Irena Jenko
Avtor:
Irena Jenko

O avtorju:
Pravzaprav ne mara govoriti o sebi. Kdo bi si mislil!

Umetnost in umetnost

"Jaz ne štekam sodobne umetnosti," je bilo prvo spoznanje po obisku Muzeja sodobne umetnosti. "Po moje ni človeka, ki bi to razumel," je bil odgovor.

Pravzaprav se mi je vedno zdelo, da imam precej razumevanja za sodobno umetnost. Odobravam nove načine izražanja in raziskovanje meja, dopuščam dovolj prostora za razlago in z zanimanjem vsrkavam. Prisežem. Celo pri tistem zlatem kipu gole Kate Moss v ne vem kakšnem joga položaju sem se potrudila in se najprej pozanimala, kaj je hotel avtor s tem povedati. Avtor pač mora imeti neko stališče, ki ga skuša skozi svoje delo izraziti, kajne? No, ni nujno. Jeff Koons na primer trdi, da nima nobenih prikritih sporočil. In Jeff Koons svoje balonaste živali prodaja za milijonske vsote. No, saj vem, denar ne meri umetniške vrednosti umetnine, čeprav bi to težko trdili za avtorje preteklih obdobij. Najbolj priznani so pač tudi najdražji.

Kakorkoli že, vedno se mi je zdelo, da se jaz in sodobna umetnost prav fino razumeva; veliko bolje, kot se razumem s kakšnimi članki o sodobni umetnosti. Pravzaprav so spremne besede, predstavitveni teksti ali kakšne strokovne kritike prave umetnine same zase; mali leksikon tujk, izmišljenih, visokoletečih besed, nabuhlosti in nesmiselnosti. Če neham olepševati: so kot priročnik iz mlatenja prazne slame. Ne vedno, a pogosto. Spremni tekst naj bi razsvetlil nekatere okoliščine, vidike dela, ki jih lahko v celoti zajame samo iz dotičnega področja strokovno podkovan in razgledan človek (vsaj tako si jaz to predstavljam), in če že predstavitvenega besedila ne razumem, kako naj razumem umetnino samo? Je umetnina kaj bolj umetnina, če je nerazumljena?

Šele obisk v povsem svežem Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi me je pripeljal na misel, da morda sploh ne razumem sodobne umetnosti.

Kljub vsem oviram na poti sem vseeno ostajala tista, ki je ob vsesplošnem zmrdovanju nad določenimi oblikami umetnosti obdržala vsaj indiferentno pozo. Saj nekaj ne rabi biti umetnost za vse, samo zato, da bi bilo, no, umetnost pač. Kajne? Nikoli se niti nisem preveč ubadala z vprašanjem o tem, kaj sploh je umetnost, pa čeprav se to zdi glavno vprašanje sodobne umetnostni. Vsaj kar zadeva občinstvo. In šele obisk v povsem svežem Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi me je pripeljal na misel, da morda sploh ne razumem sodobne umetnosti. Pogosto jo konzumiram, a to še ne pomeni, da jo razumem. Zdi se mi nadvse zanimiva – no, vsaj večinoma – ampak v resnici ne vem, če jo razumem. Kar me spet pripelje do vprašanja, ali je razumevanje sploh bistveno. Po obisku v MSUM začenjam misliti, da ne. Ne zares.

Muzej je lep. Res lep. Dobro sprejemam betonske stavbe, ki se prisesajo na staro ogrodje – če je postopek pripojitve seveda opravljen tako, kot je treba. Opera bo na primer grda, tudi če tisto črno škatlo na njenem zadku zasujejo z vsem jesenskim listjem, kar ga je v Ljubljani. Ne vem, če je precej hladna temperatura odraz kupa betona, ampak vsekakor mi je bilo prvič v življenju žal, da sem v muzeju pustila plašč v garderobi. Zanimivo, nakupovalni centri so v tem letnem času savne, muzej sodobne umetnosti pa hladilnik. Če bi bila umetnica, bi iz tega znala narediti kakšen performans ali inštalacijo, ampak nisem umetnica; sem le obrtnica. Obrtniki so tudi filmarji, pa vendar jih je nekaj med njimi obenem umetnikov.

Kaj torej definira umetnost kot umetnost? Zorni kot gledalca, splošno mnenje in število priznanj? Na faksu so mi rekli, da je merilo za dobro knjigo preprosto: čas. So avtorji, ki so znani in brani tudi sto, dvesto let po njihovi smrti in so avtorji, ki se jih nihče ne spomni. Performans Ritem 0 Marine Abramović je na primer znan tudi 36 let po nastopu v neapeljski galeriji. Predmeti in posnetki s performansa so na ogled tudi v MSUM, čeprav lahko človek o predstavi izve več na lastnem računalniku s pomočjo spleta. Med razstavljenimi deli je tudi serija posnetkov metanja treh žog v zrak in poskus, da bi jih na sliki ujeli poravnane v linijo. Pa televizor za televizorjem in DVD-ji za DVD-ji. Stikalo, osvetljeno tako, da dobi več dimenzij. Velika krogla, sestavljena iz palčk, ki je delovala kot protest proti mikadu. Ali vaja iz potrpežljivosti. Stol, pripet na steno. Plišast medvedek, priščipljen med steklo in belo piko sredi črne. Kup smeti sredi sobe. Čisto pravih smeti. Bile so ostanek nekega uličnega performansa in zato so dobile svoje mesto v muzeju. Nekje v ozadju se je vil neskončni zvok letalske turbine in takrat so se mi uslužbenci, ki so zdolgočaseno posedali po vogalih sob, prvič zasmilili. Pozneje sem eno izmed njih vprašala, kaj je tista zadeva, ki se guga ob pročelju. Skozi zaveso nisem mogla dobro razločiti. Luč, pripeta na fen, mi je odgovorila. Aha. Po vsem videnem sem popolnoma pozabila na logično podvprašanje o namenu. Mogoče pa je ravno v tem smisel sodobne umetnosti – da opustim priučeno, logično razmišljanje.

Eno izmed uslužbenk sem vprašala, kaj je tista zadeva, ki se guga ob pročelju. Skozi zaveso nisem mogla dobro razločiti. Luč, pripeta na fen, mi je odgovorila. Aha. Po vsem videnem sem popolnoma pozabila na logično podvprašanje o namenu.

Na poti domov sem soraziskovalki sodobne umetnosti izza avtomobilskih brisalcev vzela dve reklami, ena je oglaševala odškodnine, druga kredit. V pesti sem ju stiskala in mečkala par sto metrov, ker prej pač nisem naletela na koš za odpadke. Če bi takole zmečkala še več primerkov in jih delila mimoidočim, zmečkane kot so, bi bila to akcija. Mogoče ekološka, ki bi opozorila na ves zavrženi papir zaradi letakov. Če bi o tem obvestila medije, si zamislila naslov akcije, morda zadevo celo posnela, potem bi imela že en mali ulični performans. Ko bi razkrila svoje stališče in namen (s performansom sem verjetno hotela usmeriti pozornost na usodo reklam, na potrošni material, kar smo tudi mi sami, nihče ničemur ne namenja več pozornosti, hitri svet, hitra potrošnja, hitra izguba zanimanja, vse zmečkamo in odvržemo, bla bla bla), če bi povezala letaka z odškodnino in kreditom z gospodarsko krizo in omenila še notranjo praznino in obenem prenasičenost sodobnega človeka, potem bi bila to že prava mala umetniška akcija in pač … umetnost?

Če je cilj razstav v Muzeju sodobne umetnosti ta, da me pripravijo do razmišljanja, potem jim je vsekakor uspelo. A obenem so me uspeli prepričati tudi v to, da sta umetnosti dve - sodobna umetnost in umetnost. In to verjetno le ni bil muzejev namen. Morda pa samo ne razumem sodobne umetnosti, seveda.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.