Čas za Mayo in Čas za nas
Projekt, ki naj še dolgo časa živi na slovenskih odrih, poslušalce pa vsakič znova navduši z odlično glasbo in pomenljivimi besedili.
Promocijski koncert ob izdaji Mayinega drugega studijskega albuma je prvič potekal že lansko poletje. Takrat je za izvrstni projekt, med drugim tudi zaradi ne ravno optimalnega časa za izdajo tovrstnih stvari, slišal malokdo, zato se je zdaj (osem mesecev pozneje) zgodba ponovila v ljubljanskem klubu Cirkus.
Približno uro in pol dolg koncert se je začel z enourno zamudo, saj je bilo okoli devete ure prizorišče napol prazno. Tudi ko je zasedba vrhunskih glasbenikov z Mayo na čelu končno stopila na oder, se pod njim ni ravno trlo ljudi, kar pa bi vse prej kot slabemu projektu in promociji lahko pripisali trenutni vsesplošni apatičnosti večine slovenskih poslušalcev do drugačne, nove glasbe, ki ji na žalost tudi na večini radijskih postaj odmerijo zelo malo pozornosti. Svoj delež zagotovo prispeva tudi konfuzen medijski položaj, ki redko ločuje zrno od pleve, bolj kot na večje izpostavljanje odličnih novih projektov, kakršen Mayin zagotovo je, pa pristaja na preverjene različice "klikabilnih" ali (dokončno) izžetih glasbenih izvajalcev.
A Maya se ne da. Kot nam je pred kratkim zaupala v intervjuju, verjame, da "v Sloveniji obstajajo poslušalci, ki hrepenijo po nečem novem in drugačnem". In njen drugi studijski album Čas za nas, s katerim je po desetih letih v vseh smislih presegla svoj prvenec Taka kot sem iz leta 2001, je vse to in še več. Je osebno izpovedna neosoul plošča, v kateri je ujet duh časa – vera v nove, boljše stvari in vera v ljubezen in "pozitivo". Na koncertu v živo, ki se je včeraj začel s premiero novega videospota v režiji Miloša Srdića za pesem Jest bom tle, ki je nekakšna mešanica soula, blousa in gospela, je Čas za nas dobil povsem novo dimenzijo. Po začetnih težavah z zvokom se je projekt pokazal v vsej svoji razsežnosti.
Enajstčlanska zasedba, ki so jo sestavljali Žiga Kožar na bobnih, Robert Jukič na bas kitari, Blaž Korez na tolkalih, David Jarh na trobenti, Igor Vičentić in Tonč Feinig na klaviaturah, Teo Collori na kitari in tri izjemne vokalistke (Ana Bezjak, Karin Zemljič, Katja Koren) z Mayo na čelu je svoje delo opravila izvrstno. Z dodelanimi aranžmaji so poslušalce peljali v intimne, minimalistične izlete s klavirjem, kontrabasom in akustično kitaro na eni strani in maksimalno nabite ritme, ki jih je narekoval odličen groove ritem sekcije.
Predstavili so predvsem pesmi z novega albuma, kot so Čas za nas, A bi loh mi, Šou si, Kaj bi, če bi, Vse se da, Jest bom tle, vmes pa dodali še Mayine na novo prirejene uspešnice s prve plošče, kot so Veš, da všeč mi je, Vse tako preprosto je, Uuu in njeno najbolj znano Letela bom. Pesem Mama, ki je na novem albumu posneta v sodelovanju z Milesom Griffithom, so izvedli sami, saj je celoten koncert tokrat minil brez glasbenih gostov. Po nenačrtovanem bisu so koncert končali s pesmijo Možda sam tu – edino, ki je na novem albumu v hrvaškem jeziku in s katero se želi izvrstna glasbenica predstaviti tudi našim sosedom.
Poleg izvrstne interpretacije je pomembno poudariti tudi to, da je Maya ena redkih slovenskih glasbenic, ki je bila v svoj novi projekt močno vpeta od začetka do končne izvedbe, kar se je videlo tudi včeraj. Kakovost projekta se je odražala na vsakem koraku, z odra se je vila odlična energija, trud je bil poplačan. Upamo, da končno prihaja čas za Mayo in podobno misleče izvrstne slovenske glasbene izvajalce.
Preberite še:
"V Sloveniji obstajajo poslušalci, ki hrepenijo po nečem novem in drugačnem"
V medijih zapisana kot začetnica r'n'b-ja in soula na Slovenskem je svoj prvenec Taka kot sm izdala leta 2001, po desetih letih pa je predstavila svoj novi projekt, o katerem je spregovorila za nas.
Foto: Matjaž Tavčar


















