Jože Hrovat
Avtor:
Jože Hrovat

O avtorju:
Jože Hrovat je rojen leta 1973. Leta 2008 mu je Univerza v Ljubljani podelila znanstveni naslov doktor znanosti s področja filozofije. Formiral se je sicer v heideggerjanski šoli mišljenja, vendar predstavljajo glavni vir njegove inspiracije francoski misleci, predvsem Maurice Merleau-Ponty, Claude Lefort in Michel Foucault. Njegov profesor in mentor akad. dr. Tine Hribar bi ga označil kot trdovratnega nihilista ničejanske provenience.

Kaj je to totalitarizem? (prvi del)

Približuje se 23. avgust, po sklepu vlade dan spomina na vse žrtve različnih totalitarnih režimov.

Vsekakor lepa gesta vlade. Pohvalno! Edina težava je v tem, ker je ljudem pozabila razložiti, žrtve česa se bodo ta dan utelesile v narodovem spominu. Se pravi: kaj je to totalitarizem?

Pri razjasnjevanju tega pojma žal tudi Študijski center za narodno spravo ni v kakšno posebno pomoč. Več kot spodobilo bi se, da bi dame in gospodje ob tej priložnosti razložili, zakaj ravno totalitarizem in ne raje tiranija, despotizem ali diktatura. V čem natančno se kaže totalitarnost nekega totalitarizma? Kaj je njegova posebnost, ki ga dela tako drugačnega od tradicionalnih režimov?

Kdor vsaj približno spremlja dogajanje na področju humanistike, je gotovo opazil, da se veliko ljudi že nekaj časa izogiba tega pojma. Motivacija za to je kajpada različna: nekateri totalitarizma preprosto niso sposobni razumeti in ustrezno konceptualno zamejiti, drugi sploh zanikajo, da ima koncept kakšno razlagalno moč, tretjim se zdi pojem preveč vulgaliziran in zlorabljen za pritlehna politična obračunavanja … No, vsakdo, kdor se je kdaj resno poglobil v ta fenomen, bo priznal, da gre za enega od najtrših orehov na področju politične filozofije, zaradi česar se splača biti previden in varčen pri uporabi te težke besede. Mimogrede, če bi kdo mogoče želel poglobiti svoje razumevanje: največji avtoriteti na tem področju sta Hannah Arendt in Claude Lefort.

K zameglitvi fenomena totalitarizma je brez dvoma največ prispevala retorika hladne vojne. Tedaj se je pojem spremenil v glavno ideološko orožje za demoniziranje sovjetskega bloka. Totalitarizem je tako v zahodni propagandi sčasoma postal sinonim za komunizem. Torej ni nič čudnega, če je levica, ki je svoj navdih zelo dolgo iskala pri marksistični misli, videla v tem predvsem masko, s katero so se prikrivali zločini zahodnega imperializma, manever, s katerim se je skušala onesposobiti vsaka kritika kapitalističnega režima. V tej situaciji ni bilo zato skoraj nikogar, ki bi se resno lotil preučevanja stvari same.

To je pravzaprav tudi glavni problem slovenskih debat: v večini primerov gre za skrajno ceneno moraliziranje, ki fundamentalno zgreši tarčo kritike.

Vendar pa to ni vse, obstaja tudi resen strukturni problem, ki je dolgo onemogočal misliti totalitarizem. Kot poudarja Claude Lefort, človek, ki je na tem področju prišel najdlje, je bil glavni problem tako povojne levice kot tudi desnice v tem, da nobena ni bila sposobna misliti politično. Pri obeh je bila sfera dejanskosti omejena na ekonomijo, ki sta ju mislili seveda vsaka po svoje. Konec koncev je v tem tudi glavna slabost marksizma. Na ta način pa je bil dostop do problematike že vnaprej zaprt. Totalitarizem je namreč mogoče misliti samo na horizontu politike.

To je pravzaprav tudi glavni problem slovenskih debat: v večini primerov gre za skrajno ceneno moraliziranje, ki fundamentalno zgreši tarčo kritike. Treba je vedeti, da ni problem v komunizmu kot takem, še manj v njegovih simbolih, kajti dejstvo je, da komunizem – in tega v Sloveniji nekateri na žalost ne bodo dojeli nikdar – pač ni isto kot leninizem, stalinizem, trockizem itd. Tako prihaja do skrajno absurdnih situacij: ko človek z desnice zasliši kritiko komunizma, se v trenutku spremeni v njegovega apologeta – vendar ne iz prepričanja, pač pa solidarnosti, se pravi, zato ker čuti, da imajo komunisti isto legitimnost kot liberalci.

Vsaj na dan spomina vseh totalitarističnih žrtev bi se torej spodobilo, da se debata premesti na neko višjo raven. Vsaj na ta dan bi bilo o "teži dogodkov" treba spregovoriti drugače, namreč tako, kot se spodobi za dogodke, ki so v svojem bistvu, kot pravi nekje Arendtova, tako ali tako "neizrekljivi".

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenja uredništva.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Kostanjevica na Krki pod vodo

Slovenijo so te dni po obilni pošiljki dežja prizadele poplave. Na Dolenjskem je škodo povzročala Krka. Stanje v poplavljeni Kostanjevici na Krki je ujel tudi naš fotografski objektiv.