Irena Jenko
Avtor:
Irena Jenko

O avtorju:
Pravzaprav ne mara govoriti o sebi. Kdo bi si mislil!

Ne trkaj

Nikoli ne odpiram vrat. Vsi, ki imajo kaj iskati pred mojimi vrati, imajo tudi mojo telefonsko številko.

Če vas ne poznam dovolj, da bi imeli mojo telefonsko ali se zavedali, da ne odgovarjam na trkanje in zvonjenje, potem verjetno nimate kaj iskati pred mojimi vrati. To na neki način zveni rahlo zlovešče, vem, a pri tem pač smo v 21. stoletju sredi mesta. Vendar ne gre le za sodobno asocialnost, ampak za občutek varnosti. Okej, ko mi je pred dnevi nekdo potrkal na vrata nekaj po 21. uri zvečer, je šlo tudi za spodobnost. Bonton. Karkoli. Tako pozno pač ne nadleguješ ljudi, če ni res absolutno nujno (to pa je izjemno, izjemno redko). Na poti od vhoda v stavbo do mojega predpražnika je enajst vrat. In recimo, da bi paniko zaznala.

Kakorkoli že, ko je pred dnevi nekdo potrkal na moja vrata, sem najprej otrpnila. Mislim, da še nisem povsem navajena na življenje v bloku, saj se mi zdi že to, da nekdo čaka pred mojimi vrati, nekako invazivno. V vsakem primeru lahko sliši moj televizor ali glasbo ali sekljanje bučk in verjetno opazi tudi kukanje skozi kukalo. Kukala so sicer popolnoma neuporabna zadeva; skozi njega nikakor ne bi mogla presoditi, ali je človek zaupanja vreden ali ne. Ali gre za akviziterja ali mormona ali roparja. V vsakem primeru se nočem ubadati ne z enim ne z drugim.

Kukala so sicer popolnoma neuporabna zadeva; skozi njega nikakor ne bi mogla presoditi, ali je človek zaupanja vreden ali ne. Ali gre za akviziterja ali mormona ali roparja.

Ko sem se vselila, se mi je zdel nedelujoč zvonec pri vhodu v blok težava, zaradi dostave in to, zdaj se mi zdi blagoslov. V osmih mesecih je na moja vrata potrkalo le troje ljudi, odprla sem le prvemu, ki me je pravzaprav vrgel iz postelje in temu primerno sem bila tečna. Prva reakcija ob zvoku zvonca, pač. Zdaj vem bolje. Ne potrebujem krompirja, medu, ribeza, spreobrnitve v karkoli je že prava vera danes, ne trzam na tovrstno zbiranje prispevkov in vseeno mi je za ročno tkane prte. Najraje bi na vrata po zdravniško nalepila listek "ne trkaj", ker me trkanje pač moti. Imam majhno kvadraturo in kar je pred mojimi vrati, je tudi pred mojo kuhinjo, kopalnico in posteljo. Ruši mojo zasebnost. Ne vem, koliko časa traja doba privajanja na blokovsko življenje, ampak mislim, da je to to.

Neznancem vrat ne bom odpirala le zato, ker ne dovolim, da kar kdorkoli kar kadarkoli vpade v moj dan, v moj dom, ampak gre – kot sem že omenila – tudi za vprašanje varnosti. Nimam verige, ki bi preprečevala, da mi nekdo spodmakne vrata izpred nosa. Ne bom si kupila nobenih pripomočkov, da bi jih stiskala v roki, medtem ko bi odpirala vrata (čeprav mi je ideja o bejzbolskem kiju za vrati precej privlačna, priznam). In nočem se potuhniti ter se pretvarjati, da me ni doma, ko kdo potrka. Saj sem vendar v svojem stanovanju! Raje sem se odločila, da vrat preprosto ne odpiram in se s tem ne obremenjujem. Ni me. Zaposlena sem. Družim se sama s sabo.

Ko sem se vselila, se mi je zdel nedelujoč zvonec težava, zaradi dostave in to, zdaj se mi zdi blagoslov.

Ko sem še živela v hiši, je bilo drugače. Prav tako se nisem pustila motiti, a obenem se tudi nisem "bala" odpreti vrat. V ospredju ni bilo toliko vprašanje varnosti kot nadležnosti. Čeprav nisem najbolj odločen človek na svetu in nimam kakšnega omembe vrednega nastopa pred drugimi, sem se glede svojega doma izkazala za precej zaščitniško in teritorialno. Ko sem z vrta jezno nagnala naokoli vohljajoč par, sem presenetila tudi sebe, mama pa pravi, da sem znala vrata pred nosom zaloputniti tudi uradnim osebam. Ne spomnim se. Otrok sem bila in čeprav ne morem jamčiti, da bi bila podobno odločna tudi pri sladkarijah iz tujčevih rok, je bil vstop v dom očitno samoumevno prepovedan. Ko se hoče nekdo sam povabiti v moj dom, se počutim kot Američan s puško v roki. Brez puške, seveda, samo s podobnih odnosom. Odnos Clinta Eastwooda iz Gran Torina, ki kot Walt Kowalski stoječ na verandi z orožjem v roki smrtno resno sikne: Spravi se dol z moje trate.

Clintov Walt je seveda popolno nasprotje starostnikov, ki jih srečujem sama. Če je naša generacija že odklonilna do odpiranja vrat, se mi zdi, da starejša še ni. In ravno starejši so najlažja tarča raznih prevarantov. Ravno zadnjič sem na primer na avtobusu sedela nasproti dveh ženic, ko je desna levi razlagala o dopoldanskem dogodku, ko se ji je hotel nekdo kar povabiti v stanovanje, češ da ima nekaj zanjo. Ampak babica ni bila kar tako, kljub temu da je vsiljivec na pamet ugibal o njeni družini, zdaj ga je pošiljal njen bratranec, minuto pozneje že kar njen sin, ga je vendarle spravila ven. Verjamem, da je mnogo starostnikov, ki tem ljudem nasedajo. Moja babica je bila na primer manj bojevita. Pri osebnem stiku z ljudmi je pogorela; razne prodajalce je kar spustila v stanovanje, čeprav se je sicer rada zaklepala s sedmimi ključavnicami, da bi morebitnim falotom le preprečila pristop. In mimogrede, ljudje, ki se spravljajo na starejše osebe, so resno ogabni in zdravilo za njih ni zapor ali denarna kazen, ampak družbenokoristno delo v domovih za upokojence. Na položaju, kjer ne bodo mogli maltretirati starostnikov.

Ko se hoče nekdo sam povabiti v moj dom, se počutim kot Američan s puško v roki. Brez puške, seveda, samo s podobnih odnosom.

A vrnimo se k trkanju na vrata. Opravičujem se vsem akviziterjem, ki s prodajo od vrat do vrat le skušajo preživeti v teh zelo nerožnatih časih. Vsi ljudje, ki trkajo na vrata, seveda niso slabi; pravzaprav jih je večina verjetno povsem zaupanja vrednih. A svet postaja kraj, v katerem nočemo reagirati na zvonjenje. Nenapovedani obiski ne obstajajo več in preden koga spustimo v svoje stanovanje, bi radi videli vsaj nalog za preiskavo. No, recimo raje, da bi radi videli vsaj najavo prek mobitela. Obiskovanje na domu je dobilo vmesno postojanko – obvezno štempljanje. Ne pravim, da mi je to, kar postajamo, nujno všeč, ampak da bi dokazala svojo vero v ljudi, še ne mislim odpirati vrat. Čakaj malo, kako sem že prišla do zaupanja v človeštvo? Jaz si le jemljem pravico do svojega miru. Ne trkaj. Ni me.

Jezikovna prevara

Tuji jeziki so super zadeva, res, sploh Slovencem kot majhnemu narodu nenehno ponavljajo, da je znanje tujih jezikov ključno.

Vsak dan nekaj novega

Na raznih konferencah in seminarjih sem še vedno dokaj nova, vsaj tako se mi zdi, pa me vse skupaj precej zabava.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
V podzemlju Cankarjevega doma

Na strehi Cankarjevega doma stojijo čebelji panji, več deset metrov pod njimi pa je skrita mreža hodnikov, strojnic in aparatur, med katerimi se je nekoč izgubila tudi Svetlana Makarovič.