Irena Jenko
Avtor:
Irena Jenko

O avtorju:
Pravzaprav ne mara govoriti o sebi. Kdo bi si mislil!

Maternica kot družbena last

Kdaj je pogovarjanje o uporabi ali neuporabi tvoje maternice postalo nekaj, o čemer ima lahko mnenje vsaka druga znanka in daljna sorodnica?

"O, a se že pripravljaš?" je bil komentar na moje povpraševanje o tem, ali je v Sloveniji mogoče roditi doma. Najprej sploh nisem razumela, na kaj naj bi se pripravljala, tako kot po navadi ne razumem, kaj točno mislijo Neljubljančani z močvirjem ali omenjanjem žab, ker Ljubljane pač nikoli nisem dojemala kot močvirje, osnovnošolske učne ure o mostiščarjih in Barju gor ali dol. Mogoče sem le premalo dovzetna za tako prozorna špikanja ali pa sem pač pri ta bolj počasnih, kdo bi vedel.

Ampak ne, ne pripravljam se. In pripravljena nisem niti na nenehne pripombe in opazke, ki jih ženske po določeni starosti dobijo vsakič, ko se kje v bližini njenega zanimanja pojavi karkoli, kar je povezano z otroki. Če mi še kdo omeni biološko uro, bom začela kričati, pa čeprav bo to pri ginekologinji, kar se je mimogrede že zgodilo. Ne mislim na moje kričanje, ampak na zdravničino omenjanje te menda naglasneje tiktajoče ure naokoli. Od tega je že skoraj deset let, kar pomeni, da me bodo kmalu že celo dekado opominjali na funkcijo mojega telesa, ki jo preprosto moram izkoristiti. Še čudno, da nikomur ne pade na pamet, da bi se vtikal v kakšen drug moj notranji organ.

Če mi še kdo omeni biološko uro, bom začela kričati, pa čeprav bo to pri ginekologinji, kar se je mimogrede že zgodilo.

Po novodobnih standardih pravzaprav niti nisem še v nobeni zamudi, čeprav vem, da meje premikamo tudi malo na silo. A kot je rekla ginekologinja – in me, komaj polnoletno, ujela povsem nepripravljeno na ugovarjanje – čas je zdaj! Hm, ne, ni.

Kdaj ste si nazadnje ogledali situacijo z izobraževanjem, zaposlovanjem, upokojevanjem in tako dalje? Da ne omenjamo bizarnega nepremičninskega trga, katerega cene kljubujejo vsakršni logiki, ne nazadnje pa še tisto malo otrok, kar jih imamo, ne zmoremo porazdeliti po vrtcih. Pravzaprav je ob neobstoječih poskusih zvišanja natalitete prav zanimivo, da se je ta v zadnjih letih dejansko malce zvišala. Glede na stanje bi človek prej pomislil, da želi država poskrbeti za tisto izumrtje našega naroda, na katerega nas nenehno opozarjajo.

Samske ženske so pač državni sovražnik številka dve (državni sovražnik številka ena so kakopak geji in lezbijke).

Ne pravim, da je stanje v državi dober argument da ali proti otroku, saj sem bila od nekdaj prepričana, da če hočeš imeti otroka (in če si ga sposoben imeti), potem ga boš imel, pa če si brez ficka ali celo, če si samska ženska. Tem smo pred leti namreč na enem od najbolj genialnih referendumov v tej državi vzeli pravico do oplojevanja. Samske ženske so pač državni sovražnik številka dve (državni sovražnik številka ena so kakopak geji in lezbijke). Slovencev je pač očitno še vedno preveč, zato je treba nekako omejiti potencialni prirastek in samske ženske pregnati v na primer sosednjo Avstrijo, kjer jim je postopek na voljo za par tisoč evrov.

Na sploh se nenehno obnašamo, kot da bi hoteli nova rojstva zajeziti, ne spodbuditi. Kolikor slišim, je cel kaos tudi na področju rojevanja, kjer možnosti ni prav veliko, da ne omenjamo situacije z babicami, ki na dom ne smejo, zato si jih lahko slovenske mamice najamejo iz tujine. No, priznati moram, da o vsem tem pišem bolj na podlagi pogovorov ob kavi, saj lastnih izkušenj (očitno) nimam. Počasi sem le prilezla do obdobja, ko so moje vrstnice (in vrstniki) začeli delati svoje male jaze, pa sem hočeš nočeš izpostavljena tudi tem temam.

Še vedno ne vem, kaj točno mi je hotel povedati stric, ki mi je na nekem pogrebu pred leti priporočil, naj očetu hitro priskrbim kakšnega vnuka. Da moj oče potrebuje hobi?

Moji prijatelji so sicer na srečo kljub ustvarjanju lastne družine bolj ali manj še vedno takšni, kot so bili in me ne sprašujejo po moji biološki uri, še manj pa se zatekajo k raznim pripombam, ki so jih polne predvsem ženske. Stric, ki mi je na nekem pogrebu pred leti priporočil, da naj očetu hitro priskrbim kakšnega vnuka, je izjema, in še vedno ne vem, kaj točno je hotel povedati s tem. Da moj oče potrebuje hobi? No, vsaj iztekajočega časa ni omenjal.

Če povem po resnici, me je otrok malo strah in doslej sem imela v rokah samo enega dojenceljna, pa še ta v mojem naročju ni bil preveč zadovoljen (jaz pa tudi ne). Otroci očitno niso kot mačke, ki se najraje stisnejo k tistemu, ki ne dreza preveč vanje in mu je na splošno najbolj vseeno za njihov obstoj. Tudi moja mama ni bila nikoli kaj pretirano navdušena nad otroki, pravzaprav je vlogo varuške morebitnim vnukom že vnaprej odpovedala, pa je vseeno pridelala dva svoja. Nikoli ne veš; ampak nehajmo se pretvarjati, da je pogovarjanje o stanju in uporabi ali neuporabi tujih maternic nekaj, kar je povsem družbeno sprejemljivo, kot bi na hitro izmenjali mnenje o vremenu. Okej?

Preberite tudi:

Osemurna družba

Pravzaprav mi ni povsem jasno, kako ljudje z običajnim delovnikom od 9.00 do 17.00 urejajo kakšne birokratske zadeve ali obiskujejo kakšne ustanove. Ne da bi zato jemali dopust, seveda.

Draga šestnajstletna jaz …

Nimam sedemdeset let, da bi se lahko ozrla na vsa življenjska obdobja, a nekaj je zagotovo – srednješolskih let si vsekakor ne bi želela preživeti še enkrat.

V vrsto, prosim!

Vsi so alergični na misel, da so ovce, in le kaj ti lahko to sporoča bolj konkretno od stanja v vrsti? Ko se postaviš v vrsto, si na istem z vsemi. Nepomemben, čakajoč.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
V podzemlju Cankarjevega doma

Na strehi Cankarjevega doma stojijo čebelji panji, več deset metrov pod njimi pa je skrita mreža hodnikov, strojnic in aparatur, med katerimi se je nekoč izgubila tudi Svetlana Makarovič.