Gorazd Suhadolnik
Avtor:
Gorazd Suhadolnik

O avtorju:
Novinar z večletnim stažem, urednik z malo manj večletnim stažem, občasni izletnik v propagando. Za pisanje se je odločil v 2. razredu OŠ, po intervjuju z direktorjem opekarne na Vrhovcih. Portretiral politične zapornike, tudi predsednika sabora in srbskega haaškega obtoženca. Med reportažo v Gruziji doživel divje zasledovanje kagebejevcev. Prvi javno razkrinkal Arkana in se mu šel nastavit na beograjsko Marakano. Avtor sloganov Mamula, go home in Hrbtenica vam bo hvaležna. Uredniški oče revije Viva. Konec tisočletja s Humarjem na Himalaji. Požarjev namestnik na Direktu. Za siol.net naj bi pisal o življenjskem slogu in bil politično vzdržen.

Nazaj k juhi

Počitniška gostinska ponudba ali ljubezen, ki ne gre skozi želodec.

V soboto opoldne sem se na gorenjski avtocesti med opazovanjem nekajkilometrske kolone avtomobilov, ki se je v nasprotni smeri komaj opazno pomikala proti karavanškemu predoru, spomnil na lastnika blejske turistične agencije, ki je v nekaj potezah opisal tipične počitnice družine z drugega konca Evrope: v četrtek zvečer se odpravijo proti našim krajem in, če je sreča mila, prispejo do Jadrana v soboto popoldne. V nedeljo prebavljajo travme s poti, do srede ugotavljajo, česa od obljubljenega (in plačanega) ne bodo dobili, v petek pa se že aklimatizirajo za vrnitev domov. Počitnice, po katerih potrebuje človek dodatne počitnice, da se vrne na normalno raven utrujenosti.

Jaz sem imel med vožnjo proti Ljubljani drugačno težavo: na zadnjih sedežih sta spala dvojčka in v varljivem miru sem premišljeval, kje bi se ustavili, da ju nasitim, ko se zbudita. Naj zavijemo na Bled? Kje že imajo tam dobro juho? Radovljica? Še nikoli nisem jedel tam. Je kakšna gostilna na Brezjah? Naklo? Zgornji Brnik?

Naše težave so se pojavile že prvi dan enotedenskega oddiha v Kranjski Gori. Z vozičkom smo se komaj zrinili skozi duri priljubljene gostilne in jih slišali od natakarice, ki je, otovorjena s krožniki, skoraj padla čez nas. Goveja juha je šla lepo skozi, štruklji, sploh orehovi, so že leteli proti sosednjim mizam. Vode iz pipe nismo dobili. "Ne priporočamo," je posvaril natakar in pojasnil, da je obilno deževje prizadelo vodovod. Položaj se ni spremenil do konca tedna, a se zaradi tega nihče ni vznemirjal: težave z vodnim zajetjem so kranjskogorski standard. Dvojčka, ki še ne znata govoriti, sta ga sprejela dostojanstveno, z zmerno diarejo. (Juha in štruklji pa tudi niso več poceni.)

Ne, ne bom tožaril kranjskogorskega koncepta turizma, mogoče le malo: menda bodo imeli v hotelu Prisank vrhunec poletne sezone v prvem tednu avgusta, ko se jim obeta 15-odstotna zasedenost. Še ena simpatična: šel sem v bike park na spust s kolesom. Grem kupit vozovnico za sedežnico. Prodajna baraka prazna. Trkam na okno. Nič. Še enkrat. Nič. Pogledam za barako, glej, prodajalka je tu. Proda mi vozovnico, izpolnim formular (da se grem peljat na lastno odgovornost). Odpeljem progo, všeč mi je, še enkrat bi. Hura, prodajalka je na svojem delovnem mestu, mi bo kar ona izpolnila formular, kako prijazno … Tri minute pozneje angleški kolesar obupano išče prodajalko vozovnic. Ne, ni je v baraki, da, trkal je na okno, tudi za barako je pogledal. Greva preverit skupaj, ni je, počakava minuto, dve, tri, ni je. Greva na postajo sedežnice, on se skrije za mano in se pod rampo skupaj s kolesom pretihotapi noter … Enkratno vozovnico prodajajo po sedem evrov.

Seveda ne gre za Kranjsko Goro, ta je le simptom, gre za splošno dejstvo, da je tam, kjer prodajajo turizem, za znosen denar kritično težko najti spodoben obrok.

Nazaj k prehrani. En dan smo premostili s satarašem, ki smo ga skupaj z domačimi jajci pripeljali s seboj, jajc je bilo dovolj še za palačinke z domačo marelično marmelado. Vseeno pa je bila naša taktika, da jemo v gostilnah in okrepčevalnicah preproste jedi za zmerne cene in tako čim več dopusta preživimo v idilični naravi. Prav veselili smo se kosila ob travniku z igrali, kjer smo že prej spodobno kosili. Žganci, kislo mleko, obara, kranjska klobasa. Žganci postani, kislo mleko anemično, ena trepalnica v mleku, ena v obari, nobena naša. Za pol predrago.

Poskusili smo še enkrat, z drugega konca, na hribu z lepim razgledom, v gostilni s sila zgovornim gostilničarjem, večkrat nam je ponudil svoje vizitke, da pomagamo širiti glas o njegovih dobrotah … Meso preslano, solata uvela, gobe z okusom po Vegeti. Vegeta? Leta 2012? Naslednji dan smo za pol cene tega kosila pri mesarju (da, po novem imajo v Kranjski Gori mesarijo) kupili pljučno pečenko, jo opekli in se najedli, kot se spodobi.

Seveda ne gre za Kranjsko Goro, ta je le simptom, gre za splošno dejstvo, da je tam, kjer prodajajo turizem, za znosen denar kritično težko najti spodoben obrok. Ne gurmanskih presežkov, osnovne stvari: svežo zelenjavo namesto konzerviranih omak, morsko sol namesto kamene, pri kuhi enkrat uporabljeno olje.

Do Ljubljane se nisem mogel spomniti gostilne z dobro juho. Zato smo na tržnici kupili bučke, korenje, brokoli, koromač, stročji fižol in peteršilj ter doma skuhali kremno juho, v katero smo namočili koščke posušene žemlje. Vse skupaj za manj kot deset evrov. Dvojčka sta hotela repete.

Le kako jim uspe vse to, kar bi rad našel pri nas, brez težav ponuditi v vsaki grški taverni in zakaj se je Grčija ob tem znašla v takšni gospodarski krizi? Skrivnost, primerljiva s to o umazani vodi sredi alpskega raja.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
V podzemlju Cankarjevega doma

Na strehi Cankarjevega doma stojijo čebelji panji, več deset metrov pod njimi pa je skrita mreža hodnikov, strojnic in aparatur, med katerimi se je nekoč izgubila tudi Svetlana Makarovič.