0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
Miha Mazzini
Avtor:
Miha Mazzini

O avtorju:
Miha Mazzini, pisatelj, avtor 17 objavljenih knjig (v 9 jezikih), in računalniški strokovnjak, avtor 9 priročnikov. Dobitnik številnih nagrad (tudi ameriške nagrade Pushcart). Njegova dela so bila uvrščena v več antologij. Avtor scenarijev za dva nagrajena celovečerna filma in režiser petih kratkih filmov. Končal podiplomski študij scenaristike na The University of Sheffield, Anglija. Doktor znanosti, program Antropologija vsakdanjega življenja, Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana. Redni član Evropske filmske akademije.

Bum po najšibkejšem!

Se počutite izgubljeni v ropotanju okoli varčevalnih ukrepov na področju kulture? Ste se izgubili v akcijah in reakcijah, odlokih in protestih, pogajanjih in zmerjanjih?

Naj poskusim narediti sistematičen pregled stanja za nekoga, ki o vsem skupaj ne ve ničesar, ali pa še huje, je neposredno vpleten in je povsem izgubil pregled.

Področja kulture


Kulturna birokracija pokriva tri področja, ki jih lahko razdelimo glede na časovna obdobja:

Prihodnji čas: kultura in umetnost, ki bosta šele nastali. Spodbujanje ustvarjalnosti. Primer: štipendija za nastanek nove opere, romana, filma …
Sedanji čas: tisto, kar že ustvarjena dela posreduje odjemalcu. Gledališča, koncertne dvorane, knjižnice ...
Pretekli čas: naša dediščina, recimo stavbe, arhivi, muzejske zbirke ...

Kulturno delo potuje iz prihodnjega časa prek sedanjega v arhiv preteklosti. Razmerje med financiranjem posameznih delov mora biti skladno, vedno pa odraža duh naroda. Slovenstvo je pasivna, tradicionalna, egalitaristična družba, torej lahko mirno stavite, da bomo pri nas največ vlagali v pretekli čas, precej v sedanji, čim manj možno pa v prihodnji.

Po poglejmo vsak del kulturnega področja pobliže.

Pretekli čas


O področju, ki ga imenujejo tudi ohranjanje kulturne dediščine, ne vem veliko, zato naštejem le nekaj podatkov: samo popis slovenskih gradov je trajal desetletja in napolnil 24 knjig! "Slabih 60 odstotkov slovenskih cerkva je tudi razglašenih za kulturni spomenik," torej 1444 cerkva in država letno seveda pristavlja denar za obnovo. Pozabiti ne smemo drugih stavb, recimo opere, kjer je montaža črnega tumorja stala 43 milijonov. In tako dalje, do letnega zneska za mrežo muzejev in galerij, 36 milijonov. A to je vlaganje v nepremičnine in te so nam, Slovencem, svete. Zidava je naš smisel življenja in milijone za stavbe vsi razumemo. Ko so anonimneži divjali po spletnih forumih in zahtevali ukinitev kulture, ni nihče mislil na odpravo tega dela kulturnega financiranja.

Sedanji čas


Vstopimo v svet gledališča tako, kot vstopa bodoči igralec: če pridete čez sprejemne na akademiji, potem imate življenje že urejeno. Diploma sledi samodejno, nato služba v gledališču. Četudi le občasno v kaki igri prinesete na oder skodelico kave, odpuščeni ne boste. Ste gledališki režiser? Prav, naredite torej v redni službi eno predstavo letno, preostale honorarno drugje! Če ste operna pevka, vam plače ne bodo mogli dvigovati kar tako, zato boste postali primadona – in kmalu bodo tudi vse vaše kolegice primadone. In tako dalje. Potem imamo legijo "neodvisnih" zavodov "alternativne" kulture, za katere pa Supervizor pokaže, da so povsem državno financirani, nekateri obilno, in mi ni jasno, kaj je na njih potem neodvisnega.

Inštitucij imamo mnogo, prepustimo besedo nekdanji ministrici Majdi Širci: "Več kot sto milijonov skupaj s plačami, materialnimi in ostalimi programskimi stroški, za skoraj sedemdeset javnih zavodov – 28 državnih in več kot 40 lokalnih."

Živimo v državi, ki med poklici najbolj podpira duhovnike in arhitekte. Kaj, če Stožice spremenimo v katedralo?

Drznil si bom omeniti še sistem, o katerem si nihče ne drzne govoriti in je pri nas predimenzioniran podobno kot bolnišnični: knjižnice.

Recimo še besedo o tako imenovanih "statusih", ki so bili nekoč mišljeni kot nagrada ustvarjalcem. Tistim, ki bi se najbolj izkazali, bi država plačevala prispevke ali celo plačo/pokojnino. A v ustvarjalnosti je težko tekmovati, naša miselnost blagoslavlja in podpira le tekmovanje v siromaštvu. Glavni kriterij za pridobitev statusa je že dolgo uboštvo – imeti morate prazen bančni račun. Kar je seveda zelo različno po področjih: pisatelji pač dobivajo avtorski honorar na banko, vse je lepo knjiženo, težko je goljufati. Slovenski arhitekti pa rišejo prizidke od zidave obsedenemu narodu in ljudstvu celo rečejo, da mu delajo uslugo, ko zahtevajo plačilo na črno. V resnici lahko birokratom na glas vpijejo, kako so revni, in država jih podpre. Koliko arhitektov je trenutno vpisanih v ta razvid kulturnih delavcev? Petsto (500!). Zakaj ravno oni? Zakaj ne strojniki, programerji, recimo? Zakaj arhitekt, ki leta in desetletja ne zasluži za preživetje, ne bi zamenjal poklica? Naj riše načrte za hobi, popoldne, kot svetujejo nam, pisateljem!

Živimo v državi, ki med poklici najbolj podpira duhovnike in arhitekte. Kaj, če Stožice spremenimo v katedralo? Bomo s tem rešili vse naše težave? Bo Stožigrala postala simbol narodne sprave? Ali pa jo bo treba zaradi finančne krize preurediti v džamijo in jo prodati?

Prihodnji čas


Če kulturo pojmujete kot socialno dejavnost, potem v prihodnji čas ne boste vlagali. Vsak poskus vlaganja v ustvarjanje pri nas takoj postane žrtev našega "socialnega čuta". Društvo pisateljev pri točkovanju avtorjev za štipendije, ki so uradno namenjene nastajanju novega, upošteva vse mogoče, le opis projekta ni vreden skoraj ničesar. Dvakrat več točk vam prinese, če niste v redni službi (in po socialistični logiki s tem bolj socialno ogroženi, saj niste na ramenih davkoplačevalcev), o čemer sem pisal ob svojem protestnem izstopu iz Društva slovenskih pisateljev.

In tako dalje, v nedogled.

Ko boste brali prepire o ukinjanju Agencije za knjigo ali Filmskega centra, o strašnih prihrankih in podobnih zadevah, se zavedajte, da se vse dogaja skladno z opisanim tepežem iz osnovne šole: bunf po najšibkejšem.

V ta "socialni čut" je maskiran strah pred novim, kar vsako ustvarjanje po definiciji je; in boj za ohranjanje starega. Kot vsak socialistični sistem je tudi naš kulturni narejen za povprečneže in ker so povprečni po definiciji točno tisti, ki jih je največ, se vse, kar naj bi bilo novo, takoj spremeni v podporo starega, obstoječega, saj tako zahteva večina.

Nihče ne doume, da bomo staro lahko ohranjali le, dokler bomo ustvarjali novo.

Osnovnošolski nauk


V osmem razredu osnovne šole smo se trije sošolci med poukom sklanjali nad kartonasto šahovnico. Dva sva igrala, tretji je gledal. Učiteljica se nam je pritihotapila za hrbet, zgrabila šahovsko ploščo, jo dvignila visoko nad glavo in me hotela treščiti z njo. Precej velik sem bil za svoja leta in hudo mrko sem jo gledal. Obrnila se je proti soigralcu, spet dvignila orožje. Trčila ob sovražen pogled in mišičasti roki, ki sta se pripravili na boj. Učiteljica se je še malo zasukala proti desni, h gledalcu. Droban in posušen, trlica s prestrašenimi očmi. "AAAARGH!" je zarjovela učiteljica in ga začela tolči, dokler se karton ni razletel v kosmiče. Revež je stokal in jamral, učiteljica pa se je obrnila k nama, igralcema, in dejala: "Tako! Zdaj sem vaju naučila spoštovati avtoriteto!"

Ko boste brali prepire o ukinjanju Agencije za knjigo ali Filmskega centra, o strašnih prihrankih in podobnih zadevah, se zavedajte, da se vse dogaja skladno z opisanim tepežem iz osnovne šole: bunf po najšibkejšem. Obe agenciji vsaj delno pokrivata nastajanje novega in ukinjanje oziroma omejevanje je skladno s slovenskim sovraštvom do novosti.

Hkrati pa, mar res mislite, da pri nas obstaja politik, ki bi si drznil poseči v sedanji čas naše kulture, v vso to mrežo ugodnosti, institucij in statusov? Kako bi mediji noreli, češ 500 arhitektov je ostalo brez posebnega državnega statusa! Lačni blodijo po cestah, med stavbami, ki so jih sami izrisali. Si predstavljate? Bi bila to sploh še socialna država?!?

Če se slovenska kultura ne izvozi, je ne bo več. Z njo pa tudi Slovencev ne.

Prav tako se nihče ne drzne vtakniti v preteklost, kulturno dediščino in podobno, saj bi trčil ob gradbene barone in Cerkev.

Zato imamo v Sloveniji žal le dve vrsti kulturnih ministrov:
- Tiste, ki leporečijo in ne naredijo ničesar. Nasledniku pustijo polne predale predlogov, kaj bo moral narediti. Če bi, ko bo … ministrovanje.
- One, ki s kartonom tolčejo po najšibkejšem členu, da iverje leti povsod in se dvigujejo oblaki prahu, ki služi temu, da prekrije dejstvo, kako so sistem in njegovi privilegiji ostali nedotaknjeni. Verjetno še huje, v ozadju sploh ni načrta za reformiranje kulturnega področja. Dajmo potem še malo bolj mahati, da bo še več prahu in se bo še manj videlo.

In kaj bi potrebovali?


Naprej Carrièrov citat: "Narodom, ki si ne bodo znali izdelati lastne podobe, v prihajajočem stoletju grozi izginotje." Stalno jamramo, da nimamo prepoznavnosti, da ne vemo, kdo smo, jasno je, da imamo slab stik z realnostjo, kar so vse le znamenja, da umetnost pri nas ne opravlja svoje funkcije. Ne drži nam zrcala in ne gradi slike za tujce. Umetnost je vlaganje in delo, ne pa sociala in preprečevanje statistične nezaposlenosti. Potrebujemo ohranjanje tradicije, a ne njeno malikovanje; spodbujanje dostopnosti umetniških del, a ne brezplačnega deljenja, saj zastonjskost ljudje enačimo z ničvrednostjo; in potrebujemo ustvarjanje novega, ki ne bo zadostilo le kriterijem komisij za pridobivanje subvencij, marveč nas postavljalo na svetovni zemljevid.

Če se slovenska kultura ne izvozi, je ne bo več. Z njo pa tudi Slovencev ne.

Kar po zaslugi zdajšnjega sistema nihče ne bo opazil.

Jeseniški porno

Belgijski Charleroi se je začel oglaševati kot najgrše mesto na svetu.

Slavje amaterizma

Vabilo vlade kulturnikom, naj pridejo in zastonj naredijo državno proslavo, me postavlja v položaj, ki ga nevrološki priročniki ne poznajo.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Pod Vršičem številni visoki gostje iz Slovenije in Rusije

Pred Rusko kapelico pod Vršičem je danes potekala tradicionalna slovesnost, ki je letos v znamenju 100. obletnice začetka prve svetovne vojne.