Jože Hrovat
Avtor:
Jože Hrovat

O avtorju:
Jože Hrovat je rojen leta 1973. Leta 2008 mu je Univerza v Ljubljani podelila znanstveni naslov doktor znanosti s področja filozofije. Formiral se je sicer v heideggerjanski šoli mišljenja, vendar predstavljajo glavni vir njegove inspiracije francoski misleci, predvsem Maurice Merleau-Ponty, Claude Lefort in Michel Foucault. Njegov profesor in mentor akad. dr. Tine Hribar bi ga označil kot trdovratnega nihilista ničejanske provenience.

Pax Americana in njen postopen zaton

Ko je Mahmud Abas v petek nastopil pred Generalno skupščino ZN in utemeljil prošnjo za priznanje države, je to večina komentatorjev razumela kot zgodovinski dogodek.

Vsakdo seveda ve, in tudi Palestinci glede tega niso prav nič naivni, da so realne možnosti za priznanje palestinske države praktično nične. Vsakdo tudi ve, zakaj. V čem se potemtakem kaže zgodovinskost tega očitno neuspešnega palestinskega poskusa pri varnostnem svetu? Ali gre za zgodovinski poraz Palestincev oz. zgodovinsko zmago Izraela? Kdor hoče dogodek interpretirati na ta način, ima za to več kot dovolj argumentov, edina težava je v tem, da bo moral razložiti, zakaj potem takšna zamorjenost pri Izraelcih in Američanih in na drugi strani takšno veselje pri Palestincih.

Abasov govor je navdušeno pozdravila večina prisotnih. Drugače kot pri Ahmadinedžadu je prostor zapustila zgolj izraelska delegacija. Ko je imel govor Netanjahu, je bilo praznih sedežev razmeroma veliko. Nobenega navdušenja ni bilo, zgolj pomenljiva tišina. Edini aplavz je dobil od svojih svetovalcev in manjše skupine judovskih aktivistov. Skratka, vsakomur je bilo hitro jasno, da so Izraelci zelo osamljeni.

Izraelci vedo, da lahko (še) vedno računajo na brezpogojno pomoč ZDA. V tem pogledu se ni spremenilo prav nič. Toda ko je Netanjahu prispel v New York, je bil zelo jezen na "newyorški diskurz", še bolj pa na nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona. Ta ga je javno zelo ostro kritiziral kot največjega sovražnika miru na Bližnjem vzhodu. Po pisanju Baraka Ravida v Haaretzu je Netanjahu svojim pomočnikom zato naročil, naj Belo hišo zaprosijo za javno izjavo, v kateri se bo uradna ameriška politika distancirala od Clintonovih izjav.

Najbolj tragična figura v tej zgodbi je Obama, ki bo, kot kaže, še dolgo drago plačeval za svojo pogodbo s hudičem.

Clinton pozna razmere dovolj dobro in ve, o čem govori. Ob tem seveda tudi ne kaže zanemariti ne nepomembnega dejstva, da nima danes več česa za izgubiti. Judovski lobiji so pri njem že zdavnaj izgubili čarobno moč. Podobno kot on razmišlja še veliko Američanov, ki stvari poznajo, edina razlika je v tem, da se nekateri to upajo tudi javno povedati, drugi ne. Najbolj tragična figura v tej zgodbi je Obama, ki bo, kot kaže, še dolgo drago plačeval za svojo pogodbo s hudičem.

Povem druga zgodba je tukaj Evropa. Ko so ministra Žbogarja spraševali o stališču Slovenije, je dejal, da bo podprla skupno stališče EU. To je od Slovenije zelo lepo, s tem je v teh težkih in negotovih časih dala vedeti, da je prva, na katero lahko Evropa računa. Žbogar je zamolčal le manjšo podrobnost: skupnega stališča EU namreč ni. Še danes ne obstaja nekaj takega, čemur bi se lahko reklo skupna evropska zunanja politika. To vedo tudi izraelski lobiji v Bruslju, kjer sicer niso tako močni kot v Washingtonu, a po drugi strani tudi niso povsem nemočni. Njihovi glavni težavi sta dve: drugače kot ameriški kolegi morajo prepričevati tako rekoč vsako državo posebej, poleg tega pa njihovim poznavalskim očesom ni ostalo prikrito, da so simpatije večine Evropejcev na strani Palestincev. Tega dejstva niti politika ne more povsem zanemariti.

Evropa ima velike težave tudi s tem, da se je do zdaj naslanjala na varnostno strukturo, za katero so jamčile ZDA. Ko se je kje v svetu pojavila kakšna kriza, so tja prihiteli Američani in jo rešili. Dobro, o tem reševanju bi bilo mogoče razpravljati tedne in mesece, ampak dejstvo je, da je bil tak svet kolikor toliko predvidljiv. Nanj se je človek lahko zanesel. No, tega je zdaj konec. Svet postaja nepredvidljiv. ZDA svoje nekdanje vloge ne zmorejo več, ker imajo, prvič, preveč težav same s sabo, in drugič, ne uživajo več tistega minimalnega zaupanja, na podlagi katerega so lahko včasih same vodile palestinsko-izraelske mirovne pogovore. Evropa se bo morala znajti po svoje.

To pa pomeni, da tudi ZN niso več po meri nastajajočega sveta. Netanjahu jih je slikovito opisal kot "teater absurda" ter "hišo laži in teme" – najbrž ima prav, ampak ta "prav" ne gre na roke v bistvu nikomur, še najmanj Izraelcem.

Evropski vlakec smrti

Vse kaže, da se ob tretji obletnici smrti banke Lehman Brothers vlakec smrti z vrha počasi spet spušča navzdol.

Foto: Reuters
Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Vladimir Putin v Srbiji

Ruski predsednik Vladimir Putin je v Srbiji, kjer se bo ob strogih varnostnih ukrepih mudil okoli šest ur. Udeležil se bo vojaške parade in pogovarjal s srbskim državnim vrhom.