvedovanjem v okolišu, v katerem so mi ukradli kolo, sem izvedel za zasvojenca, ki tam stalno krade kolesa in jih še vroča ponuja za drobiž, vendar je menda trenutno v zaporu (seveda ne zaradi kraje koles). Izvedel sem še, da so pred kratkim v bližnjih stolpnicah tatovi izvedli totalno "čistko" v kleteh in da so v sosednji ulici v enem tednu ukradli šest koles. Prek spletne strani sem prišel v stik s človekom, ki so mu dva tedna prej ukradli kolo na isti ulici kot meni. Odnesli so ga s prtljažnika na avtomobilu, z nosilcem vred, sredi popoldneva.

Menim, da je težava v resnici v tem, da tatinskega podjetništva nihče ne poskuša raziskati, kaj šele preganjati.

Zakaj bi bilo kar samoumevno, da se policija v teh "težkih časih" res ne more ukvarjati s tako bagatelnim zločinom, kot je kraja kolesa? Sosedi iz bloka so pred kratkim ukradli kolo iz zaklenjene kolesarnice, prišel je policist, ves nasajen napisal zapisnik in zahteval, naj ga oškodovanka hitro podpiše. Ubogala je in čez mesec dni ugotovila, da je naredila drago napako. Policist v zapisnik (namenoma?) ni zapisal, da je bilo kolo v kolesarnici zaklenjeno s ključavnico, in zavarovalnica, pri kateri je imela soseda kolo zavarovano proti kraji, je zavrnila plačilo škode.

Mestno kolo lahko morda res pripomore tudi k manjšemu številu ukradenih koles, vendar to ne more biti argument za to, da se človek odpove svojemu kolesu. Policist, ki z odporom opravlja svojo dolžnost zaradi kraje kolesa, bo kolesarki brez milosti zaračunal visoko denarno kazen, ker med vožnjo posluša glasbo ali pa zato, ker nima luči. Kaj nam bo teden mobilnosti, če ne vemo, ali nam bo čez pet minut nesramnež ukradel kolo? Kraja kolesa bi po teži kaznivega dejanja morala postati izjema. In policija in famozni redarji bi se morali s tem resno ukvarjati. Sto evrov v času, ko več kot desetina ljudi živi pod pragom revščine, ne more biti bagatela. Za 100 evrov pa lahko kupiš le podrtijo od kolesa.

In še to: uveljaviti bi morali tudi dokaj stroge kazni za kupce ukradenih koles.

Pahorjev iztek

S prvim jesenskim dežjem se bodo okrepile tudi padavine političnih obljub o jasnejši prihodnosti.

Novi obrazci

Bližnje srečanje z uradnim postopkom ni nič manj stresno kot v dobri stari Jugoslaviji.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Seksi kopalke Beach Bunny

Prestolnica zabave, nočnih razvratov in neskončnih plaž Miami je v okviru tedna mode ponudila tudi vročo predstavitev seksi kopalk.