Gorazd Suhadolnik
Avtor:
Gorazd Suhadolnik

O avtorju:
Novinar z večletnim stažem, urednik z malo manj večletnim stažem, občasni izletnik v propagando. Za pisanje se je odločil v 2. razredu OŠ, po intervjuju z direktorjem opekarne na Vrhovcih. Portretiral politične zapornike, tudi predsednika sabora in srbskega haaškega obtoženca. Med reportažo v Gruziji doživel divje zasledovanje kagebejevcev. Prvi javno razkrinkal Arkana in se mu šel nastavit na beograjsko Marakano. Avtor sloganov Mamula, go home in Hrbtenica vam bo hvaležna. Uredniški oče revije Viva. Konec tisočletja s Humarjem na Himalaji. Požarjev namestnik na Direktu. Za siol.net naj bi pisal o življenjskem slogu in bil politično vzdržen.

Smrt očeta in sina

Dobili smo medijsko dozo krvavega spektakla: še bolj kot v bedni usodi nekdanjega voditelja libijske džamahirije se poraznost te izkušnje zrcali v vlogi, ki jo je v "osvoboditvi" Libije odigral zahod.

Zahodna politika se je pokazala v svojih civilizacijskih standardih, ki jih ni vsak dan manj, ampak so že zdavnaj postali primitivni in uničevalski. Gadafija so pokončali na ulici kot steklega psa, besna drhal si je dala duška in mi smo vse to lahko gledali v živo. Gnusni posnetki zunajsodne eksekucije, resničnostni šov trenutka z obilico divjega nasilja zija iz vsake časopisne naslovnice, televizijskega poročila in še posebej iz vsakega novičarskega portala. Naravnost bruha iz medijev vseh vrst in sporoča uporabnikom, da to ni le zmaga pravičnosti, ampak tudi trenutno najboljša medijska roba, ki sočasno navdaja s tesnobo in preventivno grozo. Kako instantno so razcapani, ponoreli arabski bojevniki dojeli bogastvo izraznih možnosti fotoaparata na mobilnem telefonu, kako mimogrede so se slovenski mediji naučili opomniti, da bomo gledali krvave posnetke, kako licemersko je Zahod Libijce zmanipuliral, jim omogočil in dopustil, da sami obračunajo z Gadafijem – kot se jim zdi najprimernejše, potem pa, ko je bilo umazano delo opravljeno, pravičniško zagnal moralistično propagando o vprašljivi legalnosti okrutne eksekucije.

Lahko vključimo staro spoznanje, da je Gadafi vladal z mečem in bil od njega pokončan, tudi to, da so "Arabci" pač primitivni in da je edino prav, da svoje račune poravnajo na svoj način. Vseeno pa ne bi smeli pozabiti na predsednika britanske vlade, ki je takoj po Gadafijevem plačilu odškodnine za Lockerbie poletel v Tripolis in sklenil posel za pol milijarde dolarjev; na francoskega predsednika, ki je Gadafiju prodajal vse, od sebe do jedrskega kompleksa za desalinacijo morske vode; na italijanskega šefa vlade, ki je navdih za zabave bunga bunga našel prav pri libijskem voditelju, in svojemu "dragemu prijatelju" v zahvalo organiziral rokovanje z ameriškim predsednikom; konec koncev tudi na nekdanjega predsednika slovenske vlade, ki se je po vrnitvi z obiska v Tripolisu hvalil na vsa usta in se primerjal s Titom. Nafta, plin in petrodolarji so iz Gadafija delali najboljšega trenutnega prijatelja – dokler se mu ni pod patronatom zahodnih obveščevalnih služb zgodilo ljudstvo: potem so mu politični priliznjenci v hipu obrnili hrbet.

Kako instantno so razcapani, ponoreli arabski bojevniki dojeli bogastvo izraznih možnosti fotoaparata na mobilnem telefonu, kako mimogrede so se slovenski mediji naučili opomniti, da bomo gledali krvave posnetke,...

In tako nas že dneve posiljujejo s posnetki ponižujočega konca libijskega voditelja. Gledamo njegovo zgroženost, nemoč, strah pred smrtjo. Gledamo posnetek od drhali na ulicah Sirte nič manj primitivne Hillary Clinton, njen zlobni izraz zadovoljstva, ko izve, da so ga ujeli. V vsem tem politično-medijskem posilstvu je vsaj en subverzivni element: sin Mutasim. Obstajata dve njegovi podobi: v butično krojeni svetleči se obleki na obisku pri Clintonovi pred dvema letoma, ko je Zahod rehabilitiral Libijo, in konec prejšnjega tedna, v okrvavljeni spodnji majici tik pred nasilno smrtjo. Intelektualno ne prav zvedav mož, ki je hotel vreči s prestola svojega očeta in od njega za nagrado dobil vodenje državne varnosti, ženskar, ki se je klatil po svetiščih jet seta in najemal svetovne zvezde omlednega popa, ki je za šampanjec, hotelske sobe in darila prostitutkam zapravil po dva milijona dolarjev na mesec … je na koncu sedel na žimnici s steklenico vode v eni roki in dogorelo cigareto v drugi ter nonšalantno čakal, da ga počijo. Boljše parodiranje licemerskega zahodnjaškega utilitarizma bi težko uprizoril.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Maraton in polmaraton skozi objektiv (2. del)

Nedeljski dan so številni ljubitelji teka izkoristili za udeležbo na 19. Ljubljanskem maratonu. Ste bili med sodelujočimi tudi vi? Morda se najdete na fotografijah.