Martin Marion je vsestranski igralec in umetnik, ki je vrsto let ustvarjal v ZDA in zdaj živi v Berlinu. Je član svetovno znane glasbeno-gledališke atrakcije Blue Man Group, ki z osupljivim performansom že več kot dvajset let združuje umetnost, znanost in pop kulturo. Glasbenik, mojster improvizacije in pantomime Martin Marion je pri njih našel več kot le službo. Vpeljali so ga v svet multimedijskega ustvarjanja na odru, Andrej Košak pa ga je predstavil ljubiteljem filma. O Martinu Marionu bomo gotovo slišali še večkrat, saj kot je zapisala žirija 14. Festivala slovenskega filma: "Zvezda je rojena."

Srečali smo se na filmskem festivalu v Portorožu pred slovensko premiero Stanja šoka. Njegova upodobitev predanega kovinostrugarja Perota, ki ni obupal nad človeškimi vrednotami v skomercializiranem svetu, je tudi nas očarala in z veseljem prikimamo strokovni žiriji letošnjega festivala.

Nam lahko kaj več poveste o vlogi, kako ste se počutili kot delavec Peter?
To je že eno leto nazaj, sem že pozabil. Komaj čakam, da na platnu vidim, kako sem se počutil. Fino je bilo dobiti nagrado za delavca leta, potem zgubiti zavest in se prebuditi v drugem svetu ter poskušati najti spet svojo pot.

Kaj je bilo tisto, s čimer vas je Andrej Košak prepričal za film Stanje šoka?
Po Košakovo mi je obljubil slavo in denar. "Tega bo neskončno," je rekel. Pa sem se strinjal, če že moram, naj pa bo.

Slava in denar – tako kot je to običajno v slovenskem filmu?
Vloga je dobra.

Kako je bilo sodelovati z Urško Hlebec?
Ona je bila po Košaku moj prvi stik s filmom. Z Urško sem se največ družil, bila je moja emocionalna podpora v težkih časih začetkov snemanja filma.

Pa tudi filmske kariere?
Bomo videli, mogoče.

"Fino je bilo dobiti nagrado za delavca leta, potem zgubiti zavest in se prebuditi v drugem svetu ter poskušati najti spet svojo pot."

Kaj pa ste vi počeli, ko je razpadla Jugoslavija? V filmu ste tista leta v komi.
Zraven sem bil in sem razpadal.

In ste zato odšli v ZDA?
To je bilo leto dni pozneje. V ZDA me je pripeljala šola, ker mi tukaj ni uspelo, tam so me sprejeli in ostal sem kar dolgo časa.

Štirinajstletna izkušnja je bila verjetno zelo bogata.
Ja, trinajst let in pol je bilo dolgih in bogatih. V toliko letih človek malo zraste, vrne se malo boljši in tudi pametnejši.

Na nek način je tudi vam Slovenija tuja, tako kot delavcu Petru iz filma. Kako doživljate Slovenijo kot človek, ki živi v Berlinu?
Jaz jo doživljam na zelo lep način. Veliko se vračam. Dokler sem živel v ZDA, sem se vrnil enkrat na leto, zdaj iz Berlina pa prihajam vsaj petkrat letno. Lani sem bil zaradi snemanja kar štiri mesece tukaj. Je pa res, da tukaj ne živim vsakdanjega življenja, da bi se moral boriti za kruh in iskati službo ter se jeziti zaradi cen stanovanj. Tega ne izkusim, zame so v Sloveniji počitnice, tukaj imam družino in prijatelje in se imam vedno fino. Slovenijo gledam skozi rožnata očala.

Kaj počnete v Berlinu? Devet let ste bili član slavne skupine Blue Man Group.
Še vedno sem. Pred nekaj leti sem nehal, vendar ko si enkrat njihov, ne moreš več ven, ker te skoraj priklenejo.

"Blue Man Group je malo več kot služba. Postane del življenja, zato se je potem tako težko ločiti od njih."

Kaj vam daje Blue Man skupina? Kako je biti modri človek?
Modri človek v obeh pomenih, čeprav modri človek v angleščini pomeni nekaj drugega. Blue Man je bila moja gledališka družina. Zaradi njih sem ostal v ZDA. Nikoli namreč nisem imel zelene karte, vedno samo vize. Blue Man Group je bil moj kruh in mleko, dali so mi jesti, piti in streho nad glavo. Bili so moji prijatelji in mi ponujali ustvarjalne izzive. Zato bom vedno del tega.

Koliko vas pa je?
Skupina Blue Man raste in se spreminja iz mesta v mesto. Po vsem svetu smo. Skoraj vse poznam. S tistimi, ki so zdaj v Tokiu, sem delal v Chicagu, Berlinu in Stockholmu. Ko začneš trenirati kot Blue Man, si vključen v svoj "class", razred. Navežeš se na svoje sošolce in to tudi pričakujejo od tebe, saj je Blue Man Group malo več kot služba. Postane del življenja, zato se je potem tako težko ločiti od njih.

Kot Blue Man morate biti tudi zelo dobro fizično pripravljeni.

Težje je biti mentalno pripravljen. Ko sem se po dveletnem premoru vrnil, sem igral po šest predstav na teden v Stockholmu in na Dunaju. Moja prekinitev se je zelo močno poznala, saj sem se moral resno začeti raztezati in pripravljati. Shujšal sem, ker sem se med premorom kar fino zredil. Predstave so fizično naporne. Zdaj sem bolj previden, ker sem videl, kaj se mi lahko zgodi (pokaže na trebušček).

Stanje šoka:

Ste se v Berlinu seznanili z Andrejem Košakom, ko je tudi on tam živel nekaj časa?
Bežno sva se poznala že prej, preden je začel snemati Outsiderja. Potem se deset let nisva videla in ko je bil v Berlinu, sem od prijateljev slišal, da je zdaj tukaj. Poklical sem ga in povedal mi je, da bo snemal kratek film (Dot Com, 2007), v katerem sem potem tudi igral. Nalepil mi je brke, ker sem igral Turka, Ahmeda. Tudi zdaj imam brke. Ne vem, kaj ima on z mano in brki. Zdaj sem jih moral zares pustiti rasti. Pero ni bil Pero brez brkov.

Vam je gledališka priprava na vlogo pomagala, da ste se lažje vživeli v intenzivna čustva?
Na filmu je malo drugače kot v gledališču. V bistvu je manj vaj, več je prepuščeno improvizaciji, čeprav vseeno ne moreš delati, kar hočeš. Največ priprav smo opravili na dan snemanja. Z vsakim soigralcem sem se enkrat dobil pred snemanjem. Razen z Urško. Midva sva se kar precej sprehajala skozi scenarij. Ni vsakodnevne vaje, na filmu je drugačno raziskovanje. Tudi igra je drugačna, ker ni treba zaigrati celega loka naenkrat. V gledališču greš vsakokrat od začetka do konca. Pred kamero imaš pa samo trenutek ali dva, pa še to večkrat ponoviš. V enem dnevu se tako lahko osredotočiš samo na eno stvar in jo takrat dodelaš po svoje.

"V Košakovem kratkem filmu sem imel brke, ker sem igral Turka, Ahmeda. Tudi zdaj imam brke. Ne vem, kaj ima Košak z mano in brki."

Kakšno izkušnjo vam je prineslo igranje z legendo srbskega filma, Nikolom Kojo?
Zmeraj sem se slabo počutil, ker je zanj vse tako preprosto. Iz njega igra kar teče, pa tudi "švic", ampak predvsem igra. To je taka lahkota, da sem se kar čudil. "Dobro, jaz bom pa pač malo garal zraven," sem si govoril. Smešen je bil, on je vedno smešen.

Ukvarjate se tudi s pesnjenjem, glasbo. Kaj vas je pripeljalo do pesnjenja za otroke?
Kitaro sem igral že kot otrok, rodil sem se s kitaro. Pri enaindvajsetih letih sem se spraševal, kaj sploh znam narediti v življenju. Moj prvi odgovor je bil – nič. Začutil sem, da bi lahko napisal kakšno otroško pesem. Izmislil sem si zmajčka Draga, ki izide naslednji mesec. Prepevam tudi v angleščini. V veselje mi je.

Vas bo še kdo lahko prepričal za vlogo v slovenskem filmu?
Da, vendar le če bo dovolj slave in bogastva.

Tako kot zdaj?
To je glavna stvar. Odvisno od vloge. Včasih sem imel rad farse, zdaj ni več pomembno. Pomembno je, s kom delam. Če me bo kdo povabil, naj grem s Kojom snemat na Havaje, se res ne bom branil.

Blue Man Group:

Preberite še:

Andrej Košak: Le katero budalo je prižgalo luč?

Andrej Košak je spet v akciji. Zaslovel je z Outsiderjem, zdaj snema svoj tretji celovečerec Stanje šoka, ki bo zadnji del njegove trilogije o obdobju tranzicije.

Nagrajenci letošnjega filmskega festivala

Film Arheo je na 14. Festivalu slovenskega filma prejel vesno za najboljši film, Jan Cvitkovič pa vesno za režijo.

Prva klapa novega Košakovega filma

Danes je na Urhu pri Ljubljani padla prva klapa novega celovečernega filma režiserja in scenarista Andreja Košaka z naslovom Stanje šoka.