Pred slabim letom so si Otočani na velikem platnu lahko prvič ogledali domačo komedijo Anuvahood, ki v komičnem slogu pripoveduje zgodbo, ki se odvija na ulicah Londona, zaznamujejo pa jo predvsem etnična in razredna raznolikost ter neizbežno nasilje in težave vsakdanjega življenja. Opisana komedija je zarisala debelo in opazno piko na i hitro vzpenjajoči se karieri devetindvajsetletnega igralca, ki se je v njej preizkusil tudi kot scenarist in režiser. Še več – uspeli podvig je bil najverjetneje eden od več dejavnikov, ki so mu pretekli konec tedna prinesli nagrado BAFTA za vzhajajočega zvezdnika.

Čeprav gre za komedijo, je Adam Deacon želel s filmom prikazati avtentično zgodbo mularije na londonskih ulicah, njihove težave in občutek neperspektivne prihodnosti. Film je devetindvajsetletni talent posnel v samo treh tednih in pol, navdih zanj pa je črpal predvsem iz izkušenj, ki sta mu jih prinesla otroštvo in mladost.

Kljub pomanjkanju srečen

Deacon je večino svojega otroštva preživel v Hackneyju, severovzhodnem delu Londona. Oče, priseljenec s Srednjega vzhoda, ga je zapustil, ko je dopolnil dve leti, z mamo pa sta živela v socialnem stanovanju, z neprestano mislijo na denar, ki ga je mati tako težko zaslužila dovolj. "Ker me je oče zapustil tako zgodaj, se nikoli nisem počutil kot del razbite družine," se spominja Deacon. "Čeprav ni bilo veliko denarja, mami pa je bilo težko, se je družinsko življenje vseeno zdelo srečno."

Stvari so se precej spremenile, ko je deček zakorakal v svoja zgodnja najstniška leta – v tem času je mati namreč domov pripeljala novega partnerja, s katerim se ni nikoli dobro razumel. Kot se spominja, je imel ta moški namreč zelo rad glavno besedo, to pa je vodilo tudi v verbalno in celo fizično nasilje."Vedno več časa sem začel preživljati zunaj – samo zato, ker nisem želel domov. Tako sem vstopil v svet londonskega uličnega življenja, ljudi, ki sem jih na ulicah spoznal, pa še danes dojemam kot svojo drugo družino," pravi mladenič in dodaja, da se življenje na ulicah ni zdelo nevarno. "Brez težav si se lahko igral zunaj. Čeprav je bilo na ulicah prisotno orožje, si imel občutek, da to tebe ne zadeva. Kar naprej si videl policijski avto in policiste, ki so prišli po preprodajalce drog, a to je bilo nekaj, kar te ni zadevalo."

"Ta nagrada ni le zame, temveč za vse 'izobčence'."

Ključna vloga vilinske botre

Na svoji osnovni šoli je Deacon veljal za simpatičnega šaljivca, ki se je pri dvanajstih zaljubil v glasbo in igro, "trening" igre, pa mu je zagotovila dramska šola Anne Scher, ki je znana po tem, da daje možnost tudi otrokom iz revnih družin in jih s tem poskuša "rešiti" pred težavami na ulici. Sam pravi, da brez te priložnosti danes ne bi dosegel tega, kar mu je do zdaj uspelo, Anno pa opisuje kot svojo mentorico in vilinsko botro.

V dramski šoli je njegov talent kmalu postal opazen in ni minilo veliko časa, ko je že začel dobivati svoje prve vloge. Svoj filmski prvenec je doživel v gangsterskem filmu Face, na odru pa se je preizkusil v muzikalu Oliver!. Pri petnajstih je odšel od doma, leto preživel na prijateljevem kavču, pri šestnajstih pa je pustil šolo in se preselil v hostel. "Ker sem se moral naučiti kuhati in prati perilo, sem doživel precejšen šok," se spominja mladenič. "Hkrati pa sem bil pogosto tarča druge mularije, ki je bivala v hostlu – ker so me videli na televiziji, so namreč mislili, da imam veliko denarja in ni jim bilo jasno, zakaj živim v hostlu."

Od ulične žrtve do nagrade BAFTA

Igralske priložnosti so kapljale precej nenadzorovano, vse dokler ni leta 2006 dobil vloge v drami o odraščanju na londonskih ulicah Kidulthood in njenem nadaljevanju Adulthood. Prva se je osredotočila na mladinski kriminal v urbanih središčih in problematizirala tudi njegovo pojavljanje v medijih. Klub temu da Deacon nikoli ni podlegel mamljivosti kriminalnih dejanj na ulici, so mu pri delu v omenjenih filmih pomagale ulične izkušnje iz najstniškega obdobja. Med drugim so ga mladi nasilneži pretepli zaradi skuterja, pri petnajstih pa so mu z nožem na vratu odvzeli športne copate. "Nekaj fantov je v klubu prišlo do mene, eden od njih mi je na vrat prislonil nož in prisilili so me, da se sezujem. Tega ne bom nikoli pozabil. Toliko ljudi želi oditi iz te norišnice, a ne morejo …"

Sledila je vrsta televizijskih in filmskih vlog, med drugim tudi v akcijskem filmu Shank, ki pripoveduje zgodbo o tolpi, ki se poda na lov za morilcem enega od "svojih". Hkrati je Deacon dejaven tudi na glasbenem področju; dve njegovi hip hop skladbi, Adamhood in On It 08, je denimo mogoče slišati v filmi Adulthood.

Adam Deacon velja za vztrajnega, trmastega mladeniča, omenjeni osebnostni lastnosti pa sta verjetno tudi eden od razlogov za njegov uspeh. "Rad bi naredil še ogromno filmov, ki se dogajajo tam, od koder sem prišel. Rad bi le, da niso definirani kot 'urbani filmi' ali filmi o nasilju, temveč le kot komedije, romance ali grozljivke."

Pretekli konec tedna je v bitki za nagrado vzhajajoče zvezde premagal Eddieja Redmayna (Moj teden z Marilyn), Toma Hiddlestona (Grivasti vojak), Chrisa Hemswortha (Thor) in Chrisa O'Dowda (Dekliščina). Kot pravi sam, je nad priznanjem zelo presenečen, hkrati pa dodaja: "Ta nagrada ni le zame, temveč za vse 'izobčence'".

Preberite še:

Gina Rodriguez: Nadarjena raperka, ki to ni

"Nobene sanje se ne uresničijo čez noč in to te ne sme prestrašiti"

Michael Angarano – ga prepoznate?

"Počnem to, kar rad počnem. To se sliši precej arogantno, v resnici pa je to vse, kar znam početi."

Olivia Thirlby: Vesela, da ni dobila vloge Juno

Petindvajsetletna igralka, ki si filmsko kariero gradi počasi, vztrajno in najpomembneje: s srcem.