0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
Gorazd Suhadolnik
Avtor:
Gorazd Suhadolnik

O avtorju:
Novinar z večletnim stažem, urednik z malo manj večletnim stažem, občasni izletnik v propagando. Za pisanje se je odločil v 2. razredu OŠ, po intervjuju z direktorjem opekarne na Vrhovcih. Portretiral politične zapornike, tudi predsednika sabora in srbskega haaškega obtoženca. Med reportažo v Gruziji doživel divje zasledovanje kagebejevcev. Prvi javno razkrinkal Arkana in se mu šel nastavit na beograjsko Marakano. Avtor sloganov Mamula, go home in Hrbtenica vam bo hvaležna. Uredniški oče revije Viva. Konec tisočletja s Humarjem na Himalaji. Požarjev namestnik na Direktu. Za siol.net naj bi pisal o življenjskem slogu in bil politično vzdržen.

Predsedniški resničnostni šov

V olimpijskem letu kaže na malo bolj športne predsedniške volitve.

Enkrat sem se povzpel tako visoko, da sem bil povabljen na sprejem k predsedniku države. Pravzaprav je bilo dovolj, da sem se s helikopterjem odpeljal do baznega tabora pod himalajskim osemtisočakom in kot novinar poročal o vzponu Tomaža Humarja. Zaradi njegovega podviga je verjetno nekdo v kabinetu predsedniku namignil, da bo koristilo, če hrabrega alpinista sprejme in mu podeli odlikovanje. Tako smo se člani odprave znašli v predsedniški palači, usmerili so nas v veliko avlo, protokolarni uslužbenci so nam naročili, kje naj kdo stoji in kam naj gleda ter od kod bo prišel predsednik. Prišel je, povedal svoje, potem je svoje povedal še Tomaž in potem smo se še rokovali. Meni je predsednik naročil, naj pazim na svoje zdravje, kar je bilo pričakovano, ker sem imel že nekaj mesecev vrhnji del telesa v mavcu. Popili smo kozarec soka, vina, pojedli kanapejčke, malo klepetali v tri dni ter po nekaj minutah odšli nazaj v mesto. Verjetno je imel predsednik tisti dan vsaj še kakšen podoben sprejem.

Z lahkoto si predstavljam, da bi bil danes sprejem pri predsedniku države povsem enako formalističen in plehek in da bi tudi pri jutrišnjem predsedniku z enako neizogibnostjo silil k zehanju. Zato mi tudi ne preostane drugega, kot da poskušam v prvih predvolilnih nastopaških akcijah predsedniških kandidatov najti čim več zabavnosti. Začelo se je obetavno, s kandidatko iz branže tistih, ki se menda vnaprej zavedajo, da nimajo nikakršnih možnosti niti za drugi krog, vendar se javno ponudijo v zameno za skromno mero samopromocije. Oblečena v kostim barve šampanjca, s precizno definirano višino dekolteja in oprijetosti obleke je napadla protikandidate zaradi njihove neizkušenosti v "realnem sektorju" (sama sicer ne prihaja iz kakšnega boljšega gnezda), dan pozneje pa je napad začinila s trditvijo, da ji anonimno grozijo s smrtjo. Potem je utihnila, verjetno je šla na morje. Sredinski kandidat je poskušal dokazati, da je (lahko tudi zgolj) eden izmed nas, delal v tovarni in na cesti ter končal teden skupaj z desnim kandidatom ob košnji trave. Bolj kot košnja je zabavala njuna tekma v širini ponarejenega nasmeha.

V predsedniški palači bodo prirejali sprejeme in podeljevali odlikovanja, vmes pa bodo spuščali sporočila, ki bodo razdvajala nepomirljiv narod.

Formalno skopljena funkcija predsednika države, ki razen vrhovnega poveljstva vojske – kaj lahko to pri članici Nata sploh še pomeni – in podpisovanja pri imenovanju diplomatskih predstavnikov niti ne ponuja pravih možnosti za dokazovanje moči in ugleda, je očitno vseeno še dovolj privlačna. Zakaj bi se sicer toliko kakovostnih državljanov potegovalo za ta položaj in modno dokazovalo svojo "povezovalnost"? Vsi bi bili predsedniki vseh. Če bi kdo izmed njih res zmogel preseči kronično aktualno politično razcepljenost, (ideološke) delitve in interesne spopade, pač ne bi kandidiral za predsednika države. Ves šarm predsedniške funkcije je v njeni neformalni vlogi enega izmed glavnih generatorjev političnih sporov in vladarskih frustracij. V kratki zgodovini slovenske države smo lahko spoznali, da ne pomaga niti to, da sta predsednik in vlada z istega političnega pola, saj na koncu, če že ne nastanejo konflikti med interesnimi skupinami v na videz enotnem političnem bloku, zagotovo spregovorijo vsaj male narcistične razlike. In imamo dobro znan in vedno znova aktualen spopad egov.

Kandidati bodo zabavali še mesec ali dva. Potem bo en pobral zmago in se bo začelo zares. V predsedniški palači bodo prirejali sprejeme in podeljevali odlikovanja, vmes pa bodo spuščali sporočila, ki bodo razdvajala nepomirljiv narod. Če kdo verjame drugače, sprejmem stavo.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Seksi kopalke Beach Bunny

Prestolnica zabave, nočnih razvratov in neskončnih plaž Miami je v okviru tedna mode ponudila tudi vročo predstavitev seksi kopalk.