Gorazd Suhadolnik
Avtor:
Gorazd Suhadolnik

O avtorju:
Novinar z večletnim stažem, urednik z malo manj večletnim stažem, občasni izletnik v propagando. Za pisanje se je odločil v 2. razredu OŠ, po intervjuju z direktorjem opekarne na Vrhovcih. Portretiral politične zapornike, tudi predsednika sabora in srbskega haaškega obtoženca. Med reportažo v Gruziji doživel divje zasledovanje kagebejevcev. Prvi javno razkrinkal Arkana in se mu šel nastavit na beograjsko Marakano. Avtor sloganov Mamula, go home in Hrbtenica vam bo hvaležna. Uredniški oče revije Viva. Konec tisočletja s Humarjem na Himalaji. Požarjev namestnik na Direktu. Za siol.net naj bi pisal o življenjskem slogu in bil politično vzdržen.

Vse najboljše, Tomaž

Vrhunski dosežki, slava in pozaba po slovensko

Poleti je pot s Kamniškega sedla proti Brani videti preprosta, skoraj dolgočasna: leno se vzpenja čez melišče, dokler ne zavije levo proti vrhu gore in se malo spodobneje postavi pokonci. V snegu postane zahrbtna. V soboto dopoldne je bila usodna za planinca, ki je zdrsnil po pobočju in obležal mrtev.

V soboto bi bil Tomaž Humar star 43 let. Kamniško sedlo je bilo njegovo dvorišče, Kamniške Alpe njegovo igrišče. Malo več kot dve leti po njegovi smrti se njegovega rojstnega dne ni spomnil skoraj nihče. Pač, dvajset udeležencev, tekmovalcev in ljubiteljev lednega plezanja, udeležencev 3. Humarjevega memoriala v Mlačci pri Mojstrani. Glede na množičnost žalovanja ob njegovi smrti se zdi to rahlo licemersko. Ob spominu na vsesplošno, medijsko ustvarjeno evforijo na meji histerije ob njegovih alpinističnih uspehih že kar hudo licemersko. Takšna je pač medijska kultura – ekspresna slava, instantna pozaba.

Humarja sem kot novinar spremljal leta 1999 pri njegovem solovzponu na Daulagiri. Pred odpravo ni manjkalo težav, ena sama nejevera. Zanimalo me je dvoje: od blizu opazovati človeka, kako obvlada skrajno težavnost samostojnega plezanja čez eno od najzahtevnejših himalajskih sten, in poskušati z razpoložljivo komunikacijsko tehnologijo posredovati javnosti zgodbo o njegovem vzponu v "realnem času". Zgodba se je srečno iztekla, na račun "medijskega cirkusa" pa je Humar še dolgo poslušal moralistične kritike resne plezalske stroke. Ne samo slovenske, njegovo ljubezen do javnega nastopanja in izkoriščanja medijev za promocijo lastnega načina plezanja so zavračali tudi ugledni tuji plezalci.

Po Daulagiriju je Humar zajahal slavo, novinarjev je imel na voljo, kolikor si je zaželel, užival je v tem, da se okoli njega nenehno dogaja, da je, kjerkoli se pojavi, v središču pozornosti. Tako je bilo nekaj let in na koncu je sam samcat ostal na Langtang Lirungu. Zdelo se je, da se z njim ni končala le "estradna" epizoda elitnega plezanja v visokih stenah, ampak tudi slovenska era v svetovnem plezalskem vrhu. V letu, dveh so odšli še Pavle Kozjek, Miha Valič, Franc Oderlap, Andrej Magajne. Potem pride prejšnji teden sporočilo PZS: za 20. zlati cepin, najpomembnejše svetovno priznanje za najboljši alpinistični vzpon, sta med šestimi nominiranimi izbrana kar dva slovenska. Luka Stražar in Nejc Marčič za prvenstveni vzpon v severovzhodni steni karakoramske gore K7, Aleš Holc, Peter Juvan in Igor Kremser pa za prvenstveni vzpon po SZ razu kitajske gore Xuelian. Občudovanja vredni vzponi v deviških gorah. Anonimni alpinisti. Brez medijskega pompa, daleč od oči javnosti. Tako kot hoče stroka.

Zanimalo me je dvoje: od blizu opazovati človeka, kako obvlada skrajno težavnost samostojnega plezanja čez eno od najzahtevnejših himalajskih sten, in poskušati z razpoložljivo komunikacijsko tehnologijo posredovati javnosti zgodbo o njegovem vzponu v "realnem času".

Lepo je, da ostajamo alpinistična velesila. Jaz Humarja vseeno pogrešam. Njegov poskus, da bi iz alpinizma naredil predstavo, ki bi jo lahko gledali v domačem naslanjaču, je lahko etično sporen, zagotovo pa je bil tudi zanimiv in izzivalen. Tako kot trenutni polet okoli sveta Matevža Lenarčiča. V četrtek zvečer mu je kljub vremenskim nevarnostim in birokratskim oviram uspelo pristati na Antarktiki. Razen na spletni strani njegove odprave, na kateri je zadišalo po tistem navdušenju ob Humarjevih razvpitih vzponih, kakšnega pretiranega vznemirjenja ni bilo. Nekaj medijev je o zgodovinskem dosežku Slovenca objavilo stavek ali dva.

Če uspe Lenarčiču preleteti Tihi ocean in Everest in se prav takrat v politiki ne bo dogajalo kaj zelo dramatičnega, se lahko zgodi, da bodo mediji "odkrili" tudi Lenarčiča in iz njega ustvarili junaka trenutka (malo ga poznam in vem, da si tega niti najmanj ne želi). In potem ga bodo vsi po vrsti hvalili in se mu zahvaljevali. In bodo ponosni, da so Slovenci. Prav po licemersko.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Vladimir Putin v Srbiji

Ruski predsednik Vladimir Putin je v Srbiji, kjer se bo ob strogih varnostnih ukrepih mudil okoli šest ur. Udeležil se bo vojaške parade in pogovarjal s srbskim državnim vrhom.