Avtor:
Miha Mazzini

O avtorju:
Miha Mazzini, pisatelj, avtor 14 objavljenih knjig (v osmih jezikih), in računalniški strokovnjak, avtor devetih priročnikov. Dobitnik številnih nagrad. Avtor scenarijev za dva nagrajena celovečerna filma in režiser štirih kratkih filmov. Končal podiplomski študij scenaristike na The University of Sheffield, Anglija. Doktor znanosti, program Antropologija vsakdanjega življenja, Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana. Redni član Evropske filmske akademije.

Za par kolumn bom odložil velike narodne teme in se posvetil drobnim vsakdanjostim, kot so težke poškodbe in smrtne nezgode kolesarjev. Kot veste, oblast neprestano uvaja nove in nove zakone, strožje, z vedno višjimi kaznimi, kolesarji pa še naprej umirajo, kot da ne bi brali Uradnega lista.

Lotimo se problema od začetka. Slovenstvo je izrazito avtomobilistična kultura. Pred kratkim sem sredi prometne ljubljanske ulice opazil način bočnega parkiranja, ki me je tako prevzel, da vam ga moram opisati. Prostora je bilo res malo in v takih primerih se sam začnem bunf-bonk počasi riniti od odbijača do odbijača, na nežen dotik sprednjega in zadnjega avtomobila. Gospod pred menoj je pred zadnji avto poslal stat svojega sedem ali osem let starega sina, spustil steklo, nato pa zapeljal vzvratno. Delovalo je izjemno: sin je najprej kazal bližino z mahanjem, ko pa ga je očetov avto pritisnil ob noge, je začel stokati "Au, au, au!" in vsak vzklik je bil bolj doživeto boleč. Natrenirani oče je verjetno iz sinove bolečine do milimetra natančno poznal svoj položaj, bolje od slehernega laserskega merilca. Briljantno! Povsem me je impresioniral! Voziš s seboj sina, lahko ga pošlješ po cigarete ali pivo, plačat parkirni listek ali po časopis v trafiko, pogovarja se s tabo, če si zaspan, ko pa parkiraš, ti še obvaruje odbijač! So koristni, ti otroci!

Možakar je pomagal sinu izmed pločevine in odšla sta po ulici (sin si je nekaj masiral noge), jaz pa sem se zamislil. Nihče od mimoidočih ni niti trznil ali se celo ustavil – mar gre za narodni standard? Vsi moji avtomobili so imeli precej zbuškane odbijače, ko sem jih zvozil, otroci pa cele noge – me to naredi slabega očeta? Dolge ure sem zapravil za študij klasikov biologije, ki so kariere gradili na teoriji, da ljudje najbolj skrbimo za svoje gene. A tu sem videl človeka, ki je svoj genetski delež postavil za zaščito kovine, v kateri naj bi bila vsebnost njegove DNK nič odstotkov – sem študiral zaman, smo Slovenci nad biologijo?

Vsi smo bili že priča mnogim pogovorom v slogu: "Joj, zbil sem žival!" Nakar poslušalci v en glas: "Kaj je z avtom?" Nisem še slišal, da bi povprašali po živali.
Ali pa skrivnost avtomobilov, postavljenih prek dveh parkirnih mest, diagonalno. Ne znajo parkirati, sem si bil mislil, naivnež. Potem pa odkritje: novinarji so počakali enega takih šoferjev in pojasnil jim je, da je to edini način, s katerim prepreči, da bi se vzporedno parkirani avtomobili pri odpiranju z vrati dotaknili njegovega. Mar tudi vas spreleti občutek gnusa ob misli, da se tako rekoč vašega telesa v vaši odsotnosti dotikajo tuji ljudje?

In naj zaključim z najblažjim podatkom: ko je Tuš odpiral prvo veleblagovnico v Ljubljani, je niso oglaševali z ugodnimi cenami, kakovostjo ali svežino ponudbe, marveč s tem, da je parkirišče za 50 (ali koliko) metrov bližje vratom kot pri konkurenci.

Avto pa med vožnjo lahko onesnaži in celo poškoduje mrčes vseh sort, od tistega na vetrobranskem steklu do pešcev in kolesarjev, ki si domišljajo, da so ceste tudi za njih.
To je hud problem. V zgodovini avtomobilizma so si pešci in avti najprej delili cesto, nato so za zaščito pešcev zgradili pločnike in ljudi umaknili s cest. Dobro, ta zaščita ljudi je seveda trapasta zahodna iznajdba, nam je jasno, da ščitimo avte.

Kar smo dokazali z inovacijo. Na pločnik smo prestavili tudi preostali mrčes – kolesarje. Ne govorim o posebnih kolesarskih stezah, marveč o črtah, potegnjenih po ljubljanskih pločnikih kar čez postaje mestnega avtobusa, vzporedno s prehodi, med počivališči, skratka, kar med ljudmi.

Sledila so številne buške in trki pešcev in kolesarjev, zato so oblasti narisane poti pobarvale rdeče, da jim ni treba neprestano tekati in pomivati sledov poškodb in razlite krvi.
Dokler so kolesarji vozili po cesti, so se glede smeri vožnje obnašali kot avti – po desni v eno smer, po levi v drugo. Ker pa so jih prestavili na pločnik, so se začeli obnašati kot pešci – po isti strani pločnika v obe smeri.

Poraslo je število trkov kolesarjev in ker so hitrosti večje, so sledile smrtne žrtve. Statistike so slabe, Evropa ni zadovoljna, zato je oblast uvedla stroge kazni. Pijan kolesar je isto kot pijan voznik, telefoniranje je kaznivo, dvigovanje noge tudi itd. V realnosti pa se okoliščine seveda niso spremenile. Pešci se usujejo iz avtobusa in – bunf – zbijejo kolesarja. Kolesarji po isti stezi vozijo gor in dol, treskajo drug ob drugega, hkrati pa slalomirajo med pešci. Včasih kakšna prestrašena starka umre zaradi srčnega napada.

Statistike so videz; kaj bodo rekli naši evropski sosedi, če nam kolesarji in pešci cepajo, golazen neodporna! Oblast je zato nad kolesarje poslala okrepljene policijske enote, zasede, kontrole, policijske kolesarje. Pravni red v državi naglo propada, razsulo je moralno, etično, gospodarsko, pravno, vseh mogočih vrst, udarne policijske enote pa gledajo, če je kolesar dvignil nogo ali ne, da bi ga oglobili.
Seveda ne pomaga, zato oblast pripravlja nov zakon, še strožje kazni za kolesarje, obvezne čelade, mogoče še kakšne ščitnike, oklepe, signalne rakete, rešilne pasove?

Kar seveda ne bo pomagalo. Nikjer ni. Pomagalo bi edino nekaj: razveljavimo svetovni izum in vrnimo kolesarje na ceste! Tam, kjer so v Londonu, Berlinu, Švici, na zahodni obali ZDA, skratka povsod, kjer sem se vozil. Nikjer jih ni na pločniku, ker tam nimajo kaj iskati. Kolesarsko gledano je Slovenija "štala", Ljubljana v centru pa klavnica. Predvsem pa je s kolesarskih stez v Ljubljani vidno nekaj: tisti, ki jih delajo, in tisti, ki o njih pišejo zakone, po mestu ne kolesarijo.

In nazadnje, zavijmo še v občo smer, v način odločanja državne uprave. Anonimni uradniki napišejo nek zakon, ki docela spodleti, nakar ga taisti anonimni uradniki poskušajo popraviti – kar je seveda povsem nemogoče. Popravljaš lahko samo nekaj, za kar si priznal napako. Če misliš, da si naredil vse prav, potem itak nimaš česa popraviti, mar ne? Drugi so krivi, zato jih je treba kaznovati!
Take zakone bomo dobivali, dokler bodo njihovi tvorci anonimni. Edina rešitev je, da so avtorji podpisani pod vsak zakon. Ti bodo isti trenutek postali neprimerno boljši. Naša država je premajhna in prerevna, da bi si privoščila pisanje zakonov po isti logiki, kot velja za računalniške forume: vsak, ki ima čas in voljo, pisari, varno anonimen, torej brez prevzemanja odgovornosti.

Kolumne Mihe Mazzinija

Preberite si prispevke našega kolumnista Mihe Mazzinija.