Gorazd Suhadolnik
Avtor:
Gorazd Suhadolnik

O avtorju:
Novinar z večletnim stažem, urednik z malo manj večletnim stažem, občasni izletnik v propagando. Za pisanje se je odločil v 2. razredu OŠ, po intervjuju z direktorjem opekarne na Vrhovcih. Portretiral politične zapornike, tudi predsednika sabora in srbskega haaškega obtoženca. Med reportažo v Gruziji doživel divje zasledovanje kagebejevcev. Prvi javno razkrinkal Arkana in se mu šel nastavit na beograjsko Marakano. Avtor sloganov Mamula, go home in Hrbtenica vam bo hvaležna. Uredniški oče revije Viva. Konec tisočletja s Humarjem na Himalaji. Požarjev namestnik na Direktu. Za siol.net naj bi pisal o življenjskem slogu in bil politično vzdržen.

Prijazni uradnik

Se je začela slavna "debirokratizacija Slovenije" ali imam le neverjetno srečo?

Neke marčevske noči sem ob pol treh zjutraj kolesaril proti domu. Sto metrov pred sabo sem zagledal modro sevajoče policijsko vozilo, stalo je, policist je nekoga preverjal. Hitro sem zavil na sosednjo cesto, a prepozno, že minuto pozneje me je policija prestregla. Dokumente, prosim. Povem, da pri sebi nimam ničesar razen novinarske izkaznice, policist me pouči, da to ni veljaven osebni dokument, ga vseeno preveri in se odloči, da mi ponudi pihanje alkotesta. Rezultat odličen, policist me opozori, da ponoči brez luči ne velja voziti in me spusti brez kazni naprej. Kar nisem se mogel načuditi tej profesionalni prijaznosti, sicer iskreno upajoč, da je ni povzročila novinarska izkaznica. Policistu seveda nisem povedal, da že več kot dva meseca nimam veljavnega osebnega dokumenta. (Kolo pa so mi dva tedna pozneje ukradli, že drugega v zadnjem letu.)

Živeti v današnjem svetu brez (veljavnega) osebnega dokumenta zna biti stresno, z vidika odgovornega državljana je tudi neodgovorno. Če nič drugega, ti na pošti nočejo dati priporočenega pisma ali pa na banki ne moreš dvigniti denarja (banka si me je sicer prek elektronskega sistema poslovanja prav nediskretno dovolila opozoriti, da je veljavnost mojega osebnega dokumenta potekla). Čedalje bolj me je že skrbelo, ker nihče od naše šestčlanske družine ni imel več veljavnega dokumenta, leto in pol stara dvojčka pa razen rojstnega lista še sploh ničesar papirnato uradnega. Vem, da je takšna malomarnost vredna obsojanja, a proti svojemu izmikanju uradnim zadevam sem trmasto nemočen. Iz raznih izkušenj dobro vem, da je vsa ta nadzorno-telekomunikacijska tehnologija že tako napredovala, da je uradni osebi omogočeno identiteto osebe brez dokumenta preveriti v minuti ali dveh. Ni mi niti jasno, zakaj moram imeti biometrični potni list, ker so se tako odločili v ZDA – kje so vsa tista gibanja za zaščito osebnih podatkov? Obenem pa mi je jasno, da bodo že moji vnuki čipirani, tako kot so zdaj kužki, mucke, krave in druge, za človeka pomembne domače živali. In da bodo tudi ljudem a priori, preliminarno in preventivno že od malega uradno buljili tudi v zadnjične odprtine.

Prejšnji teden smo se končno odpravili uredit zadeve na upravno enoto, najprej naivno kar na najbližjo (zaradi neke ustne dezinformacije, da lahko vlogo za osebni dokument vložiš na katerikoli enoti), nato pa na Tobačno. Prišli smo uro pred zaprtjem in se "postavili v vrsto" (Koliko listkov z zaporednimi številkami je treba vzeti? Je dovolj eden ali jih potrebujemo šest? Nas bodo, če jih ne bomo imeli dovolj, spet poslali v vrsto? … Vzeli smo tri.) Ducat ljudi pred nami je opravilo v povprečno zglednih manj kot desetih minutah in ko smo se naposled nagrmadili pred okencem, nas je sprejel nadvse prijazen uradnik. Nič mu ni bilo odveč (potrebovali smo le en listek), vsa opravila je izvedel hitro in brez kompliciranja. Formalnosti za pet osebnih izkaznic in en potni list (zame) nam niso vzele več kot pol ure. Nobenega teženja zaradi fotografij (naredil jih je brat fotograf, prihranili smo skoraj sto evrov). "Vam dokumente pošljemo po pošti," je vprašal na koncu. Spomnil sem se na našo precej zanič pošto in mu odgovoril, da jih raje pridem iskat. "Prinesti boste morali pooblastilo žene," je opomnil. No, pa smo tukaj: notar, neprijazna tajnica, novi stroški … Ne, me je pomiril uradnik, žena naj sama napiše pooblastilo na list papirja.

Zunaj se je medtem zlila ploha, zrak se je osvežil in s Tobačne sem odšel kar malo nov človek. Podobno, kot če bi bil pri dobrem brivcu. Mogoče mi bo celo uspelo spremeniti odnos do svojega osebnega dokumenta in ga bom začel nositi s sabo.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Maraton in polmaraton skozi objektiv (2. del)

Nedeljski dan so številni ljubitelji teka izkoristili za udeležbo na 19. Ljubljanskem maratonu. Ste bili med sodelujočimi tudi vi? Morda se najdete na fotografijah.