Avtor:
Jože Hrovat

O avtorju:
Jože Hrovat je rojen leta 1973. Leta 2008 mu je Univerza v Ljubljani podelila znanstveni naslov doktor znanosti s področja filozofije. Formiral se je sicer v heideggerjanski šoli mišljenja, vendar predstavljajo glavni vir njegove inspiracije francoski misleci, predvsem Maurice Merleau-Ponty, Claude Lefort in Michel Foucault. Njegov profesor in mentor akad. dr. Tine Hribar bi ga označil kot trdovratnega nihilista ničejanske provenience.

To je, se razume, v pravi vrsti praznik svetovnih elit, ki se tukaj srečujejo in včasih tudi povedo kaj bolj ali manj pametnega. Skratka, dogodek ni namenjen temu, da bi se pomembni državljani Sveta kaj pomembnega dogovorili ali rešili kakšen problem. Take stvari se vendar ne počno pred očmi javnosti. No, nekoliko nerodno je le to, da letos očitno ni bilo nobenih dobrih razlogov za proslavljanje.

Mediji so ugotovili, da je bil letošnji konec precej pesimističen. To je bilo očitno. Ampak po drugi strani ni bil prav nič drugačen niti začetek. Glavna tema je nosila pomenljiv naslov: Velika transformacija – oblikovanje novih modelov (Velika transformacija je sicer naslov nekdaj precej vplivnega dela Karla Polanyija, ekonomista madžarskega rodu, ki ni veljal ravno za ideologa svobodnih trgov). Dejstva so neizprosna: globalni sistem ne deluje več, v štirih letih krize je po vsem svetu ostalo brez dela več kot 200 milijonov ljudi, v večini zahodnih držav vznikajo protestna gibanja …

Nič čudnega torej, da je bil Klaus Schwab, človek, ki je omenjeni forum izumil, letos nenavadno samokritičen. Kot je povedal za nemški Financial Times: "Nismo pravočasno ukrepali in postavili nujnih pravil, s katerimi bi preprečili pervertiranje sistema. Vsekakor bi se lahko reklo, da se kapitalistični sistem v svoji zdajšnji obliki nič več ne prilega današnjemu svetu." Zato tudi toliko govora o novih modelih, novih slogih vodenja, novih načinih mišljenja … Težava je v tem, da so problemi globalnega značaja, globalni sistem pa, kot že rečeno, ne deluje več. Še več, razlike se s krizo samo še poglabljajo, zato je težko verjeti, da jih bo mogoče lahko in razmeroma hitro premostiti. Poleg tega so tu še protesti – mimogrede: lanski Davos so zaznamovali dogodki v arabskem svetu, letos se vse skupaj dogaja mnogo bližje –, vendar ti po Schwabovem mnenju trenutno niso tako nevarni: "Protesti bodo postali nevarni tedaj, ko bodo razumljeni kot razredni boj." No, le brez strahu, nekateri jih že začenjajo počasi razumevati tudi na ta način.

V tem kontekstu je zato res smiselno govoriti o "semenih distopije". No, glede na to, da menda kar dva razpravljavca nista vedela, kaj ta beseda pomeni, morda najprej kratka razjasnitev. Beseda je grškega izvora: predpona dys- pomeni negacijo, torej nekaj slabega, težkega, neposrečenega (na primer dis- v disfunkcionalnosti kaže na slabo oz. neposrečeno funkcionalnost), tópos pa pomeni mesto, kraj, tudi regijo. Vse skupaj se navezuje na utopijo (utopija pomeni dobesedno nekraj, torej kraj, ki ga ni), še eno grško besedo, ki je Grki niso poznali in bi jo bralec enako kot v prvem primeru zaman iskal v grškem slovarju – skoval jo je angleški državnik in katoliški svetnik sir Thomas More, da bi z njo označil idealno ureditev skupnosti. (Britanci se očitno radi igrajo z besedami.) Distopija je potemtakem nasprotje utopije, idealne skupnosti, kar pomeni, da gre za skrajno nezaželen kraj, se pravi kraj, ki se ga je treba v vsakem primeru izogibati.

Do distopije naj bi prišlo takrat, ko skušaš zgraditi boljši svet, vendar se ti poskus nehote izjalovi. In natanko to naj bi se po mnenju organizatorjev letošnjega foruma dogajalo s svetovnim kapitalizmom. Distopijo je torej treba razumeti kot kraj v nastajanju, namreč kraj, v katerem ne bi hotel živeti pravzaprav nihče, niti 1 % niti 99 %. Kakorkoli že, semena počasi klijejo …