Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Ponedeljek,
12. 1. 2015,
19.12

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Ponedeljek, 12. 1. 2015, 19.12

8 let

Verjamem, da se od vsakega hobija da živeti

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
"Biti dober v nečem je nekaj, kar ti omogoča šele začetek. Po nekem usodnem naključju mi je zelo pomagal tudi študij, na katerega sem se bila sprva primorana vpisati."

Se z risanjem preživljate? Se da živeti od tega? To je vprašanje, ki ga velikokrat dobim, predvsem od mlajših, ki svojo poklicno pot šele začenjajo, pravi Dolores Ponoš.

Dolores se z risanjem preživlja že pet let. In pravi, da verjame, da se od vsakega hobija "da živeti" in ga spremeniti v poklic. "Vendar je potrebno ogromno vztrajnosti, samodiscipline in znanja tudi na drugih področjih," dodaja ter pojasnjuje, da se je recimo v njenem primeru izkazalo, da ji je prav poznavanje menedžmenta in marketinga omogočilo, da je sploh lahko začela.

Dolores Ponoš je 27-letna Celjanka, ki ji je z veliko truda in vztrajnosti uspelo uresničiti svoje najstniške sanje in postati portretistka. Svojo strast do risanja je odkrila že v srednji šoli, a pot od risbic za domačo rabo do del, ki jih danes ustvarja, ni bila lahka in je od nje zahtevala ogromno odrekanja.

Od ljubezni do risanja … Ljubezen do risanja se je pri Dolores začela v srednji šoli, ko so nekje v zadnjih klopeh začele nastajati prve "čačkarije" v zvezkih. Pozneje je risanje postalo obsesija in ugotovila je, da je to tisto, kar želi početi v življenju.

Začela je risati po cele dneve, iz knjižnice je začela nositi kupe knjig, iz katerih se je trudila posrkati čim več risarskega znanja. Tako se je počasi umaknila v svoj mali risarski svet, ki "je bil daleč od skrbi in vsakdanjika, prežet z domišljijo in slo biti vedno boljši".

"A vendarle je bila to le moja plat, tista realnejša je bila, da ne bom zvozila niti srednje šole, kaj šele nadaljevala česa drugega, in doma se je začela prava mala vojna," pove Dolores. Posledično so ji prepovedali risanje in karkoli v povezavi z risanjem, dokler ne popravi ocen.

Na koncu je končala srednjo šolo in si želela šolanje nadaljevati na likovni akademiji, vendar denarja za tak študij ni bilo, pa tudi ideja o izobraževanju umetnice doma ni bila dobro sprejeta.

… do trdega dela in … Vpisala se je na fakulteto za managment v domačem kraju, delala je tudi kot čistilka, da bi si lahko kupila material za risanje in privarčevala za vpis na likovno šolo. "Pa se to ni nikdar zgodilo," pravi Dolores. Prišle so prve položnice in popravila za avtomobil …

Svoje risbe je nosila v različne likovne galerije, kjer so jo vztrajno zavračali: "Podvomiš o pravilnosti ali vsaj o realnosti svojih sanj. Pomisliš, da se morda motiš, in če se, bo tvoj padec toliko globlji, saj že vnaprej veš, da bo sledilo 'smo ti rekli, pa nikdar ne poslušaš'."

… in uresničitve sanj Dolores se danes z risanjem preživlja. Dobila je tudi sponzorstvo nemškega podjetja Faber Castell, ki poleg svojih materialov v promocijske kataloge, ki izhajajo po vsem svetu, uvršča tudi njene portrete. Naročila vse pogosteje prejema tudi iz tujine.

Pred kratkim je odprla svoj atelje Celju.

Zakaj ravno portreti? "Že v srednješolskih risbicah sem vedno največ časa posvečala obrazu. Ta del risbe mi je bil najbolj zanimiv in je najbolj buril mojo domišljijo. Obraz mi je omogočal, da sem lahko ustvarjala zgodbe. Dramo, veselje, srečo, žalost – zgodbo v sliki in na obrazu. Prav ta del umetnosti zahteva ogromno risarskega znanja in občutka in morda je prav dejstvo, da je portretiranje tako zahtevno, pripomoglo k moji specializaciji," odgovarja Dolores.

Portret s svinčnikom v velikosti A3 sicer riše okoli 14 ur, barvni pa nastajajo še nekoliko dlje. Čas nastajanja ene slike pa je odvisen tudi od tega, kaj si naročnik želi. Portrete večinoma še riše po fotografiji, vendar ji je z leti risanja uspelo doseči, da se od fotografije lahko precej oddalji. Tako si zamisli sceno, ozadje, kaj doda ali združi več fotografij v eno sliko in ustvari "popoln trenutek".

In kot dodaja, je zanimanje precej večje, kot si je sama kadarkoli predstavljala. Trenutno ima naročila potrjena že vse do poletnih mesecev. "Izkazalo se je, da so portreti in karikature lahko čudovito in zares unikatno darilo, ki velikokrat obdarjenca spravi v jok," sklene Dolores.

Ne spreglejte