Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Četrtek,
7. 4. 2016,
6.00

Osveženo pred

6 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Red 10

11

Natisni članek

kolumna

Četrtek, 7. 4. 2016, 6.00

6 let, 6 mesecev

Dejan Zavec alias Panama Džek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Red 10

11

Dejan Zavec | Foto Vid Ponikvar

Foto: Vid Ponikvar

Težko je najti državo, v kateri bi se njeni prebivalci tako silovito, kot se Slovenci, istovetili z delovanjem njenega državnega sistema in birokracije.

Državo z milijon predsedniki vlade, milijon finančnimi ministri, milijon premišljevalci, koga postaviti v nadzorni svet neke banke, bolnice, televizije, elektrarne ali hotela.

 

Še ljudje, ki bi kot profesionalni birokrati morali poznati svoje kompetence in omejitve, ne morejo iz kolektivistične slovenske kože; električarski sindikalisti bi upravljali tehnološki razvoj državne energetike, pristaniški bi risali železniške trase in sklepali meddržavne finančne pogodbe, zdravniški bi imeli zavarovalniške modele za financiranje zdravstva.

 

Frankfurtski sindrom

Zato ima človek, ko pride iz tujine, poleg težav s časovnim premikom še veliko večje težave s preklopom na nenavadno angažiranost, s katero se Slovenci vsakodnevno ukvarjamo z družbenimi tehnikalijami. Ob stotinah miljiardah, ki v ZDA ali Nemčiji ali marsikje drugje vsak teden zamenjajo lastnike, in seveda ne vedno pošteno ali brez slabega učinka za državne finance,  se malokaterim državljanom tistih držav ljubi razbijati glavo s preurejanjem političnega in ekonomskega sistema, ki bi preprečil svinjarije, da se ne bi dogajale. Družbeni in državni sistem je kulisa, ljudje pa se ukvarjajo z lastnimi življenji.

 

Nekoč smo tovrstno zahodnjaško apolitičnost diagnosticirali kot slepoto in beg pred realnostjo, ki jo svojim sužnjem vžge kapitalizem. Zahodnjaki pa so, obratno, v naši prisilni političnosti videli simptom totalitarizma, ki človeku niti za sekundo ne dovoli izstopiti iz kolektivistične ideologije v območje individualne človeške energije in ustvarjalnosti. Za katero so družbeni in državni sistemi pač zgolj kulise.

 

Sindrom obsedenosti

Ampak po četrt stoletja demokracije Slovenci še vedno ostajamo obsedeni s sistemi. Z risanjem načrtov, kako naj bi bilo, da bi bilo (najbolj pravično). Z medijskimi kampanjami, kako je neki boksarski Panama Džek storil strašen zločin, ker naj bi v daljni davčni oazi prihranil nekaj tisočakov pred davkarijo – čeprav o teh par tisočakih pravzaprav niti največji davčni strokovnjaki še ne morejo zagotovo reči, da je kaj narobe. Kar ni ovira, da ne bi ubogi Panama Džek visel razpet pred očmi vseh Slovencev, na njegovem čelu pa je krvavo vrezana obljuba birokratov, da bodo sistemsko uredili zadeve tako, da bo slehernemu Slovencu tak grozen potencialni greh v prihodnje za vselej preprečen. Naj vsak pade, še preden bi stopil.

 

Strup za demokracijo

A ravno birokrati, ki neprestano izumljajo nove in nove sistemske rešitve, pa čeprav z najboljšimi nameni, so največji strup za demokracijo. Zato, ker kvaliteta življenja ne nastane z načrti in sistemi, ampak s prakso! Kdor ljudem ne pusti, da sami (iz)najdejo njim koristno prakso, ubija demokracijo. Če kdo, bi lahko to vedeli ravno Slovenci.  V časih našega slavnega političnega teoretika Edvarda Kardelja smo namreč že imeli najbolj sodoben in izdelan sistem demokracije na svetu. Resno!

 

V primerjavi s Kardeljevim samoupravljanjem sta bili angleška ali ameriška demokracija prav bedni, nelogični  in bizarno kompromisarski mineštri fevdalizma, liberalizma, kapitalizma, socialne države, prava ter brezobzirne volje do moči. Edvard Kardelj pa je genialno preprosto prečrtal zgodovino, vzel nov bel list in vse na novo logično ter pravično zaobjel v eno samo črno-belo risbico  – od delavca v tovarni do parlamenta je bila ravna, nepretrgana črta.

Z medijskimi kampanjami, kako je neki boksarski Panama Džek storil strašen zločin, ker naj bi v daljni davčni oazi prihranil nekaj tisočakov pred davkarijo – čeprav o teh par tisočakih pravzaprav niti največji davčni strokovnjaki še ne morejo zagotovo reči, da je kaj narobe. | Foto: Z medijskimi kampanjami, kako je neki boksarski Panama Džek storil strašen zločin, ker naj bi v daljni davčni oazi prihranil nekaj tisočakov pred davkarijo – čeprav o teh par tisočakih pravzaprav niti največji davčni strokovnjaki še ne morejo zagotovo reči, da je kaj narobe.

Krivično zgodovinopisje

Kljub temu zgodovinski učbeniki danes pišejo, da so takrat Američani in Angleži živeli v demokraciji, mi pa v diktaturi. Mi smo risali črno-bele (na)črte, oni so živeli demokracijo  – resda po tisoč zapletenih in nelogičnih ovinkih, ampak življenje je pač ovinkasto, življenje zajcev, življenje žuželk, življenje ljudi, tudi v demokraciji.  

 

Zgodovina vsake demokracije je pač grbinast relief mnogih ovinkov, ki so si jih z željo po življenju in preživetju izumili in si jih utrli ljudje. Zato se narodom z demokratično tradicijo zdi nujno živeti tudi z vso nelogično zgodovinsko navlako, ki bi jo mi najraje – in vedno znova na 20 ali 30 let – hitropotezno zradirali in na bel list na novo narisali novi črno-beli načrt, ki bo bolj pravilen in sistemski od vsega dotedanjega, kar je poznala civilizacija pred nami.

 

A življenje in risanje črno-belih shem sta  dve povsem različni dejavnosti. Kdor spoštuje življenje, se zaveda, da ne moreš kar izbrisati in poslati k vragu vsega in vseh, ki si že stoletja prizadevajo za svoj kos obstoja. Rešitve prednikov in kakšna lastna osebna inovacija – to je realno življenje.

 

Stabilnost sistemov

Zato se uspešni in manj uspešni narodi ne razlikujejo v tem, kako logično je narisan njihov politični in birokratski sistem,  pač pa v stabilnosti sistemov. Stabilni sistemi ljudem omogočijo, da se naučijo prakticirati in uporabljati vse tisto, kar je v njihovem okolju koristnega za preživetje.

 

Človek mora vedeti, kje in kako poiskati zaposlitev, da bo zanj dolgoročno dobro.

 

Kje in kako šolati otroke, da bodo dolgoročno na dobri poti k samostojnosti.

 

Kako si zagotoviti zdravstveno oskrbo, da bo v trenutkih, ko jo potrebuješ, na voljo.

Kako se preskrbeti za starost.

 

In pri vsem je najmanj pomembno, ali dobiš zdravstveno oskrbo od države, zasebne zavarovalnice ali podjetja, kjer si zaposlen. Bistveno je, da jo dobiš, ko jo potrebuješ, manj bistveno pa, ali jo dobiš s klicem na eno samo telefonsko številko ali pa moraš poklicati na štiri ali pet zelo raznolikih naslovov. Ovinki so naraven del življenja. Bistvo vsake dobre ureditve je le v tem, da je učinkovita in stabilna, česar pa ne prinaša sistem, ampak tradicija.

 

Življenje v demokraciji

Demokracija je zgolj to, da se ljudem dopusti reševati njihove lastne težave in da se jim omogoči, da so učinkovite rešitve na voljo tudi drugim ljudem. Zato je demokracija predvsem razvoj državljanov, ki si v stabilni družbi sčasoma najdejo tako obsežno zbirko praktičnih rešitev za upravljanje svojih življenj, da jih ni strah živeti sami zase in s tistimi, ki jih imajo radi. Ljudje v demokraciji premorejo dovolj samozavesti in moči za upravljanje lastnega življenja, da abstraktnega kolektivizma, z izjemo nogometnih tekem, ne potrebujejo, zato se z državo ukvarjajo v glavnem le na štiri leta, ko so pač volitve.

 

Življenje brez demokracije

Države brez demokracije pa vsak teden potrebujejo novega Panama Džeka, da ga časopisi obesijo na štrik in lahko vsi državljani kolektivno postanejo pravosodni ministri z nalogo, kako sistemsko počistiti nesnago za vse večne čase in povsod. Do naslednjega tedna, ko bomo vsi postali zdravstveni ali prometni ministri.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

 

Ne spreglejte