Miha Mazzini
Avtor:
Miha Mazzini

O avtorju:
Miha Mazzini, pisatelj, avtor 17 objavljenih knjig (v 9 jezikih), in računalniški strokovnjak, avtor 9 priročnikov. Dobitnik številnih nagrad (tudi ameriške nagrade Pushcart). Njegova dela so bila uvrščena v več antologij. Avtor scenarijev za dva nagrajena celovečerna filma in režiser petih kratkih filmov. Končal podiplomski študij scenaristike na The University of Sheffield, Anglija. Doktor znanosti, program Antropologija vsakdanjega življenja, Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana. Redni član Evropske filmske akademije.

Naši junaki

Prispevek, v katerem avtor bere slovensko literaturo.

Duša ljudstva je ujeta v njegovi umetnosti. Povedano strokovno: umetnost nekega naroda je skladišče memov (idej, misli, vzorcev …), ki so se med prebivalstvom prijeli in še trajajo. Zgodbe, ki so preživele stoletja, so veljavne, dokler si jih podajamo naprej. Še vedno nas programirajo in mi programiramo z njimi. Čim prej v otroštvu trčimo obnje, globlje sedejo v nas, iz nezavednega upravljajo z nami.

Ljudski arhetipi


Vsak narod ima zgodbe, ob katerih si mlade generacije izoblikujejo predstavo o tem, kakšen mora biti voditelj (zgodbe o kralju), kaj pomeni odrasti (vzeti moč staršem in zaživeti samostojno) in kakšen je zgled junaštva. Poglejmo Angleže, ki so vse te zgodbe pripeli k isti osebi: njihov kralj je Artur, odrasel je v čarobnem trenutku, ko je iz skale potegnil meč in osvojil kraljestvo. Primerno narodu, ki je otroke zgodaj pošiljal od doma, da so osvojili imperij, v katerem sonce nikoli ni zašlo.
Naše zgodbe so drugačne, prilagojene realnosti naših prednikov. Narod pod tujo oblastjo, delavci na tuji zemlji, za katere je najbolje, če so pridni in izvršujejo ukaze. Torej skrajno pasivni.

Naš kralj se imenuje Matjaž in ne počne nič. Čaka, da se mu brada devetkrat ovije okoli mize, kar ni najbolj aktivna vloga, ki si jo lahko najdete v življenju.
Peter Klepec je naša zgodba o odraščanju. Ponavadi v takih zgodbah nastopa otrok, ki opravi preizkus, dobi moč, se poslovi od matere in zaživi polno življenje odraslega. Petra Klepca na silo odvedejo od doma, zaželi in dobi si nadnaravnih moči, ki jih izkoristi za to, da se vrne v prejšnje stanje, torej k materi – sledi srečen konec: "Rada sta se imela in se nista več ločila." In to je to. Zgodba o odraščanju, v kateri junak ne odraste.
Zgodba o Martinu Krpanu ima zanimivo strukturo: boj s krutim sovražnikom je neprimerno krajši od drugega dela, v katerem naš junak poskuša vse, da bi se vrnil domov prav tako reven, kot je odpotoval na Dunaj. Cesar mu ponuja "celo Jerico, mojo edino hčer". Junak porabi skoraj dve strani za izgovore, čemu ne bi postal princ. Cesarica ga nato užali, kar Krpan takoj izkoristi in hoče oditi brez nagrade. Cesar ga hoče ustaviti, sledi nekaj strani Krpanovega trmoglavljenja. V tem trenutku poseže vmes minister Gregor, ki je prepoznal psihični profil junaka in ga predlaga za dvornega norca. Še nekaj strani in Krpan zaprosi za pisno dovoljenje (listek!), da bi počel tisto, kar že itak počne in pri čemer ga, supermana, nihče ne more ustaviti. Cesarju je ob takem bedaku nerodno, zato navrže še mošnjo cekinov in Krpan obljubi pomoč tudi v prihodnje.
Martin Krpan je pripoved o pogodbi, ki je bila sklenjena, nakar se ena od pogodbenih strank na vsak način poskuša izviti, da ne bi bila deležna nagrade; do konca škodi samemu sebi in odide z drobižem namesto z bogastvom, kar je definicija pravega balkanskega inata. Skratka, zgodba o idealnem tlačanu, ki pride, odreši cesarstvo, v zameno pobere ostanke in se vrne čakat na naslednjo priložnost, ko ga bo plemstvo, ki nad njim viha nos, spet potrebovalo. Aktivni smo, torej, če nam cesar ukaže – za njegovo in ne za lastno korist. Nagrade nočemo, ker smo skromni, vedno pa smo na voljo. Bebci, skratka.
Se vam te zgodbe zdijo stare, nepomembne, preživete? Pretiravam, češ, koga to še zanima? Razmislite o naslednjem, kar je povedal naš diplomat Milan Jazbec: "Ko sem ameriški kolegici, ki je službovala pri nas, omenil, da pišem knjigo o Krpanu, mi je rekla: A veš, da se ameriški diplomati, ki gremo delat v Slovenijo, o vaši mentaliteti učimo prav na primeru Martina Krpana?"
Si predstavljate: naši voditelji pridejo v Washington, njihov psihični profil pa je očitno podložen z analizo arhetipskih zgodb? Danes bi Krpan prosil le za fotografijo s cesarjem, da jo objavi na Facebooku.

Martin Krpan je pripoved o pogodbi, ki je bila sklenjena, nakar se ena od pogodbenih strank na vsak način poskuša izviti, da ne bi bila deležna nagrade; do konca škodi samemu sebi in odide z drobižem namesto z bogastvom, kar je definicija pravega balkanskega inata.

Sodobne zgodbe


Porečete, danes je slovenska literatura povsem drugačna!
Hm.
Poglejmo mladinsko literaturo, saj z njo najbolj programiramo naslednje generacije. Vsakih nekaj let se pojavi knjiga, ki pobere vse mogoče nagrade in se zdi sami državi njeno sporočilo tako primerno, da jo razdeli osnovnošolcem. Pred leti je ta čast doletela roman Na drugi strani avtorice Neli Kodrič in o njem sem napisal daljši članek. Tu bi povedal samo eno od podzgodb romana, o dečku, ki ga v šoli pretepajo in maltretirajo, zato je pogosto na urgenci. Molči in trpi, njegova mama nekam očitajoče gleda, a ne ukrene ničesar. Tiho trpljenje pa vodi do srečne razrešitve: ker je deček neprestano v bolnišnici, mu spotoma odkrijejo tumor na možganih in ga še pravočasno operirajo. Si predstavljate, da bi živel v razumevajočem in prijateljskem okolju? Saj bi se mu notranji sovražnik razrasel in ga ubil! Čudoviti zgled za to, da je treba molče in tlačansko trpeti, nagrada tipa deus ex machina gotovo sledi.
Slovenska tiskovna agencija je poročala, da je ministrstvo za šolstvo ustrezno ukrepalo: "/…/ bodo sedmošolcem podarili 19.500 knjig avtorice Neli Kodrič z naslovom Na drugi strani. [Minister Milan] Zver je prepričan, da ima knjiga določene sporočilne vrednosti in da bo dovolj zanimiva za mlade bralce."
Po nekaj letih zatišja imamo spet z vseh strani nagrajevano mladinsko knjigo. Pravljice Bine Štampe Žmavc z naslovom Cesar in roža so dobile večernico in desetnico, prav tako jih bodo množično delili med otroke. Šel sem v knjižnico, knjigo naključno odprl, prebral eno od pravljic, nisem mogel več, zaprl in šel.
Poslušajte, dragi otroci, sploh punčke. Živela je princesa, ki se je poročila z žabo, ker je menila, da ga bo s poljubom spremenila v princa. Kar se ne zgodi. Žaba jo vedno bolj maltretira, spremeni se v krastačo, domov začne voditi svoje prijatelje, hazard, finančno izkoriščanje, psihično maltretiranje, zakonski pekel. Princesi preostane zgolj čakanje na smrt – minila so leta, "zdaj je bila samo še starajoča se princesa, ki zaman čaka princa".
Torej, dragi otroci, če v življenju storite napako, je ta dokončna. Ničesar ne morete spremeniti. Ne, ne morete se ločiti, ne morete začeti znova, vse je isto, vse je eno samo trpljenje, vse je zaman. Ostanite pri miru, ostanite tlačani, ostanite pasivni.
Zanimivo, da bodo knjigo delili otrokom v šolah in ne odraslim v zakonskih svetovalnicah.

Poslušajte, dragi otroci, sploh punčke. Živela je princesa, ki se je poročila z žabo, ker je menila, da ga bo s poljubom spremenila v princa. Kar se ne zgodi. Žaba jo vedno bolj maltretira, spremeni se v krastačo, domov začne voditi svoje prijatelje, hazard, finančno izkoriščanje, psihično maltretiranje, zakonski pekel.

Od kod ta strup?


Dobro, pa kaj nam je, Slovencem, da prenašamo tak strup? Ga ustvarjamo sami, se polivamo z njim in se kopamo v njem, kot bi bil najbolj zdravilna voda? Še huje: tako smo ga navajeni, da ga sploh ne opazimo?
Sprogramirali so nas davno in kot je zapisal Marx: "Tradicija vseh mrtvih pokolenj leži kakor mora na možganih živih ljudi." To bi zahtevalo svojo knjigo, a na kratko: reformacija je imela znotraj Cerkve svoje posledice. Eno do gibanj je nastalo na Nizozemskem in se je imenovalo janzenizem. Trdilo je, da je vse vnaprej določeno … nespremenljivo … ni svobodne volje … ves naš trud je zaman … preostane le neprestano trpljenje (jamr, jamr, jamr). Cerkev je leta 1713 janzenizem izobčila, a janzeniste je bilo treba nekam pregnati. Habsburškim vladarjem so se zazdela idealna zakotna področja današnje Slovenije. Pregnanci so pač morali v tistih krajih nekaj početi. Ja, vzpostavljali so šolstvo.
Kakšno neverjetno srečanje je moralo biti – naš tlačan, vzgojen v pasivnosti, sreča tujce, ki trdijo isto! Isto! Kako je moral biti vesel! Ves svet misli tako kot mi! Hkrati pa ti janzenisti, kakšna radost! Naleteli so na ljudstvo, ki je vse njihove ideje že nagonsko čutilo in jih potrjevalo!
Objeli so se, ti prvi šolniki in prvi učenci, ter za vekomaj ostali skupaj.
Še danes srečno živijo drug z drugim.
Duhovi davnih Habsburžanov se morajo divje zabavati – hoteli so nam le podtakniti strup, ki nas bo držal v pokornosti. Dolgo je že tega, kar so minile njihove države in njihovo gospostvo je šlo v prah, a mi še vedno nismo opazili, da nam več ni treba tlačaniti!

Trpeče Slovenke


V zahodnem svetu je jasno: bralke so v večini. Tržna ponudba se jim je prilagodila, ženskih tem je vedno več, pisateljic prav tako, založbe sledijo … Trend je seveda prišel tudi k nam, a se neopazno prilagodil naši janzenistični pasivnosti. Če sta v anglosvetu priljubljena žanra "misery lit" oziroma "chick lit", v katerih glavna junakinja prek trpljenja (v prvem primeru) oziroma zadreg (v drugem) vzpostavi sebe kot odločno osebo in začne aktivno upravljati s svojim življenjem, smo pri nas vzeli samo prvo polovico: janzenistično tugo, iz katere ni rešitve. Junakinja ne najde – in niti ne išče! – moči, marveč ostane ob svoji krastači. Tovrstne knjige na forumih pohvalno označijo kot roman, v katerem moški "zafura življenje ženski".
Avtorji so se seveda prilagodili in najuspešnejši so preklopili na pisanje, ki ga imenujem "slog pičkice". Pisatelj vdihne tako globoko, da z veščim manevriranjem diafragme potegne vase penis in skrotum, kar povzroči notranji pritisk, zaradi katerega se iz njega izlivajo dolgi, nabuhli stavki, polni odvečnih pridevnikov, mehkega zvena, vse povedano po večkrat, pripovedi o trpljenju pasivnih žensk, skratka, tisto, kar pri nas imenujejo razumevanje ženske duše.
Pisatelje pustimo pri miru, saj si želijo nagrad in honorarjev, naj živijo z jajčki v trebuhu. Problematična je dvojna laž bralk: mar so slovenske ženske res tako pasivno trpeče matrone? A, dajte no! V teh krajih je smiljenje samemu sebi največja vrlina in poistovetenje s tovrstno junakinjo je klanjanje svojemu namišljenemu trpljenju v drugem.
Gre samo za davek okolici in preteklosti, za idealizirano podobo, v kateri se nočejo odcepiti od cankarjanske matere, za iztočnico pogovorov, ki jih je najlaže začeti s tarnanjem, za zbujanje pozornosti in za prikrivanje tega, da so ženske povsem normalno aktivne, tako kot povsod drugod.
Ko torej berejo tako literaturo, ne najdejo v njej sebe, marveč svojo podobo, ki bi jo rade dajale javnosti. Literatura, ki se javni podobi prilizuje, pa je po definiciji kič.
Povejmo še nekaj: njega dni sem bil strokovnjak za relacijske zbirke podatkov in malo znanja mi je še ostalo. Tako vodim evidenco članov literarnih žirij zadnjega desetletja in reči moram, da slovensko literarno laž vzdržuje in nagrajuje presenetljivo majhno število vedno istih ljudi. Res pa je, da so strateško in čvrsto razporejeni.

Mar so slovenske ženske res tako pasivno trpeče matrone? A, dajte no! V teh krajih je smiljenje samemu sebi največja vrlina in poistovetenje s tovrstno junakinjo je klanjanje svojemu namišljenemu trpljenju v drugem.

Drobtinice


Čas za pometanje pred lastnim pragom: leta 1987 je izšel moj prvi roman Drobtinice. Junak je aktiven manipulant, a na zadnji strani, ko je naredil vse, kar je bil mogel, in se je vse končalo, ga nenadoma napade "bolestno jasna" misel, da je okoli njega "v zraku polno dejanj in besed, ki so se zagozdile med te hribe in ki upravljajo, vodijo in pod seboj dušijo ljudi", nakar se jim ukloni in se zvrne v pasivnost. Glavni junak torej stori nekaj, kar je psihološko povsem neprepričljivo in – kar je najhuje – česar nisem hotel napisati! A bilo je močneje od mene! Posledice: 54 tisoč izvodov, vse mogoče nagrade, revija Mladina je leta pozneje Drobtinice omenila kot najboljši slovenski roman vseh časov.
Dolga leta sem ugibal, kaj mi je vodilo prste po tipkovnici, in trajalo je, preden sem prišel do odgovora: naše janzenistično programiranje k pasivnosti. Ko sem se ga zavedel, so se moji junaki spremenili. Posledice: prezir akademske javnosti, češ, moje pisanje ni pravo slovensko, nekako ne-naše je in ga je zato treba zamolčati vsakomur, ki bi se rad seznanil z bistvom slovenstva. Kar drži, priznam. Zatorej mi je preostala le literarna pot v tujino.

Pasivni avtorji, pasivni junaki


Kot učitelj na scenarističnih delavnicah sem hitro opazil, da je slovenskemu avtorju najtežje preseči pasivnost, za katero je sprogramiran. Sestaviti zaplet ne povzroča težav – a aktivno poseči vanj junaku ni mogoče, kar gledal bi skozi okno, se dolgo tuširal, hodil in taval, le da mu ne bi bilo treba kreniti v akcijo. Koliko nadobudnih scenaristov in scenaristk sem videl, kako so iz petnih žil vlačili najbolj nemogoče rešitve, le da junak ne bi moral ukrepati sam.
Ne samo začetniki, tudi prekaljeni mojstri imajo iste težave. Film Pokrajina Št. 2 je napisal in režiral Vinko Möderndorfer, avtor, ki ga izjemno cenim, in človek, ki ga štejem med prijatelje (kar upam, da bo ostal tudi po tej kolumni). Film je po žanru lepo narejen slasher, torej krvavi podžanr grozljivke, v katerem psihopat kolje in preganja glavnega junaka. Nazadnje se seveda soočita in pomaknil sem se do roba sedeža – končno, končno bo v slovenskem filmu junak vzel usodo v svoje roke! Končno! Nakar psihopat nenadoma naredi samomor. Samo zato, da se junaku ne bi bilo treba bojevati.
Kaj pa film Outsider Andreja Košaka, v katerem mladenič raje naredi samomor, kot bi se soočil z očetom, torej film o odraščanju, v katerem se junak raje ubije kot odraste?

Slovenski K-junaki


Mar se spravljam na izjeme? V roke sem vzel enciklopedijo Slovenski literarni junaki, ki sta jo napisala Klemen Lah in Andreja Inkret. Naključno sem izbral črko K in pod njo je navedeno 72 literarnih junakov. Res aktiven je zgolj en (1) sam in še ta je Kekec! Zanimivo, njegov avtor Vandot ne velja ravno za velikega slovenskega pisatelja.

Frajerji in kekci


Bojda beseda frajer izhaja iz "Freiherr", torej svobodnjak. Tlačani so gledali nekoga, ki je bil svoboden in so ga imenovali frajer.
Prav tako imamo svetel zgled junaka Kekca, ki se poslovi od matere in postane aktiven, odgovoren moški, ki sprejema svoje odločitve.
Imamo torej ime za svobodnega in odločnega človeka.
In kaj storimo?
Tako smo zatrti v janzenistično malikovanje pasivnosti, da "frajerja" in "kekca" uporabljamo kot zbadljivke!
Povejte mi še za kak drug narod, ki se norčuje iz svobodnega in samostojnega človeka, idealizira pa pasivne bednike, ki uživajo v lastnem nepotrebnem trpljenju!
Radi pa bi imeli samostojno, inovativno, napredno, poslovno uspešno državo?
Biti hkrati tlačan in gospodar ne gre.
Svobodni ste, moji ljubi Slovenci, odločite se.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Miro Cerar in Milan Brglez sprejela Luč miru

Luč miru iz Betlehema, ki je v nedeljo že štiriindvajsetič prispela tudi v Slovenijo, sta danes prejela predsednik DZ Milan Brglez in predsednik vlade Miro Cerar.