Jože Hrovat
Avtor:
Jože Hrovat

O avtorju:
Jože Hrovat je rojen leta 1973. Leta 2008 mu je Univerza v Ljubljani podelila znanstveni naslov doktor znanosti s področja filozofije. Formiral se je sicer v heideggerjanski šoli mišljenja, vendar predstavljajo glavni vir njegove inspiracije francoski misleci, predvsem Maurice Merleau-Ponty, Claude Lefort in Michel Foucault. Njegov profesor in mentor akad. dr. Tine Hribar bi ga označil kot trdovratnega nihilista ničejanske provenience.

Legitimnost in legalnost oblasti

Rezultati zadnjih volitev v državni svet nakazujejo, da bi lahko življenje marsikaterega novoizvoljenega svetnika postalo precej razburljivo.

Tako vsaj kaže nadvse dramatična zgodba z mariborskim županom, ki medtem čaka na svoj končni razplet. Marsikdo se zdaj najbrž sprašuje, ali ga bodo morali na seje državnega sveta voziti policisti. Vprašanje tudi je, kako bo vse skupaj vplivalo na kakovost spanja njegovih elektorjev.

Nad dogajanjem v Mariboru se danes mnogi zgražajo, vendar pa najbrž ni veliko takih, ki so nad njim povsem presenečeni. Pravzaprav je v celotni zgodbi največje presenečenje neverjeten pogum elektorjev, ki so se odločili tako, kakor so se. Pomisliti je treba zgolj na vzdušje, ki obvladuje zadnje tedne: izginjanje in ponarejanje podpisov ter kriminalistične preiskave v državnem zboru, še en velik uspeh obrambe "balkanskih bojevnikov" oziroma poraz tožilstva, še en obsojeni poslanec, ki ne čuti potrebe, da bi razmislil o vrnitvi mandata, številni novoizvoljeni svetniki, ki čakajo na "pozdrave" s slovenskih sodišč … Skratka, človek ne potrebuje ravno kakšnega Nika Toša, da bi razumel, kako in zakaj je zaupanje v politiko in pravni sistem na zgodovinsko najnižji ravni.

Bilo bi veliko in neokusno sprenevedanje, če bi se zdaj našel kdo, ki bi skušal odgovornost za takšno stanje preprosto prevaliti na določeno politično opcijo. To seveda ne pomeni, da razmer ne bo nihče hotel izkoristiti, to pomeni zgolj dejstvo, da so zanje odgovorne elite tako na levici kot tudi desnici in sredini, torej politiki vseh barv in okusov. Elita, ki v svojih vrstah ni sposobna opraviti niti najosnovnejše selekcije in tistim, ki v njen krog preprosto ne sodijo, pokazati njihovo pravo mesto, si pač tega naziva ne zasluži. In več kot očitno je, da si slovenske elite tega naziva ne zaslužijo. V njihovem bistvu ni nič zares elitnega. Elita brez jasnih in preverljivih pravil, ki ločujejo elitno od neelitnega, po definiciji ne more veljati za elito.
Prave politične elite tako rekoč instinktivno vedo nekaj, kar je bilo jasno tako Machiavelliju kot Marxu: če hočeš učinkovito vladati, torej vladati ne samo legalno, ampak tudi legitimno, moraš svoje interese nekako predstaviti kot družbene interese, kot interese vseh oziroma vsaj večine. Z drugimi besedami: treba je tudi nekaj dajati, ne samo sprejemati. Francozi imajo za to lep izraz: noblesse oblige, če hočeš biti del elite, moraš sprejeti tudi določene obveznosti in odgovornosti. V nasprotnem primeru gre za goli parazitizem. V zgodovini je bilo mnogokrat tako, da so člani elit, ki so pozabili, koga ali kaj predstavljajo, ki so se torej spremenili v parazite, izzvali krvave revolucije. Razne nevšečnosti, ki so potem sledile, je mogoče pripisati dejstvu, da starih elit iz razumljivih razlogov ni bilo več, nove pa se še niso izoblikovale.

Vladajoča elita, ki upravlja državo, ima v svojih rokah posredno tudi monopol nad nasiljem. To z drugimi besedami pomeni, da je vsako nasilje, ki ga ne izvaja pristojna oblast oziroma njeni organi, kriminal. Seveda je lahko kriminal tudi nasilje oblasti, vendar ga mora kot takega najprej prepoznati (sodna) oblast. Sam pravni sistem ni pri tem nič drugega kot institucionalizirano, torej legalno nasilje.

Mariborski župan ima potemtakem, gledano seveda strogo z legalnega vidika, brez dvoma prav: množica ga na legalen način pač ne more odstaviti. Postopki so glede tega dovolj jasni. A ravno na tej točki postajajo stvari skrajno kočljive. Kot rečeno, praktično vse veje oblasti so izgubile pretežni del svoje legitimnosti. Pravzaprav je situacija še hujša: tudi potencialna nova oblast, če prihaja iz vrst aktualne opozicije, ne uživa kakega posebnega zaupanja. To pa pomeni, da ima država zelo resen problem, ki nikakor ni, kakor ga želijo prikazati mnogi, ideološke narave. Ne gre za to, da ljudje ne zaupajo levim ali desnim politikom, marveč za to, da ne zaupajo politiki nasploh, torej temeljni instituciji države.

Ali je v takšnih okoliščinah sploh mogoče izvajati potrebne reforme?

Fotogalerija
Poplavljena Dolenja vas pri Cerknici

Cerknščica je ponoči v Dolenji vasi pri Cerknici v samo dveh urah narasla za tri metre. Voda je zalila večji del vasi, protipoplavne vreče niso zadostovale, voda je v hiše vdirala skozi okna.