Irena Jenko
Avtor:
Irena Jenko

O avtorju:
Pravzaprav ne mara govoriti o sebi. Kdo bi si mislil!

Kakšne razprodaje?

Če ne bi bilo medijev in večnih vprašanj o tem, kaj se izplača kupovati, verjetno večina sploh ne bi opazila sezonskih znižanj.

Razprodaje so kot mali strah in trepet vsakega kupca in vsake trgovine. Menda jih komaj čakamo, da si lahko po znižani ceni kupimo tisto, kar smo si že dolgo želeli, a si nismo mogli privoščiti. Menda nas zapusti razum in nerazsodno kupujemo oblačila, ki jih sploh ne potrebujemo, samo zato, ker so znižana. Menda se drenjamo med policami in na kup vlečemo ostanke prejšnjih sezon, kot da so najnovejše ali kot da gre za pregovorno zelo drage poročne obleke (saj smo že vsi videli tiste posnetke iz ZDA, ko se dekleta tepejo za bele obleke, kot da je sodni dan, kajne?). Tudi prodajalci so pod stresom, saj morajo zadostiti vsem zakonskim določilom ter se spopadati s hordo kupcev, v glavnem, razprodaje morda res izpraznijo neželene zaloge, ampak povzročajo stres vsem naokoli. Skoraj bi bilo bolje, da jih ne bi bilo.

No, zdaj jih praktično ni, vse ostalo pa po starem. Še vedno dvakrat na leto beremo o tem, kaj se na razprodajah najbolj splača kupiti oziroma v kaj se res izplača investirati. Saj veste, klasična bela srajca, klasična obleka, klasika, klasika, klasika, po možnosti iz dražjih trgovin, ki naj bi nam bile v tem času bolj dostopne. Pri zimskih razprodajah radi omenjajo še plašče, ne omenijo pa tega, da 800 evrov vreden plašč po 50-odstotnem znižanju ni prav nič bolj dostopen. Mislim, bodimo realni. Večina ljudi ne zasluži toliko, da bi lahko upoštevala nasvete o "pametnih investicijah" v "res kakovostna in kvalitetna oblačila", sploh če lahko za isti znesek iz Zare ali H&M odnese vsaj deset kosov oblek ter ne umre od groze, če se kakšnemu od njih zgodi nesreča z rdečim vinom, češnjami ali sveže prepleskano klopjo. Čestitam vsem, ki vam uspe drago torbico ohraniti za svoje hčerke in vnukinje, ampak jaz svoje torbice dejansko uporabljam. V njih ne prenašam le paketka robčkov in denarnice, ampak še marsikaj, kar potrebujem za preživetje v urbani džungli. Oprostite, ampak razni mobiteli, polnilci, plastenke vode in dežnik so upravičljivi stanovalci ženskih torbic. Razen če iz teh binglja kakšen velik G.

Večina ljudi ne zasluži toliko, da bi lahko upoštevala nasvete o "pametnih investicijah" v "res kakovostna in kvalitetna oblačila", sploh če lahko za isti znesek iz Zare ali H&M odnese vsaj deset kosov oblek ter ne umre od groze, če se kakšnemu od njih zgodi nesreča z rdečim vinom, češnjami ali sveže prepleskano klopjo.

Ampak jaz pač ne kupujem stvari, da jih bom lahko kopičila na posvečenih mestih v svoji omari in jih čez leta ponosno predala svojim potomcem. Seveda si tudi jaz želim, da bi moja babica in mama redno skrbeli za kup "večnih kosov", ki bi na varnem pred molji in vsemi starikavimi vonji čakali name, ampak razen prevelikega krznenega plašča, ki ga tako ali tako nikoli ne bi nosila, ter majic, ki bi mi bile prav le pri dvanajstih letih, v družinskih omarah pač nimamo nobenih edinstvenih zakladov. Sem precej očiten otrok hitre mode in to tudi mirno priznavam, tako kot priznavam, da bi se to verjetno hitro spremenilo, če bi imela res zavidljiv proračun ali če bi na moji lestvici prioritet obleke zasedale še višje mesto. Ne obsojam ljudi, ki se nakupovanja lotijo skrajno resno, pravzaprav jih občudujem. Ne zmorem tega nivoja predanosti, ampak ostajam tam nekje na stopnji otroka, ki bi rad marsikaj, v realnosti pa se iz objektivnih razlogov in praktičnosti zadovolji veliko hitreje. Bata namesto louboutink, pa je, tisto mantranje o udobnosti dragih salonarjev pa si lahko zataknete kot visoko petko v rešetko.

Nenadnih velikih popustov, za katere bi stali v vrsti, torej že nekaj let ni več, ob spremenjenih terminih in vseh vmesnih znižanjih pa tako ali tako nihče več ne ve točno, kdaj se razprodaje sploh začnejo. Na to nas zvesto opozarjajo mediji, tudi z obveznim vprašanjem znanim in neznanim ljudem o tem, ali hodijo na razprodaje. Seveda jih večina odgovori negativno, najpogosteje zato, ker ne marajo gneče (čeprav te, kot že omenjeno, že več let ni na spregled). Od vseh pa mi je najbolj všeč trenutek, ko se kakšna dama označi za netipično predstavnico svojega spola, saj v resnici ne mara nakupovanja. Za seboj imam že nekaj let samostojnega nakupovanja in še več let druženja s ženskami in nekaj lahko rečem precej zagotovo: bolj nenavadne so tiste, ki dejansko uživajo v nakupovanju. Očitno je večina žensk netipičnih. Vsaka druga bo tudi netipično zatrjevala, da ima samosvoj stil, ker na primer nosi vintage oblačila (in jih kombinira z Zaro). Tako kot pol mesta. Trgovinam pa je tako ali tako vseeno za naš mali boj proti tipičnosti in še naprej uspešno prodajajo svojo tipično in netipično robo.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Ne trkaj

Nikoli ne odpiram vrat. Vsi, ki imajo kaj iskati pred mojimi vrati, imajo tudi mojo telefonsko številko.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Poroka muslimansko-judovskega para

Dan, ki bi moral biti najlepši v njunem skupnem življenju, se je sprevrgel v nočno moro.