0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
Miha Mazzini
Avtor:
Miha Mazzini

O avtorju:
Miha Mazzini, pisatelj, avtor 17 objavljenih knjig (v 9 jezikih), in računalniški strokovnjak, avtor 9 priročnikov. Dobitnik številnih nagrad (tudi ameriške nagrade Pushcart). Njegova dela so bila uvrščena v več antologij. Avtor scenarijev za dva nagrajena celovečerna filma in režiser petih kratkih filmov. Končal podiplomski študij scenaristike na The University of Sheffield, Anglija. Doktor znanosti, program Antropologija vsakdanjega življenja, Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana. Redni član Evropske filmske akademije.

Brezglava prihodnost

Slovenska kultura mora najti svojo pot med dvema skrajnostma: tlačani, ki jo hočejo ukiniti, in dobrotniki z davkoplačevalskim denarjem, ki so jo spremenili v socialno-rentniški sistem.

Danes bo govora o prvih, kdaj naslednjič pa o drugih.

Kaj pojem kultura pomeni ukinjevalcem? Ne samo umetnost, marveč še celotno humanistiko in kar vse poklice, pri katerih se ni treba umivati rok z gelom za avtomehanike.

Kadarkoli preberem tak zapis, si rečem: "Ejga, tlačan!" Menim pač, da smo bili Slovenci v stoletjih dresirani za tlačane, za dela brez razmišljanja in širine, skratka, kot podložniki tujim gospodarjem. V samostojni državi bi se moral zgoditi preklop k izobraževanju in ustvarjanju, a ljudje smo pač tako narejeni, da se v kriznih časih še bolj trdno oprimemo že znanega in preživetega ravno zato, ker smo pač preživeli. Če organizem preživi z določenim obnašanjem, ga bo ponavljal, dokler ne škripne. Uspejo tisti, ki jih pravočasno sreča pamet in obnašanje prilagodijo okolju. (Na tem mestu sem se odločil za hiter poskus. V Google sem vtipkal niz "iskanje brez zaposlitve" in določil, naj mi izpiše novice, ki so bile objavljene v zadnji uri. Predme je stopil naslov: "Dve zdravi roki, dve zdravi nogi, a še vedno brez zaposlitve". Vidite? Glava ni omenjena.)

Teorija kot teorija, pač. A oni dan me je prešinila misel. Kaj, če jo preverim?

Spomnil sem se ljudi, ki so jih še bolj izrazito vzgajali in dresirali za izvajalce: sužnje, ki so jih vozili v Ameriko. Od leta 1619 par stoletij krute dresure do 1865, uradne ukinitve suženjstva, ki pa ni pomenila enakopravnosti, marveč le začetek dolgega boja.

Vprašal sem se: so se osvobojeni sužnji nekaj desetletij po osvoboditvi, torej nekje na prelomu v XX. stoletje, tudi skregali ali potrebujejo kulturo ali ne? So se pojavili zagovorniki tega, da je treba le delati z rokami, pa bo vse v redu; bežati pa pred čemerkoli, kar se ukvarja s širino, razmišljanjem in ustvarjanjem?

Šel sem brskat. In res: zadeva se imenuje spor med Du Boisom in Booker T. Washingtonom: Du Bois je bil prvi črnec, ki je doktoriral na Harvardu in postal profesor zgodovine, sociologije in ekonomije. Skratka, samih stvari, ki jih delavske roke ne marajo in ne razumejo. Spor z Washingtonom je potekal o mnogo stvareh, predvsem o enakopravnosti z belci, politični moči in tudi o področju izobraževanja in kulture. Ko se Washington pobaha z izobraževanji, ki jih je pomagal organizirati, jih našteje 33, humanistike ni med njimi (v glavnem gre za obrti). Vse, kar je več od obrtnega dela, bo prišlo na vrsto, ko si ljudje finančno opomorejo, "dobijo materialno in industrijsko osnovo". Torej nekoč pozneje, čez mnogo mnogo let.

Čas je pokazal, kdo je imel prav. In tudi to, da skrajnosti na srečo niso možne, razen v totalitarnih režimih – kultura in industrija vedno spodbujata drug drugega v povratni zanki.

Zadovoljni do konca


Poglejmo še nekaj: kdo je podpiral Bookerja T. Washingtona in idejo o segmentu državljanov, za katerega je primerna največ obrtna izobrazba? Takole našteva Wikipedija: vplivni belci, črnski poslovneži, izobraževalne in verske skupnosti ... Zanimivo, ne?

Postavimo si še eno drzno vprašanje. Kdo pa bi pri nas najbolj podpiral "tlačanjenje" namesto ustvarjalnosti? Verske skupnosti? Cerkev, recimo, je organizacijsko fevdalna struktura, ki podpre vse, kar ji diši po zlatih časih. Nedogmatičnega razmišljanja pa prav gotovo ne.

Izobraževalni sektor? Seveda. Šolstvo je eden od temeljev države, torej obstoječega stanja. Kar je predvidljivo in v precejšnji meri tudi nujno. Hkrati pa imamo za seboj dresuro socialističnega šolstva, kjer za katedrom stoji avtoriteta, tepci pred njim pa se piflajo njegove besede; položaj, ki je za učitelja daleč najlažji. Slišim pa, da smo ponekod zdrsnili v drugo skrajnost, v totalno razpuščenost in bebavo "new agerstvo", kar je prav tako strup za ustvarjalnost, četudi razvajajo otroke v njenem imenu.

Po padcu železne zavese so državljani zavriskali, juhu, zdaj bomo tudi mi Zahodnjaki!
Opa, počasi!

Slovenski poslovneži? Dokler velik del slovenske industrije predstavljajo lon posli, vsekakor. Torej razni razvojni inženirji ne bodo briljantno plačani. Socialistična miselnost potrebuje nerazgledane in nesamostojne, pokorne ljudi. Ustvarjanje je tudi zanje greh.

Kdo pa bi bili naši "vplivni belci"? Torej zunanje sile, ki bi jim ustrezalo, da slovenska miselnost ostane nespremenjena? Tu naletimo na strahotno past, v katero se je ujela vsa vzhodna Evropa. Po padcu železne zavese so državljani zavriskali, juhu, zdaj bomo tudi mi Zahodnjaki! Opa, počasi! V resnici nas hočejo le kot kupce in delavce, ne kot ustvarjalce. Največji problem prodaje državnega premoženja v vseh nekdanjih socialističnih državah, naš kavelj 22, je: če prodamo vse, bomo tlačani. Če ne prodamo ničesar, bomo propadli (in bomo tlačani).

Svetla prihodnost?


Večina Slovencev kot sile kontinuitete pojmuje nekdanje (in zdajšnje) komuniste, sam pa izraz uporabljam za vse, ki želijo ohraniti slovensko tlačansko miselnost nedotaknjeno. Enakomerno so razporejeni po vseh strankah in očitno v večini, ker dozdajšnjega modela ni spremenila niti ena oblast ali stranka. Zato naj jim sporočim veselo novico: Kitajci so začeli seliti proizvodnjo v Evropo!

Porečete, izdelki bodo narejeni znotraj Unije, carine in to – res je, a tovarne niso odprli v Nemčiji, marveč v Bolgariji. Ker je očitno tam delovna sila dovolj poceni, da si jo lahko privoščijo. Kar pomeni, da bomo kmalu spet postali konkurenčni! Da! Ne bo se nam treba spreminjati, le delodajalce bomo zamenjali.

Kot je napovedal pisatelj Janez Mencinger že leta 1893 v romanu Abadon. Umetnost pač vidi dlje in zato tlačan ne ve, kaj bi z njo.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Pod Vršičem številni visoki gostje iz Slovenije in Rusije

Pred Rusko kapelico pod Vršičem je danes potekala tradicionalna slovesnost, ki je letos v znamenju 100. obletnice začetka prve svetovne vojne.