Priročnik za Slovence: Enakopravnost, enakost in istost

Pred leti sem se za 8. marec na Evropskem sodišču v Strasbourgu v dvigalu znašel z dvema snažilkama, ki sta bili očitno arabskega porekla. Takrat še nisem vedel, da niti v Franciji 8. marca ne praznujejo verjetno zato, ker ima ta dan že od leta 1909 socialistični navdih. Sam sem bil še pod domačim vtisom in sem obema tovarišicama čestital za dan žena. Malo sta me debelo pogledali, sploh nista vedeli, za kaj gre. 

Kolikor je bilo to mogoče med dvema nadstropjema, sem jima pojasnil, da je danes njun dan. "Heh," je rekla ena od njiju, "potem si ženske danes lahko privoščimo karkoli…!" (Alors aujourd’hui, on peut se permettre n'importe quoi …!)

Primer Donalda Trumpa

Druga zgodba zadeva Donalda Trumpa. V svojem sijajnem članku o tem, kakšno privlačnost ima Trump za nižje sloje, Chris Hedges (vir) razkriva, da se tu razodeva isti pojav kot pod Mussolinijem ali Hitlerjem. Zapostavljene in neizobražene nižje sloje so vsi drugi spregledali in zanemarili. Donald Trump jih s svojo neotesanostjo naslavlja povsem neposredno. 

Moji turški kolegi mi isto pravijo za Erdogana, češ zato je pa pri nižjih slojih volivcev, ki jih je turška elita (skupaj s turško vojsko) tudi zanemarila, tako priljubljen.

Progresivno obdavčenje v revščini je navaden rop davkoplačevalcev in ubija gospodarsko pobudo.

Oba, Trump in Erdogan, gradita na nečem, kar je Nietzsche tako pogosto označeval s francosko besedo (ker nemške za kaj takega ni), to je, kot ressentiment. Pojem se nanaša na občutek, ki izhaja iz potisnjenih čustev zavisti in sovraštva. Ti pogosto vodijo v frustriran občutek manjvrednosti.

Big Data

Kaj ima oboje zgoraj opraviti z enakostjo? 

Obe snažilki sta se počutili "neenaki", mislili pa sta, da se vsaj na dan žena lahko postavita kot enakopravni. Kajti "višji sloji", kajne?, imajo pravico početi, kar hočejo. Češ nižji sloji te pravice nimajo. 

Po drugi strani pa Trump in Erdogan igrata na isto karto. Vesta, kaj "nižje sloje" boli, zlasti Erdogan, ki iz teh slojev tudi izvira. Za Trumpa pa je mogoče, tega ne vemo, da uporablja informacije umetne inteligence (artificial intelligence, AI) in da se njegova javna persona pač ravna po teh informacijah.

Umetna inteligenca

AI danes deluje povsem drugače, kot so to počele klasične statistične sociološke študije. Te so s sofisticiranimi statističnimi metodami (regresija, faktorska analiza itd.) iskale korelacije med hipotetičnimi sociološkimi in psihološkimi spremenljivkami, jih statistično preverjale. 

Ste na primer vedeli, da obstaja močna pozitivna korelacija med kohorto ljudi, ki na noge svojega pohištva dajo nalepke iz filca (da ne bi poškodovali parketa), in med kohorto ljudi, ki se pri vožnji avtomobila obnašajo skrajno previdno? 

Noben psiholog/sociolog ne bi pomislil na kaj takega, a big data to neposredno razkrivajo. Tu niso več potrebne teorije in vnaprejšnje hipoteze, algoritem in empirija to pokažeta naravnost –, kakršnakoli je že razlaga te pritrdilne povezave (vir).

Kolektivno nezavedno

Večinoma se take tehnike nanašajo na komercialni marketing. Uporabne pa so tudi v politiki, kjer mora kandidat oz. protagonist, da bodo zanj volili, naslavljati točno določene skupine ljudi. In jim, kot to dela Trump, zato da jih aktivira, servirati točno določene predsodke. 

Carl Jung je za Hitlerja trdil, da mu je uspelo aktivirati kolektivno nezavedno, se pravi omenjeni ressentiment, in da je to arhaično nezavedno potem izbruhnilo v izredno agresivni obliki. Ta indukcija kolektivne psihoze je uspevala tako Mussoliniju kot Miloševiću, pri zadnjem smo bili temu priče tudi mi. 

Hitler, Mussolini in Milošević so to počeli instinktivno. Za kaj takega so morali imeti – to je še najmanj, kar lahko rečemo – psihotično strukturo osebnosti. Jasno, tu gre za psihologijo množic. Je pa res, da sta se Hitler in Mussolini pri manipuliranju množic navdihovala pri Le Bonovi Psihologiji množic (vir). Danes je to osredotočanje na šibke točke naslovljene populacije prav lahko dobiti prek uporabe big data in računalniških algoritmov.

Chris Hedges (vir) izrecno pove, da je ta šibka točka pri ameriškem prebivalstvu brenkanje na struno neenakosti. Ta neenakost je sistemska, podvržen ji je velik del nižjega sloja, zapostavljene populacije, tiste, ki se nikoli ni dokopala do univerzitetne (college) izobrazbe.

Enakopravnost in enakost

Ko sem bil na ustavnem sodišču v Sloveniji, je velik del zadev, po 14. členu ustave, spadal pod zatrjevanje neenakosti pred zakonom: 

"V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki."

Formalna enakost

To je ta formalna "enakopravnost" (equality), ki jo ljudje pogosto zamenjujejo z materialno "enakostjo" (equity). 

Formalna enakost (pred zakonom) v najboljšem primeru pomeni pravno iste izhodiščne pogoje. Nikakor pa to ne pomeni, da so ljudje – v posledici svojih življenjskih (ne)uspehov – tudi enaki. 

Nominalno so imeli enake začetne pogoje za uspeh itd., ne pomeni pa to, da imajo pravico do materialne enakosti. Ta je pač posledica, tako se višji sloji izgovarjajo, njihovega lastnega ravnanja. 

Marx pa je bil v Kritiki gotskega programa kritičen do te formalne "buržoazne" enakopravnosti, ki se na koncu izteče v materialno neenakost, danes na primer med gornjim enim odstotkom populacije – in med vsemi drugimi.

Enakost pred zakonom po slovenski ustavi (in tudi drugje) pomeni le, da država s svojimi zakoni sicer lahko vzpostavlja vseh vrst razlikovanja, ne sme pa ta razlikovanja osnovati na narodnosti, rasi, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi itd. To so t. i. suspektne klasifikacije, ki zakonodajnih razlikovanj po teh merilih ne dovoljujejo. In to je vse. Isto velja v Strasbourgu.

Materialna enakost

Potemtakem je očitno, da táko varstvo enakosti pred zakonom (equality) ne varuje pred sistemskim zapostavljanjem nižjih slojev. Napredna družbena teorija ima vizijo materialne enakosti (equity), inkluzivne situacije, v kateri bi bil razpon med vrhom socialne piramide in njenim dnom čim manjši. 

Te ideologije materialne enakosti, uravnilovke, se še spomnimo iz jugoslovanskega socializma. Vemo, to vodi k situaciji, v kateri ni korelacije med sposobnostjo in pridnostjo na eni ter uspehom na drugi strani. Kjer ni meritokracije, prihaja do negativne selekcije, družba ni zmožna vpreči vseh svojih potencialov. To smo izkusili na lastni koži in vemo, kaj to pomeni.

Vmesna pozicija italijanskih "Katokomunistov", na kar smo v Sloveniji pozabili, je bila, da je neenakost sprejemljiva točno toliko, kolikor je ekonomsko stimulativna. Res je, da je to, moralno govorjeno, njeno edino upravičenje. Ni moralnega razloga, še zlasti pa ne po krščanski etiki, da bi bili ljudje v temelju neenaki. Mar ni Jezus rekel, da pride prej kamela skozi šivankino uho kot pa bogatin v nebesa? Qui non renunciat omnibus quae possidet, non potest meus esse discipulus! (Kdor se ne odpove vsemu, kar poseduje, ne more biti moj učenec!)

Ta ideja sploh ni tako eksotična. V začetku ameriške države je bilo obdavčenje dediščine 80-odstotno; izhajali so iz vrednostnega stališča (meritokratskega), da si mora svojo dobrobit vsakdo pridobiti sam.

Istost

Že materialna enakost med ljudmi je praktično nedosegljiva. Mogoč je le kompromis, ki ga na primer dosegajo Skandinavci s progresivnim obdavčenjem. Tam ga vsi mirno sprejemajo, ker se lestvica prihodkov nahaja bistveno višje kot pri nas. Javni standard je visok, ljudje vedo, za kaj državi plačujejo davek. Pri nas pa imamo nekaj, kar se v angleščini imenuje "Private splendour, public squalor" (vir): zasebno bogatenje, javna revščina. Progresivno obdavčenje v revščini pa je navaden rop davkoplačevalcev. To tudi ubija gospodarsko pobudo.

Mimogrede, tudi mehanično (črkobralsko) davčno enačenje slovenskih rezidentov, ki delajo v Avstriji, s tistimi, ki delajo v Sloveniji, je značilna butalska neumnost (vir). V luči zadeve Thlimmenos proti Grčiji (vir), ker je treba različne primere obravnavati različno, bi zadeva na Evropskem sodišču za človekove pravice zagotovo padla.

orak naprej (nazaj?) pa je v egalitarizaciji, ko določene skupine ljudi trdijo, da med njimi in drugimi ni razlike. Skandinavske države so že od sedemdesetih let dalje propagirale idejo, da med moškimi in ženskami ni razlike. To je bila t. i. teorija spola (gender theory), ki je trdila, da so vse razlike med spoloma namišljene, posledica kulturne indoktrinacije, pranja možganov. 

Ko pa so po televiziji na Norveškem predvajali dokumentarec, ki si ga je zato vredno ogledati (vir), je nordijski ministrski svet razpustil NIKK Nordic Gender Institute in ga prenehal financirati. S tem je bilo konec te istosti, vzpostavljena je bila stara francoska deviza: "Živela razlika!" (Vive la différence!)

Za to je bilo celo treba znanstvenih dokazov. Treba je bilo raznim psihologom in sociologom medicinsko dokazati, da so fantki od malega – ko še ni zatrjevane indoktrinacije – zelo različni. Teorija o istosti spolov je morda nora, a vprašati se je treba, komu služi in zakaj.

Smo tu pri enakosti ali pri enakopravnosti? So ženske enakopravne, ali so že enake? Mislim, da ni dvoma, da je feminizacija že na pohodu (vir).

Na željo avtorja je komentiranje onemogočeno.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Planet Siol.net.