Jože Hrovat
Avtor:
Jože Hrovat

O avtorju:
Jože Hrovat je rojen leta 1973. Leta 2008 mu je Univerza v Ljubljani podelila znanstveni naslov doktor znanosti s področja filozofije. Formiral se je sicer v heideggerjanski šoli mišljenja, vendar predstavljajo glavni vir njegove inspiracije francoski misleci, predvsem Maurice Merleau-Ponty, Claude Lefort in Michel Foucault. Njegov profesor in mentor akad. dr. Tine Hribar bi ga označil kot trdovratnega nihilista ničejanske provenience.

Evropa in Slovenija na razpotju

S poglabljanjem krize je prišel čas, ko bodo politiki hočeš nočeš morali ugrizniti v zelo kislo jabolko.

Srečanje Sarkozyja in Merklove napoveduje začetek dolgih in napornih pogovorov in dogovorov o usodi evra in posredno tudi EU. Zanimivo pri tem srečanju je to, da večina Francozov, kakor je bilo mogoče prejšnji teden prebrati v Le Mondu, glede reševanja krize bolj zaupa Merklovi in nemški vladi (46 odstotkov vprašanih) kot pa Sarkozyju (33 odstotkov). Kakorkoli že, Evropa dveh hitrosti počasi postaja realnost. Res je, da v tem trenutku še nihče ne ve, v kakšni obliki se bo na koncu uresničila, je pa bolj ali manj jasno, da je edina alternativa večji fiskalni integraciji evroobmočja njegov razpad. Tudi ta možnost je seveda odprta.

Fiskalna integracija evroobmočja pomeni logični korak, na nujnost katerega so že ob uvedbi skupne valute opozarjali vsi, ki so bili sposobni videti nekoliko dlje. Zato toliko bolj preseneča to dolgo odlašanje v bistvu nujnih odločitev. Je pa vsaj razumljivo, kajti dejstvo je, da bo s tem konec EU v zdajšnji obliki. Pomembne odločitve – verjetno celo tiste najpomembnejše – se tako ne bodo več sprejemale znotraj sedemindvajseterice, marveč sedemnajsterice (če se število članic ne bo spreminjalo).

Evroskeptiki ob tem napovedujejo tudi referendum, na katerem bodo Britanci odločali, ali si sploh želijo pripadati takšni Evropi.

Zaradi tega se je v precejšnjem precepu znašla Velika Britanija. Ta je dolgo kategorično zavračala vsak diskurz o Evropi dveh hitrosti, toda zdaj, ko se je evro začel boriti za svoj goli obstoj, je svoja stališča spremenila. Finančni minister George Osborne je bil v Daily Telegraph jasen: "Kot sem rekel, članice evroobmočja morajo sprejeti neusmiljeno logiko monetarne unije, ki vodi k večji fiskalni integraciji. [...] Zmeda bi bila pogubna za vse, tudi Britance, zato moramo dopustiti večjo integracijo, hkrati pa poskrbeti, da bomo sami ostali zunaj in bodo naši nacionalni interesi zavarovani." Evroskeptiki ob tem napovedujejo tudi referendum, na katerem bodo Britanci odločali, ali si sploh želijo pripadati takšni Evropi. Pravzaprav nič novega, s tovrstnimi grožnjami in izsiljevanji so že kar malce dolgočasni. Konec koncev, morda bo res za vse najbolje, če se končno priključijo ZDA.

Precej tesnobno vzdušje je tudi v drugih državah. V pravi faustovski dilemi so se tako znašli Čehi in Poljaki: po eni strani niso prav nič navdušeni nad sprejetjem evra, po drugi strani pa se bojijo, da bodo v nasprotnem primeru postali državljani drugorazredne države, izločene iz kroga, v katerem se sprejemajo ključne odločitve. Odločitev v nobenem primeru ni lahka.

Težava je le v tem, da bo cena za to izguba fiskalne in še kakšne suverenosti, kar v končni fazi pomeni, da bodo to, ali sploh lahko najame kredit in za kaj ga bo porabila, odločali drugi.

Odločitev ni lahka za nikogar. Tudi tisti, ki so že v evroobmočju, imajo svoje pomisleke. Kaj torej omenjena integracija pomeni za državo, kakršna je Slovenija? Marsikaj. Najprej dobra novica: zdi se, da bo lahko najemala kredite pod mnogo ugodnejšimi pogoji kot zdaj. Težava je le v tem, da bo cena za to izguba fiskalne in še kakšne suverenosti, kar v končni fazi pomeni, da bodo to, ali sploh lahko najame kredit in za kaj ga bo porabila, odločali drugi.

Alternative seveda vedno obstajajo, kdor trdi drugače, laže. Nobenega dvoma ni, da je mogoče živeti in preživeti tako zunaj evroobmočja kot tudi EU in Nata. Na primer: iz cele države je mogoče napraviti en velik kazino, legalizirati droge in prostitucijo (preden začne kdo zavijati z očmi, naj se spomni, da so večino nepozabnih stvaritev Vatikana financirale ravno kurtizane – kdor misli, da so se romarji tako množično zgrinjali tja zaradi svetega očeta, je najmanj zelo naiven), ustvariti davčno oazo ... Možnosti je vsekakor veliko. Sicer pa, če bo zdaj vsaka malo večja vas, ki je medtem postala občina, hotela dobiti še svojo univerzo, potem ko je bila toliko uvidevna, da je postavitev operne hiše preložila na čas po krizi, bo treba resno razmisliti tudi o kakšnih manj tradicionalnih virih financiranja.

Toda za začetek bi moral vsakdo odgovoriti na temeljno vprašanje: ali ni suverenost za takšno državo navsezadnje nekoliko pretežko breme?

Barack Obama in demokrati

Ko je Obama prejšnji teden praznoval 50. rojstni dan, se je veliko demokratov spraševalo, kakšne so njihove alternative za naslednje predsedniške volitve.

Pakistan in njegovi prijatelji

Ko so talibani prejšnji teden objavili video z usmrtitvijo šestnajstih pakistanskih policistov, se je v deželo naselil strah.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.