Ali znamo ravnati s tujo lastnino?

Zadnje čase se mi zdi, da imajo vse te reči, če govorimo o materialni komponenti slovenske realnosti, podoben, morda celo isti imenovalec.
    
Ta se imenuje ravnanje s tujo lastnino oziroma nezmožnost gospodarnega ravnanja z njo.

Tuja lastnina nekoč …

Po drugi svetovni vojni, ko je bila večina podjetniške lastnine nacionalizirana, se je pri nas vzpostavila t. i. družbena lastnina. Imeli smo dva tipa lastnine. Prva je bila zasebna, ki je vključevala bivališča ljudi, torej stanovanja, hiše, vikende (pri čemer velja dodati, da je bilo v družbeni lasti tudi kar nekaj stanovanj), in druge materialne stvari, od avtomobilov naprej, druga pa je bila družbena lastnina, ki je vključevala vso javno infrastrukturo in seveda tudi mnogo podjetij.

Kaj se je s to družbeno lastnino dogajalo v praksi?
    
V principu je večina ljudi vsaj približno čutila, da je družbena lastnina posredno tudi njihova, saj so bili vsi člani družbe, in tako so se do nje tudi obnašali – torej vsaj približno odgovorno. Razlog je bil tudi v tem, da si bil tudi materialno odgovoren za to.

Seveda so se tudi tu dogajale manjše zlorabe: iz pisarn se je sem ter tja odnašalo pisarniški material za domače potrebe, na službenih fotokopirnih strojih se je razmnoževalo šolske reči ipd., iz proizvodnih podjetij pa se je na domove odnašalo kake rezervne dele in material za gradnjo domačih hiš itn. Vseeno pa se mi zdi, da se je za družbeno lastnino skrbelo v tem smislu, da bi lahko dolgoročno delovala, in čeprav so bili na primer stroji v kakih tovarnah včasih že močno zastareli, ker ni bilo denarja za nakup novih, so bili dovolj dobro in ekonomično vzdrževani, da so lahko delovali še naprej.

Le malo podjetij je takrat šlo v stečaj ali bilo prodanih za mali denar. 

… in danes

Po (ponovni) vpeljavi kapitalizma v naših krajih se je bistveno spremenil status družbene lastnine. Obstoječa družbena lastnina se je postopoma začela delno spreminjati v zasebno, delno pa je postala državna.
    
Vsaj približno ustrezna skrb za nekdanjo družbeno, po novem pa državno lastnino, ki je počasi začela vstopati v proces privatizacije, je nekaj časa, v devetdesetih, še vzdržala. Vendar pa so ljudje sčasoma začeli ugotavljati, da je država od njih precej neodvisen organizem, in se preprosto niso več počutili kot njen del. Zato so se počasi tako začeli obnašati tudi do njene lastnine.

Tako lahko predvsem v zadnjih petnajstih letih opažamo številne primere nesmotrnega upravljanja tega nekdanjega družbenega, zdaj pa državnega ali pa privatiziranega premoženja. To se je dogajalo ali v okviru "divje privatizacije" ali pa v kontekstu povsem negospodarnih poslovnih potez v državnih podjetjih.

Te so imele za posledico tudi propad številnih nekdaj stabilnih podjetij ali pa njihovo prodajo za precej nižjo ceno od realne – pri nekaterih podjetjih kljub občutnim in večkratnim injekcijam v obliki sanacij in dokapitalizacij.
    
Seveda ima spreminjajoči se odnos do te "stare" lastnine veliko različnih odtenkov. V državnih ali pa v nekdanjih državnih, zdaj pa že nekaj časa zasebnih podjetjih so med zaposlenimi tudi ljudje, ki so tu že dolgo časa, tudi več desetletij, in nekateri od njih so tudi v današnjem času ohranili zdrav pogled na "skupno" lastnino, zato zanjo ustrezno skrbijo.
    
Veliko bolj jasen sodoben odnos do tuje lastnine pa je viden pri novi lastnini, ki nima tradicionalnega zgodovinskega pedigreja.

Nova lastnina

V kapitalizmu je namreč začela nastajati tudi povsem nova, zasebna podjetniška lastnina. Ta je imela že vse od začetka (torej od ustanovitve podjetja) znanega lastnika, torej podjetnika.

In ravno pri tej lastnini se najlepše vidi razlika v ravnanju med tujo in lastno lastnino. Ne glede na to, da je podjetniška lastnina običajno namenjena opravljanju vsakodnevnih delovnih procesov (gre torej za, staromodno rečeno, produkcijska sredstva), ki omogočajo ustvarjanje dodane vrednosti, iz katere se izplačujejo plače zaposlenim, se zaposleni pogosto do te lastnine obnašajo kot do nečesa, kar nima nobene zveze z njimi in je izključna skrb neposrednega lastnika.

Še posebej simptomatično in očitno je to pri tistih vsakodnevnih rečeh, ki jih imajo zaposleni tudi doma v obliki zasebne lastnine in kjer se do istih reči obnašajo povsem drugače in z veliko lastniškega občutka. Taka stvar je na primer osebni avtomobil, torej nekaj, s čimer ima v svojem vsakdanjem zasebnem življenju opravka skoraj vsak odrasel posameznik.

V nadaljevanju sta dva primera iz prve in druge roke iz zadnjega obdobja, ki pa sta dovolj splošna, da kar nekaj povesta o naši težavi ravnanja s tujo lastnino.

Prvi primer: stari avtomobil

Zaposleni je pripeljal že precej rabljeno službeno vozilo, ki ga vsakodnevno uporablja pri svojem delu, na servis in jim tam rekel, naj naredijo servis. Servis je v skladu z informacijo, da gre za službeno vozilo (plača torej "firma"), opravil svoje delo, kar je pomenilo naslednje: opravili so redni servis, poleg tega pa zamenjali še vse drugo, kar je bilo po njihovem mnenju treba zamenjati.
    
Ko je račun za servis prišel v podjetje, je predpostavljenega, ki je tudi lastnik podjetja, skoraj kap, saj je bil ta skoraj višji od tržne vrednosti vozila. Poklical je zaposlenega, ki je odpeljal avtomobil na servis, in ga povprašal, kako je vse skupaj potekalo.
    
"Ja, odpeljal sem avto na servis in to je to," je rekel zaposleni.  
"Razumem," je rekel predpostavljeni, "ampak račun je ogromen. Zamenjali so tudi reči, ki so še delale …"
Zaposleni je skomignil z rameni: "Nisem vedel, da bi bilo treba še kaj posebej reči."
"Ali tudi s svojim avtom ravnaš tako? Ga pripelješ na servis in nič ne rečeš ter jim kar pustiš, da sami popravijo in zamenjajo vse, kar se jim zdi?" ga je vprašal predpostavljeni, glede na to, da je vedel, da ima zaposleni vedno popolnoma urejen osebni avtomobil ter da natančno ve, kje se je dalo zanj dobiti najugodnejše cene in podobno.
"No, ne," je to presenetilo zaposlenega.
"Če sam pripelješ avto na servis, se običajno osebno dogovoriš, kaj bodo delali z njim. Preveriš, koliko bo stal ta redni servis. Jasno poveš, da naj te, če bi bilo treba narediti še kaj dodatnega, pokličejo, da jim to potrdiš. Je res?" je vztrajal predpostavljeni.
"No …" je mencal zaposleni.
"Zakaj pa v tem primeru nisi naredil tako?"
"Hja, nisem …"
Povsem jasno je, zakaj ni naredil tako. Avtomobil pač ni njegov, račun je plačal nekdo drug.

Drugi primer: novi avtomobil

V podjetju so razmišljali o tem, da je čas, da zamenjajo dotrajano poslovno vozilo. Odločili so se, da bodo vzeli vozilo iste znamke, kot so ga imeli do zdaj, saj se je dobro odrezala. Nekdo je bil določen, da pridobi ponudbo za nakup novega vozila.
    
Čez nekaj dni je predpostavljeni dobil na mizo ponudbo za nakup novega vozila. Šlo je za ponudbo podjetja, ki jim je že pred leti prodalo prejšnje vozilo. Na vrhu je ponudba vsebovala osnovno ceno vozila s cenika, ki se je pri končnem izračunu spodaj ponovila. To je bilo vse.
    
Predpostavljeni je poklical tistega, ki je priskrbel ponudbo.
    
"Ti, tale ponudba … Kako si jo dobil?" ga je vprašal.
"Ja, poklical sem k njim in jim povedal, da potrebujemo nov avto, pa so mi jo poslali," je odvrnil zaposleni.
"Aha. In potem, ko si jo dobil, kaj si naredil?"
"Potem sem jo prinesel k tebi."
"In to je vse?"
"Ja. Bi moralo biti še kaj?" je bil začuden zaposleni.
"Si kdaj kupoval avto zase?" je vprašal predpostavljeni.
"Ja, sem," je odvrnil zaposleni v smislu, kakšno zvezo ima to s tem.
"Kako si to naredil? Si samo poklical v prodajalno vozil za ponudbo, potem pa odšel na banko, plačal predračun in prevzel vozilo?"
"No, ne …" je zaposlenemu zmanjkalo besed.
 "Ali pa je bil nakup novega avta resen družinski, morda celo rodbinski projekt, ki je vključeval klicanje in obiskovanje različnih prodajalcev, pridobivanje številnih ponudb, preverjanje pri znancih, ali obstajajo še kake ugodnejše možnosti, iskanje akcijskih ponudb in, na koncu, ko ste se že odločili, kaj boste kupili, še dolgotrajno pogajanje za najnižjo mogočo ceno in prepričevanje prodajalca, da bi k ponudbi dodal še kaj, morda zimske gume, prtljažnik za kolo ali kaj podobnega?"
    
Zaposleni je molčal.
    
Povsem jasno je, zakaj tokrat ni naredil nič od tega. Avtomobil pač ne bo njegov, račun zanj bo plačal nekdo drug.

Sklep

Zdaj pa besedo avtomobil iz prejšnjih dveh primerov poljubno zamenjajte s katerimkoli drugim predmetom ali storitvijo. Lahko dodate tudi konkretna imena podjetij ali bank, ki so propadle ali bile prodane, ali pa si zamislite resnične javne projekte (od gradnje avtocest do nakupa kirurških miz), ki so bili radikalno preplačani in/ali slabo izvedeni. Kar naenkrat bo razvidno veliko razlogov, zakaj se je zgodilo, kar se je.
    
Tisti, ki so odločali in te projekte vodili, so z vsem tem pač ravnali kot s tujo lastnino, s katero nimajo nič.
    
Na žalost pa nikjer ni bilo predpostavljenega ali ustrezno odgovornega, ki bi preprečil vsaj največje katastrofe.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.