Irena Jenko
Avtor:
Irena Jenko

O avtorju:
Pravzaprav ne mara govoriti o sebi. Kdo bi si mislil!

Jezikovna prevara

Tuji jeziki so super zadeva, res, sploh Slovencem kot majhnemu narodu nenehno ponavljajo, da je znanje tujih jezikov ključno.

Saj veste, več znaš, več veljaš, sploh v tem multijezičnem svetu in sploh pri nas. Ker smo pač majhni in naš jezik govori le dva milijona ljudi. Recimo. Koliko jih uporablja dvojino in rodilnik, je že drugo vprašanje, a vseeno. Bodimo optimistični. Pomembnost znanja tujih jezikov najbolj poudarjamo kar sami, tako kot se kar sami najbolj obremenjujemo s tem, kako nas drugi vidijo in razumejo. Strašno radi bi se prilagodili in bili vključeni povsod. Ampak pustimo definicije slovenstva, ker so te tako ali tako nekakšen nacionalni hobi in jih imamo dovolj za čisto lastno galerijo, če bi te pri nas seveda sploh bile zaželene. Umetnost in kultura sta bolj tako tako. V sivi coni. In verjetno bi se dalo stanje slovenščine v "komercialni uporabi" povezati tudi s sivim stanjem kulture, ampak ne komplicirajmo. Znanje tujih jezikov je super. Občudovanja vredno. Podpiram. Tuji jeziki v slovenskih reklamah, nazivih in znamkah, namenjenih Slovencem v Sloveniji, niso super. Niso občudovanja vredni, so zgolj leni. In ne podpiram.

Med sprehodom iz službe grem mimo slovenske trgovine Cute, ki ironično stoji prav na Slovenski cesti v Ljubljani, en vogal stran je Babushka, ki prodaja izdelke slovenskih modnih ustvarjalcev, medtem ko nekdanji Centromerkur zdaj nosi napis Galeria Emporium, ker se tako verjetno bolje sliši. Bolj svetovljansko in prestižno ali karkoli.

Strešice nad črkami so kot ovire na cesti; zadnja leta se jih bojimo tudi pri osebnih imenih, kot da bodo zavirale otrokov razvoj in bo namesto podjetnika leta postal zguba leta.

Tega nagnjenja do tuje zvenečih imen ne bom nikoli razumela. Ne vem, ali gre le za to, da tuje cenimo bolj, ali za to, da cenimo kvazimednarodna imena, saj naj ta ne bi bila omejena zgolj na slovenski prostor. Zakaj Babushka ne more biti Babuška ali Cute Luštno, ne vem, morda imajo tako kot HappyPek ambicije za prodajo na tujih trgih (medtem ko naj bi znamka paradižnikov Lušt že s sicer posrečenim imenom izdajala, da teh ambicij nima?). Sicer pa smo že skoraj navajeni, da nas ob cesti pozdravljajo besede v angleščini, neki proizvajalec avtomobilov nas redno nagovarja tudi z nemškim sloganom in ob vsakem drugem obisku trgovine mi uspe najti kakšno živilo brez slovenske deklaracije. Ampak okej, to je že problem kršenja zakonodaje o javni rabi slovenščine.

V končni fazi verjetno vedno pridemo do želje po tem, da bi bilo ime čim bolj uporabno in bi zvenelo čim bolj mednarodno, kar strešice očitno avtomatično onemogočajo. Strešice nad črkami so kot ovire na cesti; zadnja leta se jih bojimo tudi pri osebnih imenih, kot da bodo zavirale otrokov razvoj in bo namesto podjetnika leta postal zguba leta. V povprečju imamo najraje čim krajša in nenavadnejša imena, ker se nam po neki čudni logiki zdi, da moramo otroka poimenovati z nečim v tujini čim bolj lahko razumljivim ali pa z nečim čim bolj nenavadnim. Tudi apostrofi sredi imen niso več nič nenavadnega in nič me ne bi čudilo, če bi imele učiteljice v šoli najprej en spoznavni sestanek s starši, da bi se sploh podučile o izgovarjavi vseh imen.

Zdaj gradimo situle, dvore, palače, kristale, gaje in kar tekmujemo v izumljanju novih skovank, na koncu koncev pa gre le za barvne mrvice na postani smetanasti torti, ki ne upravičuje svoje cene. Ampak hej, važno, da zveni lepo.

Linijo kvazisvetovljanskosti in predvsem še bolj kvaziprestiža radi uberejo tudi pri gradnji novih hiš. Na nepremičninskem trgu je stavba brez oh in sploh posebnega imena že redkost, vile pa še zdaleč niso edino ime, v katere radi zapakiramo domnevno višji standard. Zdaj gradimo situle, dvore, palače, kristale, gaje in kar tekmujemo v izumljanju novih skovank, na koncu koncev pa gre le za barvne mrvice na postani smetanasti torti, ki ne upravičuje svoje cene. Ampak hej, važno, da zveni lepo.

V zasebnem življenju nisem jezikovni purist, predvsem angleščina se vse preveč pogosto pretihotapi v mojo komunikacijo, in prosto priznavam, da imajo tuji jeziki kakšno besedo, ki je v slovenščini pač ni, vsaj ne tako priročne. Ampak če se meni v zasebni komunikaciji s prijateljico po telefonu ni treba prelomiti na pol, da bi našla boljše načine izražanja, pa to vsekakor pričakujem od tistih, ki nagovarjajo javnost. Ni mi jasno, od kje jim vtis, da si javnost želi imen, ki jih ne razume, ki zvenijo kot naslovi pravljic ali ki jih lahko sreča tudi v Nemčiji, Londonu ali čez lužo. Se s prehranjevanjem v restavraciji Forest res počutimo bolj v trendu, kot če bi fižolovo juhico srebali v Gozdu oziroma kdo misli, da nam lahko z imenom proda tudi občutek svetovljanskosti ali prestiža? Ta pride z marsičim drugim, vsekakor pa ne z imeni, ki so zgrešili čas in še posebej prostor. Tovrstna svetovljanskost je precenjena. Dobesedno.

Vsak dan nekaj novega

Na raznih konferencah in seminarjih sem še vedno dokaj nova, vsaj tako se mi zdi, pa me vse skupaj precej zabava.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Poroka muslimansko-judovskega para

Dan, ki bi moral biti najlepši v njunem skupnem življenju, se je sprevrgel v nočno moro.