Jože Hrovat
Avtor:
Jože Hrovat

O avtorju:
Jože Hrovat je rojen leta 1973. Leta 2008 mu je Univerza v Ljubljani podelila znanstveni naslov doktor znanosti s področja filozofije. Formiral se je sicer v heideggerjanski šoli mišljenja, vendar predstavljajo glavni vir njegove inspiracije francoski misleci, predvsem Maurice Merleau-Ponty, Claude Lefort in Michel Foucault. Njegov profesor in mentor akad. dr. Tine Hribar bi ga označil kot trdovratnega nihilista ničejanske provenience.

Evropsko vračanje k začetkom (drugi del)

Ideja o Evropi kot enotni politični entiteti je v bistvu zelo stara in ji je mogoče slediti vse do Napoleona in še dlje.

Toda dejstvo je, da se je začela materializirati šele po drugi svetovni vojni. Ob tem bi se vsakdo moral zavedati – in na to aktualno nemško kanclerko vztrajno opozarjata njena predhodnika Kohl in Schmidt –, da je združena Evropa rezultat velike katastrofe.

Ko je Kojève razmišljal o prihodnji geopolitični podobi stare celine, je bil seveda prisiljen izhajati iz trenutne danosti. Evropa je bila ena velika ruševina, vendar ne samo v materialnem, pač pa tudi in predvsem v idejnem smislu. V teh ruševinah je ležala ideja suverene nacionalne države, ki je tako postala nekaj preteklega.

"Trenutna politična realnost je taka, da moderna država potrebuje širše temelje od onih, ki so jih predstavljali narodi v ožjem pomenu besede. Da bi lahko politično obstajala, se mora moderna država nasloniti na širšo 'imperialno' zvezo sorodnih narodov. Moderna država je resnična država le v primeru, da je imperij."

Tukaj je nesmiselno razpravljati o tem, ali je Kojèvova ocena točna ali ne, kajti njeno "točnost" je konec koncev potrdila večina Slovencev na referendumu o Natu in EU. Izhajati je treba iz dejstva, da je večina državljanov očitno začutila, da država svoje suverenosti ne bo mogla učinkovito uveljavljati znotraj tradicionalnega nacionalnega okvira. Zanimivo je tudi, da so do praktično identičnih zaključkov prišle tudi druge države nekdanje Jugoslavije. (Ko človek danes gleda nazaj, se mu Jugoslavija vse bolj kaže kot tamponska država, kot nekakšen prostor vmesnosti, ki je obstajal natanko toliko časa, kolikor je trajala hladna vojna.)

Resnična zmagovalca druge svetovne vojne sta bila anglosaksonski imperialni kapitalizem in sovjetski imperialni socializem. Kojève je takoj uvidel in v omenjenem memorandumu tudi opozoril de Gaulla, da je v dani zgodovinski konstelaciji vsakršen poskus obnavljanja "veličine Francije" obsojen na propad – in to tako v gospodarskem kot tudi političnem in vojaškem smislu. Zato je namesto tega predlagal ekonomsko in politično zvezo latinskih držav, v prvi vrsti s takrat še fašistično Španijo in Italijo.

Skratka, če Francija ne želi tudi sama postati plen enega od imperijev, mora nujno ukrepati.

Treba je vedeti, da v trenutku, ko Kojève piše omenjeni dokument, Nemčija v strogem smislu ne obstaja oz. obstaja zgolj kot plen zmagovitih imperijev. Obenem pa se že vidi imperialni antagonizem, ki se bo kmalu formaliziral v hladni vojni. Skratka, če Francija ne želi tudi sama postati plen enega od imperijev, mora nujno ukrepati.

Svoje razmisleke o latinskem imperiju je Kojève oprl predvsem na skupno katoliško mentaliteto latinskih narodov, ki prežema njihov način življenja in mišljenja. Vsi ti narodi cenijo prosti čas in "sladko brezdelje", ki je seveda daleč od kakšne izrojene lenobe; medsebojne odnose zaznamujeta značilna družabnost in sproščenost itd. V teh potezah se bistveno razlikujejo od izrazito materialistično naravnanih anglosaksonskih narodov. Poleg tega gre tukaj tudi za jezikovno podobnost. (Mimogrede, ker je tedaj Alžirija tvorila integralni del francoske države, je bila v te načrte vključena tudi severna Afrika, z njo pa kajpada problem islama.) Latinski imperij vojaško sicer ne bi bil tako močan kot anglosaksonski ali sovjetski, vendar pa vseeno dovolj za zagotovitev neodvisnosti.

Dogodki so potem sicer krenili po malenkost drugačni poti, vendar je kljub temu Kojèvov dokument še vedno dovolj aktualen. Njegova aktualnost se med drugim kaže v vprašanju, kako realna so pričakovanja nekaterih evropskih funkcionarjev, da se bodo npr. Španci spremenili v Nemce. Jasno je, da bo na takšnih temeljih projekt Združenih držav Evrope težko uspešen.

O krivdi in dolgu

Če ne bo kakšnega presenečenja, se bo razburljivo in nadvse zanimivo poletno politično dogajanje zaokrožilo s petkovim glasovanjem o "zlatem pravilu".

O latentni državljanski vojni

V teh dneh se človek najbrž večkrat vpraša, ali se ni nemara France Bučar prenaglil s tistim slavnim razglasom konca državljanske vojne.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Kostanjevica na Krki pod vodo

Slovenijo so te dni po obilni pošiljki dežja prizadele poplave. Na Dolenjskem je škodo povzročala Krka. Stanje v poplavljeni Kostanjevici na Krki je ujel tudi naš fotografski objektiv.