Miha Mazzini
Avtor:
Miha Mazzini

O avtorju:
Miha Mazzini, pisatelj, avtor 17 objavljenih knjig (v 9 jezikih), in računalniški strokovnjak, avtor 9 priročnikov. Dobitnik številnih nagrad (tudi ameriške nagrade Pushcart). Njegova dela so bila uvrščena v več antologij. Avtor scenarijev za dva nagrajena celovečerna filma in režiser petih kratkih filmov. Končal podiplomski študij scenaristike na The University of Sheffield, Anglija. Doktor znanosti, program Antropologija vsakdanjega življenja, Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana. Redni član Evropske filmske akademije.

Poravnani v vrsto

Prispevek, v katerem avtor pogleda negativno selekcijo tudi med bolj razširjenimi poklici.

Na teh straneh pogosto pišem o posledicah dejstva, da je slovenska družba ena onih z negativno selekcijo (reverse control). Torej družba, v kateri vsak preži na soseda, da se ne bi kaj povzdignil, izstopil in kaj dosegel, ter ga takoj lopne bo betici ter postavi nazaj v vrsto. Skratka, egalitarna družba, v kateri smo vsi enaki. Pa pika.

Nakar mi dopisovalci zavzdihnejo, ja, drži, hudo je pri nas izstopajočim posameznikom, znanstvenikom, umetnikom, izumiteljem ... E, ne strinjam se. V današnji kolumni postavljam trditev, da je težje vsem preostalim.

Rosenheim je mestece, mimo katerega se peljete v München. Nemški znanci mi pravijo, da gre za mistično srce Bavarske in kdor hoče razumeti bavarstvo, mora vsaj nekaj časa bivati tam. Ko sem razmišljal, kateri kraj bi bil mistično srce slovenstva, sem se spomnil Bohinja – pravo slovenstvo vseeno sloni na alpski kulturi, ki ga primorska mehča in prekmurska sentimentalizira.

V spomin mi je prišlo tridnevno bivanje pred davnimi leti, še v rajnki Jugoslaviji, kjer sem v hotelu najprej spoznal pravo slovensko varčnost. Zime v Alpah so težke in krute, ničesar ne smemo vreči proč. In res niso. Prvi večer so postregli z zarebrnicami, drugi večer z mesnimi kroglicami, pri katerih je seciranje pokazalo, da so sestavljene iz zmletih zarebrnic. Tretji večer pa s špageti bolognese, kjer je arheologija polivke na svetlo prinesla mesne koščke, ki so bili še včeraj kroglice in predvčerajšnjim zarebrnice.

A tole ni članek o reinkarnaciji živil, zato usmerjam spomin v obraz natakarja, ki je sam tekal okoli gostov, nas prijazno in učinkovito stregel, da mu je znoj drsel po zalizcih. Včasih je komaj ujel ravnotežje, kajti drugi natakarji so sloneli v prehodu, ga spotikali, kibicirali in se norčevali iz njega. Češ, garaj, budalo. Čez nekaj let sem slišal, da je hotel propadel (Le čemu? Le zakaj?) in še par let kasneje videl prizadevnega natakarja prihajati iz zavoda za zaposlovanje. Samo še enkrat sem ugledal njegov obraz, v enem nočnih sprehodov sem ga prepoznal v zabuhlem pijancu, ki se je opotekal s pomočjo zidu.

Zime v Alpah so težke in krute, ničesar ne smemo vreči proč.

Nič ne vem o njem, a sklepam, da si je sovraštvo sodelavcev nakopal z izstopajočo pridnostjo. Sam sem začel delati prek študentskega servisa že v osnovni šoli in nadaljeval skozi celo srednjo in fakulteto – skoraj se ne spomnim zaposlitve, v kateri me prvo uro ne bi obkrožili sodelavci in mi zagrozili: "Glej, da ne boš preveč delal! Ker nam boš vsem zvišal normo!" Včasih sem se lahko potuhnil, a drugekrati se nisem mogel, sploh kadar me je delo zanimalo – na praksi v računalniškem centru so mi za cel teden vzeli geslo za dostop, da kot popoln začetnik izkušenim profesionalcem v tistem mesecu nisem pokvaril norme. Na prvi pogled logična reakcija ljudi, ki ne delajo zase, so najeti in to ne od učinka, marveč od ure. Hkrati pa zavist in sovraštvo do izstopajočih, ki pa sta lastni negativni selekciji.

Nazaj k nesrečnemu natakarju. Predstavljam si pekel, skozi katerega je moral; končalo se je s propadom podjetja, njegovi sodelavci so takoj dobili službe, njega pa se je oprijel slab glas izstopajoče delovnega človeka (kvaritelj norme!) in nobeno socialistično podjetje ga ni hotelo zaposliti. Sledil je zavod, nato alkoholizem in če je bila njegova usoda dosledno slovenska, vrv.

Sam sem začel delati prek študentskega servisa že v osnovni šoli in nadaljeval skozi celo srednjo in fakulteto – skoraj se ne spomnim zaposlitve, v kateri me prvo uro ne bi obkrožili sodelavci in mi zagrozili: "Glej, da ne boš preveč delal! Ker nam boš vsem zvišal normo!"

Tako negativna selekcija poklopi one, ki izstopajo navzgor. A kaj stori s tistimi, ki izstopajo navzdol? Tudi te je treba poravnati v vrsto, tokrat z metodo, ki ji rečejo solidarnost, čeprav s pravo solidarnostjo nima zveze.

Vzemimo novejši primer. Enkrat lani sem klical v neko ambulanto, da bi se zmenil za pregled. Telefon je zvonil v prazno. Potem sem poslal e-pošto, brez odgovora. Po nekaj dneh vztrajnega klicanja sem zavrtel številko sosednje ambulante. Povedali so mi, da sestra v oni ambulanti sprejema le fakse. Kar pomeni, da mora velika večina prebivalstva, sploh ciljnega občinstva – starejših – s tiskanimi črkami popisati list, ga nesti na pošto in plačati za pošiljanje. Ne bom vam težil s podrobnostmi, a komunikacija prek faksov se je seveda dodatno zapletla, vmes je bilo nekaj mojih nepotrebnih voženj in kot v absurdnih komedijah je šlo s slabšega na slabše. Nazadnje je nepotrebni vožnji opravil celo rešilec (!), torej je poleg mojega časa in denarja zaradi napak faksgospe puhtel že davkoplačevalski denar. Sestre preostalih ambulant so se izjemno angažirale, dejansko storile vse, kar je bilo v njihovi moči, da smo potem organizirali tisti nesrečni pregled.

Tako negativna selekcija poklopi one, ki izstopajo navzgor. A kaj stori s tistimi, ki izstopajo navzdol?

Analizirajmo, kaj se je zgodilo: zaposlena oseba v javnem zdravstvu se odloči, da ne bo dvigovala telefona in brala e-pošte. Posluje samo s faksi. Šefi ne storijo ničesar. Stanje je nevzdržno in da sistem ne razpade, sodelavci priskočijo na pomoč. Krijejo in odnašajo delo te osebe, prevzemajo ga nase, skratka, egalitarni kordon se obdrži.

V bistvu gre za isti princip, ki je sestrelil nesrečnega natakarja: on je pogledal navzgor in jo dobil po buči, tu pa je gospa sedla navzdol in so jo drugi dvignili. Skratka, pomembno je, da smo vsi poravnani v isto vrsto. Zavist in tovrstna solidarnost sta dve plati istega kovanca.

Zaradi naše negativne selekcije je odpuščanje v javni upravi seveda problematično: v državi s pozitivno selekcijo bi odpustili tisto medicinsko administratorko ter nagradili natakarja. Pri nas bo pa ravno obratno. Kar pomeni, da bodo morali kmalu zaposliti še več ljudi, da bodo prevzemali delo onih, ki so od njega dvignili roke.

Skratka, pomembno je, da smo vsi poravnani v isto vrsto. Zavist in tovrstna solidarnost sta dve plati istega kovanca.

Vrnimo se k znanstvenikom in pisateljem: vzemimo katerega izmed slednjih, ki ni čisto prepričan, ali so kritike njegovega romana upravičene ali gre za slovenske vzroke. Svoje delo lahko pošlje v tujino, recimo v Ameriko, med milijone drugih rokopisov, in če bo našlo agenta in potem založnika, ga bodo ponatiskovali, prevajali naprej in bo celo v kaki državi proglašeno za eno najboljših tujih del, zadeva bo pisatelju hitro postala jasna. Znanstvenik zaprosi za delo ali poučevanje v tujem inštitutu ali univerzi in tako dalje.

Kaj pa bo naredil tisti ubogi natakar? Verjetno se je rodil kje tam blizu, šel v prvo službo in misli, da cel svet funkcionira tako kot njegovo okolje. Nikamor ne bo odšel, razen na dno steklenice.

Ljudstvo pravi: brigajo me umetniki in znanstveniki in prav ima! Ampak negativna selekcija znižuje nivo vsega, od strežbe do zdravstva. Kar pa še kako zadeva slehernika.

Vesela novica pa je, da zaradi negativne selekcije Slovenija nima manj v svetovnem merilu vrhunskih izstopajočih. Res pa je, da ne delujejo v njej.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Maraton in polmaraton skozi objektiv (2. del)

Nedeljski dan so številni ljubitelji teka izkoristili za udeležbo na 19. Ljubljanskem maratonu. Ste bili med sodelujočimi tudi vi? Morda se najdete na fotografijah.