NATISNI PISAVA

Bojan Emeršič: Igralski poklic je maraton, ki ga tečeš do smrti

Avtor: Alenka Teran Košir

"Našel sem ogromno drugih stvari, ki me zanimajo in talentov, ki jih skozi Dramo nisem mogel izpolniti," priznava Bojan Emeršič, ki ga pozna tudi občinstvo, ki nikoli ne pristopi gledališkega pragu.

Čeprav ga večina slovenske javnosti enači z njegovimi komičnimi vložki v podobi dr. Jožeta Jarca in Zmaga Batine, pa njegov osnovni medij ni televizija ali film, temveč teater. V SNG-ju Drama ravno te dni praznuje 20. obletnico svojega dela.

V intervjuju za Planet Siol.net je spregovoril o sreči v nesreči, ki ga je vodila v Dramo, vztrajnem opravljanju sprejemnih izpitov na AGRFT-ju, pa tudi o tem, kaj druži srednjo gradbeno šolo in Krst pri Savici.

Pred dnevi ste v Drami premierno uprizorili futuristično dramo Zang Tumb Tuuum. Kaj ste razbrali iz aplavza po predstavi oziroma ali je mogoče že na podlagi aplavza predvideti, kakšne usode bo deležna predstava?

Da, vedno. To je pravzaprav edino, iz česar je mogoče razbrati, kaj smo zgradili. Igralci se interno radi šalimo, da plačo dobivamo za čakanje in vaje, prava plača za naše delo pa je pravzaprav aplavz. Iz njega se da razbrati vse. Že med predstavo lahko na podlagi vzdihov, kašlja, po milijon stvareh razberemo, ali je predstava občinstvu všeč ali ne.

In kaj ste razbrali v soboto po premieri?

Da jim je bila predstava zelo všeč, predvsem pa mislim, da jih je presenetila. Verjetno so pričakovali nekaj mučnega, na koncu pa so doživeli mešanico radosti in energije, ki jih je presenetila na način, ki jih je navdušil.

V filmih večkrat vidimo, kako igralci po premieri željno pričakujejo kritike v časopisih. Je tudi v realnem življenju tako?

Če bi v Sloveniji imeli kredibilne kritike z neko avtoriteto, znanjem in vpogledom v dogajanje v teatru, potem bi jih zelo čakali. Včasih smo jih imeli, danes pa je vse skupaj bolj mlačna voda. Igralci si želimo razmisleka nekoga od zunaj, želimo vedeti, kako je predstavo dojemal … Trema pred premiero ni zaradi nastopanja, to tako ali tako počnemo vsak dan, ampak zato, ker želimo preveriti, ali občinstvo naše delo doživlja na način, na kakršnega smo jim ga mi želeli predstaviti. Ko vidiš, da se je vse ujelo, je to za igralca veliko zadoščenje.

Namen najinega intervjuja je tudi vpogled v 20. obletnico vašega dela v Drami.

Moram reči, da sem nad tem podatkom presenečen …

V Dramo ste prišli pri 29 letih. Kaj je takrat to pomenilo za vas? Postati del neke prestižne institucije ali služba kot taka?

Moj prihod v Dramo je bil res veliko naključje. Že med akademijo sem igral v Mestnem gledališču ljubljanskem , kjer smo se dogovorili, da me bodo jeseni redno zaposlili, pa se je zataknilo pri podpisu pogodbe. Eden od sindikalistov se je zapičil v dejstvo, da še nisem diplomiral, češ da brez diplome ne morem biti zaposlen. Bil sem strašno jezen in razočaran. Takoj zatem sem odšel v Dramo, kjer sem bil dogovorjen za podpis pogodbe pri predstavi Samorog Gregorja Strniše. Med podpisom pogodbe je prišel v pisarno režiser Vinko Möderndorfer. Nujno je potreboval igralca za neko posebno vlogo, in če bi bil pripravljen sprejeti to vlogo, bi mi ponudil službo. Sprejel sem in od takrat sem tu. V enem dnevu se mi je zgodilo nekaj, čemur rečeš lahko le gola sreča.

Ampak diplomirali ste vseeno šele pred nekaj leti …

Da, leta 2008. V diplomi sem objavil tudi sinovo fotografijo z ultrazvoka.

Je motiv, zaradi katerega ste postali igralec, enak motivu, zaradi katerega ste igralec še vedno?

Ah ne, motivi se spreminjajo. Če me učiteljice na srednji gradbeni šoli ne bi opozorile, AGRFT-ja sploh ne bi poznal. Bili smo pozitivne barabe. Počeli smo vse mogoče.

Na primer?

Neki mladi in luštni učiteljici smo kar naprej nagajali. Zadnji del njenega spačka smo postavljali na klop in podobno. Zdelo se nam je strašno duhovito. Ena od možnosti, da se ognem ukoru, je bil nastop na proslavi za 8. februar in odločil sem se, da je ta možnost zame še najmanj boleča.

Niste nastopali že v osnovni šoli?

To je sicer res, ampak tega nisem jemal kot neki privilegij ali znak nekega talenta, prej kazni. Ker je eden od bolj priljubljenih profesorjev nekoč omenil, da bi si Krst pri Savici želel enkrat slišati v celoti, sem se odločil zanj. Takrat se nisem zavedal, da gre za pesem na 16 straneh, ki traja 35 minut, da gre za celo predstavo. No, ampak odločil sem se in vrnitve ni bilo.

Na pamet?

Na pamet. Knjigo sem sicer za vsak primer vtaknil v žep … Spomnim se, da je na proslavi sodeloval tudi takrat mladi igralec Vlado Novak, šola pa je bila navdušena! Postal sem interna zvezda, učiteljice pa so mi začele vcepljati v glavo, da bi moral postati igralec. To je bil pravzaprav moj prazačetek, pot, ki je potem res peljala k igralskemu poklicu.

Kakšen je bil takrat odziv staršev?

Starši me niso usmerjali, bolj so se ukvarjali s tem, da me podpirajo pri stvareh, ki me privlačijo, in če imaš take starše, imaš res srečo v življenju. Moram reči, da sem doživel ogromno ponižanj, štirikrat sem opravljal sprejemne izpite na akademiji – začel sem z 18 leti, uspelo mi je pri 24. Deležen sem bil komentarjev, češ da to ni zame, da je to delo za posebne ljudi, da bom dober le za prinašanje rekvizitov na oder in podobno. Zavedal sem se, da je moja nizka rast lahko ovira pri tem poklicu, ampak vseeno se mi je zdelo, da je energija tista, ki je bistvena. Vztrajal sem in mislim, da se nisem zmotil.

Kaj ste počeli vmes, med temi štirimi poskusi?

Študiral sem gradbeništvo, ekonomijo in, kar je najpomembneje, sodeloval sem pri študentskem gledališču Študentski oder, ki ga je ustanovil danes znani režiser Bojan Jablanovec. Ko je odšel na AGRFT, sem gledališče prevzel. Vsako leto smo naredili zelo odmevno amatersko predstavo in odnesli vsa mogoča priznanja. Z Dariom Vargo sva recimo postavila Ionescove Stole, ki so bili zelo odmevni. Predstavo smo igrali več kot 50-krat in z njo prepotovali vso Jugoslavijo. Takrat me je igralski poklic povsem prevzel, in če mi ne bi uspelo, bi trpel vse življenje.

Se strinjate z izjavo režiserja Jerneja Lorencija, da so igralci pogumnejši od režiserja?

Ozadja te izjave ne poznam, je pa dejstvo, da je pogum v našem poklicu bistvenega pomena.

Kako gledate na razmerje med gledališčem in televizijo, reklamami? Obstaja več igralcev, ki vso kariero igrajo v teatru, pa jih pozna peščica ljudi, nato pa zaigrajo v nekaj nanizankah na televiziji, reklami in bum ...

Gledališče ima določen krog ljudi. Nekateri so s tem povsem zadovoljni in v tem krogu ostanejo vse življenje.

Bi vi bili?

Glede na pot, ki sem si jo izbral, očitno nisem bil. Našel sem ogromno drugih stvari, ki me zanimajo, in talentov, ki jih skozi Dramo nisem mogel izpolniti. Bistveno v tem poklicu se mi zdi, da imaš pravilno samopodobo, ker samo prek nje lahko iskreno oceniš, česa si res sposoben in česa ne. Izlet na televizijo ali v komercialne predstave ima smisel samo, če si v tem res dober, ne pa zato, ker si želiš večje prepoznavnosti ali več denarja. In tega sem se jaz strogo držal, kar dokazujejo tudi stvari, ki sem jih delal. Vsi preostali argumenti na to temo se mi zdijo nerelevantni.

Ali vam položaj v Drami dopušča, da zavrnete ponujeno vlogo?

Načeloma ne. Nekateri igralci imajo srečo, da se ravnatelji ali režiserji zaljubijo v njih kot v ustvarjalce ali osebnosti, ti imajo seveda nekaj več svobode in privilegijev, spet drugi pa so lahko zelo dobri, pa gredo po neki srednji poti. Ampak to ni tako pomembno, pomembno je, da je v Drami ogromno ambicije, v zdravem pomenu besede.

Kakšna je pozitivna ambicija?

Ambicija, da se ustvari presežek, in zato smo v Drami sposobni narediti vse.

Kateri je vaš presežek?

Težko bi izpostavil enega, bilo jih je več in v različnih obdobjih, ker igralski poklic je maraton, ki ga tečeš praktično do smrti. V začetnem obdobju sem ponosen na vlogi v predstavah Change, ki jo je režiral Ernest Binder, in Kaj je resnica? Dušana Jovanovića. Najmočnejše obdobje pa je zagotovo obdobje okoli leta 2000, v katerem smo skupaj z našo generacijo Škof, Šugman, Bakovič, Juh, Gračner, Šturbej, Samobor in verjetno še kdo, pa sem ga pozabil, ustvarili ogromno odličnih predstav. Godota, Idiota, Brate Karamazove …

Seveda ne moreva mimo filma. Zaigrali ste v prvem slovenskem celovečercu Babica gre na jug, pa v uspešnici Hit poletja in drugem najbolj gledanem slovenskem filmu vseh časov Petelinji zajtrk, vlogo imate tudi v zadnjem Naberšnikovem izdelku Šanghaj. Pestro …

Da, če preberete naslove, se res zdi kar veliko. V obdobju od Babice leta 1991 do leta 1998 sem snemal vsako leto, potem pa kar naenkrat konec …

Zakaj?

Ne vem, očitno je prišla neka druga generacija, ki me v filmih ni videla. Tisoč dejavnikov je. Potem sem spet zaigral šele v filmu Metoda Pevca Hit poletja, nato še v Naberšnikovem Petelinjem zajtrku in seveda Šanghaju.

Kakšno prihodnost napovedujete filmu Šanghaj?

Mislim, da si je z nagrado za scenarij na filmskem festivalu v Montrealu, že kar sam napovedal prihodnost, kar je v taki kategoriji res lep dosežek. Je pa vprašanje, kako ga bodo sprejeli v Sloveniji. Nisem ga še videl, tako da …

Z Naberšnikom sta tesno povezana. Ustvarila sta lik Zmaga Batine, že omenjeni Petelinji zajtrk … Če malo karikiram, morda je to primer, ko se režiser zaljubi v igralca.

Da (smeh), ne vem, ali je to, je pa res, da z Markom nimava res nobenih težav. Režiser povabi igralca, ki ga ali inspirira ali ne nervira. Z Markom razmišljava podobno, sva precej pomirjujoča v tem svetu. Nisva "napaljena" v tej smeri, da bi na vsak način zahtevala neko pozornost, prijateljujeva pa tudi v zasebnem življenju.

Nekoč ste izjavili, da se vam zdi poraz to, da vam z najboljšimi igralskimi prijatelji, Šugmanom, Bakovičem, Škofom, ni uspelo nastopiti v istem filmu. Če citiram: "Se mi zdi, da če smo skupaj, dobi zadeva dodatno kvaliteto." Se kaj dogaja pri tem?

Igralci zelo radi sanjamo in govorimo, redko pa se zgodi, da kdo to resno zagrabi. Če bi bili brezdelni, potem bi se to nemara lahko celo zgodilo, tako pa vsako leto naredimo po od tri do štiri predstave, in to je ogromno. Ampak kot sem že rekel, ta poklic je maraton in jaz sem šele na polovički.

Modrijani: Lahko bi pustili redne službe

"Ti, moja rožica ni nič drugega kot utrip srca na drugi poudarek, nastala je zaradi ljudi, ki so se na veselicah odzvali na močne ritmične poudarke," pove Blaž, član zasedbe Modrijani.

Foto: Matej Povše

Ključne besede: Bojan Emeršič, AGRFT

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Glasujte in odpotujte v Egipt

Glasujte za najlepše jezero na svetu. Nagrade čakajo na vas!

Fotogalerija
Eva, ki se fotografira z znanimi

Slovenska najstnica Eva Kavčič je pred kratkim odšla s trebuhom za kruhom. Odselila se je v London in Eva je stopila na pot k slavi.

Anketa

Ali sami pridelujete zelenjavo?

Nora poletna akcija kuhinj

Znižanje do 50 % na izbrane modele in elemente + dodatnih 400 € za nakup aparatov! DanKuchen BTC in Kranj

50 % popusta do 31.8.

Vrhunski program za vodenje podjetja Birokrat kar pol ceneje! Dodatnih -25 % na vse licence za nezavezance za DDV.

15 % popust na strešnike do 15.11.

Vrhunski strešniki Gerard Diamant in Klasik zdaj kar 15 % ceneje! Ne zamudite jesenske akcije.

oglasno sporočilo Zagotavlja