Irena Jenko
Avtor:
Irena Jenko

O avtorju:
Pravzaprav ne mara govoriti o sebi. Kdo bi si mislil!

I feel Olympic Games*

*Čutim olimpijske igre

Olimpijske igre so pravi fenomen, ki tudi načeloma nič kaj športno razpoložene ljudi pripravi do vztrajnega visenja pred televizorjem. Celo takrat, ko ne gre "le" za navijanje za naše. Seveda vmes padejo kakšne stereotipne pripombe o športnih turistih, kot da obstajajo bolj zasluženi in manj zasluženi navijači in je spremljanje športa nekakšna ekskluzivna dejavnost, rezervirana le za tiste, ki so zadevi predani 365 dni na leto in ne v povprečju le enkrat na štiri leta. A navijanje pač ni ekskluzivno, veselje ob uspehih pa prav tako ne. Pustimo psihoanalizo prenašanja dosežka enega posameznika na dosežek celotne države (ki ga pozabimo takoj, ko kdo od športnikov omeni konkretnejše poplačilo) in instantnega patriotizma, ki nas zajame ob športu.

Športniki odličja vedno dobivajo za Slovenijo; medalje si kolektivno lastimo v vsej barvni lestvici in vsi so naši, pa čeprav se v državi z mnogo talentiranimi modnimi oblikovalci med slovesnim odprtjem sprehodijo v skoraj posmehljivo slabih suknjičih. In s tem, da jim pravim slabi, sem še prizanesljiva. Malo me je pač omehčal pogled na medalje, ki bi v resnici pristajale prav k vsemu, čeprav jih naši športniki z odličji sploh niso (še) nosili na tiste ponesrečene suknjiče, s trenirkami in dresi pa pravzaprav ni nič narobe, niti to, da niso v barvah slovenske zastave. Če sem povsem iskrena, bi sama raje spremenila zastavo in jo uskladila z uniformami kot pa obratno. Tako zelo se trudimo izstopati, zastavo pa smo obdržali tako, da nas avtomatično spari z nekdanjo Jugoslavijo ali Rusijo. Saj ne, da se gre sramovati ene ali druge povezave, prav veliko za nacionalno identiteto, ki jo tako krčevito iščemo v vsakem žlikrofu in lipicančevi grivi, pa tudi ne naredi. Nimam občutka, da smo barve sploh kdaj sprejeli za svoje. Morda tudi zato, ker se takšne patriotske igre sploh ne znamo (ali nočemo) igrati. Če imajo Hrvatje svojo šahovnico na teniskah, zakaj nimamo mi Triglava s tistimi tremi zvezdami na zadnjicah, kot našitek na žepu kavbojk? Vročih hlačk? Ki niso naprodaj le na turističnem uradu? Ajde, da se, če se hoče.

Če sem povsem iskrena, bi sama raje spremenila zastavo in jo uskladila z uniformami kot pa obratno.

Morda se bolj kot z barvami identificiramo z odzivom, kakršnega je imel tudi oblikovalec tistih nesrečnih olimpijskih uniform, na katere v luči športnih uspehov gledamo veliko bolj prizanesljivo. Ko ga je novinarka povprašala o številnih kritikah končnega izdelka, ki smo ga poslali pred 4 milijarde gledalcev po svetu, je najprej omenil dežurno tolažbo št. 1 ("tipično slovensko" fovšijo, seveda), nato pa še nič kaj diskretno namignil, da športniki njegovega dizajna pač ne znajo nositi. Si predstavljate? Ne le, da suknjiča očitno ne zna nositi nihče od 150-članske ekipe, ampak je en amater med oblikovalci samozavestno zamahnil z roko nad 150 profesionalci med športniki. Vau. Samozavest, serijsko. Kje lahko kupim?

Le upamo lahko, da imajo takšno samozavest tudi športniki, ki jo potrebujejo veliko bolj, vsekakor pa sem prepričana, da se nimajo časa ukvarjati z oblekami. S samo športno opremo navsezadnje ni nič narobe (vsaj upam, da ne) in športnikom verjetno za drese bolj dol visi. Če bodo še kdaj pričarali ta edinstven trenutek poslušanja Zdravljice na OI, so lahko pravzaprav oblečeni v karkoli, čeprav jim privoščim le najbolje. Vrhunski športniki imajo res čudovito moč, tako, kot jo imajo tudi olimpijske igre, da nekako združijo ljudi. Olimpijada je posebna. Najposebnejša med športnimi tekmovanji. Ne le zato, ker jo tako ali drugače spremljamo vsi – redki, občasni in redni gledalci športnih dogodkov ter celo tisti ciniki, ki svojo superiornost dokazujejo z manjvrednim odnosom do raje, ki množično spremlja premetavanje dveh športnic po tatamiju.

Vrhunski športniki imajo res čudovito moč, tako, kot jo imajo tudi olimpijske igre, da nekako združijo ljudi.

Noben športni dogodek nima daljše zgodovine kot olimpijske igre in čeprav šport že tako ali tako združuje (no, pozabimo na nekatere navijače, ki to v resnici niso, ker navijanje s pestmi pač ni navijanje), nič ne poenoti prav tako kot olimpijske. Globalno. Morda tudi zato nisem povsem razumela slovesnosti ob odprtju s poudarkom (tudi) na britanski industrializaciji in kolonizaciji, vendar je bil sklep s prižigom ognja res fantastičen. Združitev manjših plamenov v velikega. Olimpijada je zame pač nekakšen simbol enotnosti sveta, združenosti v športu. In svet niti pod razno ni enoten ter dvomim, da sploh kdaj bo, a vseeno praktično vse države sodelujejo na igrah, tako s svojimi športniki kot navijači. Olimpijada združuje celo Slovence, kar je strašno redek trenutek, ampak ob tistih ciljnih črtah in redki priložnosti poslušanja Zdravljice na takem dogodku se mi zdi, da smo za trenutek v ponosu združeni celo mi.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Ob morju

Nikoli nisem bila pretirano morski tip človeka, čeprav kot otroci vsi ustrezamo profilu morskih navdušencev.

Na papirju je drugače

Podlegla sem - začela sem brati svojo prvo knjigo na kindlu. No, ne svoje, saj je nisem napisala jaz, pa vseeno je nekako moja prva.

Kakšne razprodaje?

Če ne bi bilo medijev in večnih vprašanj o tem, kaj se izplača kupovati, verjetno večina sploh ne bi opazila sezonskih znižanj.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Vladimir Putin v Srbiji

Ruski predsednik Vladimir Putin je v Srbiji, kjer se bo ob strogih varnostnih ukrepih mudil okoli šest ur. Udeležil se bo vojaške parade in pogovarjal s srbskim državnim vrhom.