SLOVENIJA

Po njegovem mnenju je eden od vzrokov za to vpliv polstoletne komunistične diktature na mentaliteto posameznikov in nepisane norme družbe.

Brane Senegačnik je urednik Nove revije in asistent na Filozofski fakulteti. Je tudi pesnik, pisec esejev in kritik ter prevajalec. Ob 20. obletnici ustanovitve Slovenskega krščansko socialnega gibanja - ustanovljeno je bilo 16. marca 1989, jeseni istega leta pa se je preimenovalo v Slovenske krščanske demokrate (SKD) - smo se z njim med drugim pogovarjali o vzrokih za neuspeh NSi in o položaju krščanstva v sodobni družbi.

Kot vemo, se je SKD - ki se je od državnozborskih volitev leta 1996 naprej soočalo s padcem podpore med volivci - leta 2000 združila s SLS. Kmalu zatem pa je pomemben del nekdanjih krščanskih demokratov izstopil iz združene stranke SLS+SKD in avgusta 2000 ustanovil Novo Slovenijo - Krščansko ljudsko stranko (NSi), ki je na zadnjih državnozborskih volitvah izpadla iz parlamenta. Kje so po vašem mnenju vzroki za ta neuspeh SKD in NSi, dveh strank, ki sta v slovenskem političnem prostoru najbolj poudarjali svojo navezanost na krščanske vrednote?

Na eni strani so "objektivni" vzroki, povezani s širšim kulturnim dogajanjem, ki ni značilno le za Slovenijo, ampak za ves zahodni svet. Mislim, da je v tem svetu danes vsaka politika, ki se navezuje na krščanstvo, naj si bo neposredno, tako da se imenuje krščanska, ali pa posredno, tako da poudarja vrednote, ki so bistveno zvezane s krščanstvom, v zelo nehvaležnem položaju.

Zahodni svet je namreč v zelo intenzivnem procesu razkristjanjevanja. Pri tem ne mislim toliko na upad v religiozni praksi, ampak predvsem na razkristjanjevanje v kulturi: na kulturno kristofobijo. Tisto dojemanje človeka, kulture, zgodovine, ki ga je ustvarilo krščanstvo na podlagi judovskega in antičnega izročila, se namreč danes v veliki meri izgublja.

Po drugi strani pa je krščanstvo vendarle še vedno zelo navzoče tako rekoč v vseh porah kulture, pa naj gre za arhitekturo (znano je, kako je tovariša Tita jezilo, da "je v Sloveniji na vsaki krtini cerkev") ali za običaje in razne tradicionalne vzorce na raznih področjih življenja, ki še vplivajo na vrednostni svet ljudi.

Skratka, ni niti v središču družbenega dogajanja niti na obrobju, zato je še zmeraj priljubljena tarča vsakršnih postrazsvetljenskih revolucionarjev; po drugi strani pa tudi ni nekaj novega in ne nosi v sebi obetavne draži neznanega, kar je značilno za nova gibanja, ki mobilizirajo množice in povzročajo hitre, radikalne družbene spremembe.

V kulturi in politiki je krščanstvo po osamosvojitvi prilezlo iz geta, njegova tradicija je bila zatolčena in diskreditirana. Kdor je nov, se lahko na hitro uveljavi le z aktivizmom, ki je utemeljen na poenostavljenem razumevanju družbe in življenja. Z neko vrsto revolucije, torej.

Krščanski družbeni nauk pa je ravno nasprotje tega: temelji na vrednotah preudarnosti, ohranjanja človeških dosežkov, na skrbi za posameznika. Ne morete mobilizirati množic, še posebej ne mladih, tako da jim vzklikate: "Brez prevratov, preudarno, obzirno in odgovorno bomo iz dneva v dan v potu svojega obraza oblikovali družbo."

Vzpostavljanje normalne družbe na pogorišču revolucije, kar Slovenija vsaj v kulturnem smislu nedvomno je (bila), zahteva čas, vztrajnost in zvestobo notranjim normam, spoštovanje sveta in ne njegovo preziranje. Zato je tisti, ki želi graditi politiko in kulturo na krščanskih vrednotah, v zelo nehvaležnem položaju.

Upoštevati pa je treba tudi konkretno slovensko zgodovino. V časih pred nastankom socialistične Jugoslavije je bila namreč slovenska politika izrazito navezana na delovanje katoliške cerkve, ne le strateško, ampak tudi personalno. Ta model politike pa je bil v novi stvarnosti, v socialistični Jugoslaviji, popolnoma, v veliki meri tudi fizično, izbrisan z obličja Zemlje. Poleg tega pa ga ni bilo mogoče uporabiti za oporo novi krščanski politiki, tudi zato, ker v obdobju po drugem vatikanskem koncilu (1962-65) duhovnikom ni bilo več dovoljeno neposredno udeleževanje v politiki.

To so po mojem "objektivni" vzroki za neuspeh SKD in NSi. Ti so pomembni, a zagotovo ne edini.

Ljudje, ki so dobili mandat za vodenje krščanske stranke - tukaj imam v mislih predvsem pionirske čase iz obdobja Demosa - v resnici niso bili kos temu, da bi prav razumeli izzive časa in tako niso znali zasnovati krščanske politike primerno razmeram. Ne trdim, da bi bilo to enostavno, vem, da je bil to čas, ko je bila v središču osamosvojitev, vendarle!

Toda tudi "personalna" šibkost krščanske politike je vsaj deloma rezultat življenja v "deželi, kjer smo si bili ljudje kot brat in brat". Jasno je, da je polstoletna komunistična diktatura v SFRJ ljudi totalitarno zaznamovala ali poškodovala: zato s(m)o se bali udejstvovanja v politiki, skrivali ali prikrajali lastni kulturni izvor in svoja prepričanja.

Pomembno je tudi, da so bili v Socialistično zvezo delovnega ljudstva (SZDL) vključeni nekateri zelo vplivni duhovniki, katerih dejavnost je presegala neizbežno formalno lojalnost slovenski komunistični oblasti. Njihova dejavnost je predstavljala - jasno da v novih razmerah in v drugačnem obsegu - nekakšen podaljšek politike krščanskih socialistov, se pravi kooperativne, frontovske politike. Koristni statisti partije in žalostne karikature demokracije.

Po mojem je torej, kot vidite, izginotje krščanske stranke iz slovenske parlamentarne politike povzročil zelo obsežen konglomerat dejavnikov.

Že v devetdesetih letih so se pojavila mnenja, da je neprimerno oz. neustrezno, da bi obstajala krščanska stranka oz. stranka s krščanskim imenom. Če se ne motim, je tako trdil tudi France Bučar. Obenem so se pojavljala mnenja, povezana tudi z vlogo Katoliške cerkve, da je vera stvar zasebnosti, ne pa del javnega oz. političnega življenja. Ali je po vašem mnenju primerno, da obstaja stranka, ki se že s svojim imenom razglaša za krščansko oz. ali je ustrezno, da kristjani ustanovijo svojo stranko in tako tudi v strankarskem oz. političnem prostoru zagovarjajo svoje vrednote?

France Bučar je nedvomno tako trdil in najbrž še vedno tako trdi in misli. Toda tudi ljudje, ki imajo do tega precej drugačen odnos, so izrekli podobne misli. Ne dolgo nazaj je Andrej Capuder dejal, da je katoliška stranka nekaj takega kot katoliški bencin.

Tudi teolog Drago Ocvirk je govoril o tem, da nikakor ni nujno, da se kristjani vključujejo v nominalno krščansko stranko ali celo v eno samo stranko. Po mojem je seveda vse odvisno od realnega družbenega konteksta, od vpliva politike v ožjem pomenu na življenje in od dejanske narave strank.

V okolju relativno utrjene demokratične tradicije, kjer politična vprašanja niso temeljna vprašanja kulture, kjer so osnovne vrednote nevprašljive in jih sprejemajo vsi pomembni politični subjekti, ima strankarska politika sorazmerno majhno vlogo; tam kristjani zagotovo lahko pripadajo različnim strankam brez strahu za svojo etično integriteto.

No, če bi bili sedaj zelo kritični, bi morali reči, da ima zares utrjeno demokratično tradicijo pravzaprav samo Velika Britanija, praktično vsepovsod drugje - če zajamemo v perspektivo nekaj stoletij - so bile hude perturbacije, revolucije in podobno. Za povrh pa najbrž ne moremo reči, da so v Veliki Britaniji vse osnovne vrednote nevprašljive, da nekaterih usodnih dilem celo ne izvaža.

Vsekakor pa se v Sloveniji demokratična tradicija v zgoraj omenjenem smislu šele formira. Politične stranke, ki so se pri nas deklarirale za zagovornice krščanske kulture, so dostikrat same spodbudile kristjane k pluralizmu, jih s svojimi dejanji in opuščanji prepričale, da niso volili zanje.

Pri odločitvah za eno ali drugo stranko gre pri nas namreč še vedno za najosnovnejše stvari, kot so odnos do nedotakljivosti življenja, odnos do človekovih pravic, za razumevanje človeka, njegove svobode, kulture, zgodovine, religiozne razsežnosti. Tu pa so meje, ki jih kristjan, če hoče ostati to, kar je, pač ne bi smel prestopiti.

Če bi vse skupaj strnil, mislim, da ne gre toliko za ime stranke, ampak za njen vrednotni horizont. In to bo verjetno tudi v prihodnosti zelo pomembno, najbrž tudi v Evropi. Demokratična politika bo najbrž vedno urejeno odločanje o bistvenih stvareh človeških skupnosti, v tem je njen izvorni smisel, v tem je ena temeljnih pridobitev evropske kulture in upam, da je ne bo spet nadomestilo kaj drugega.

V vsem tem obdobju delovanja krščanske stranke - torej od ustanovitve SKD naprej - se je na levici pojavljal očitek o klerikalizmu. Ali so ti očitki o klerikalizmu upravičeni ali pa je šlo oz. ali gre pri tem le za demonizacijo krščanskega političnega tabora s strani levice?

Ti očitki o klerikalizmu so pravzaprav rdeča nit, "leitmotiv" slovenske politike, ki ga ideološki medijski godbeniki spretno variirajo. To politično propagandno obtoževanje je jasno zgrajeno na kulturni občutljivosti Slovencev, kakršna se je izoblikovala v preteklem enostrankarskem, totalitarnem režimu, kjer je demonizacija klera, Katoliške cerkve in religije spremljala človeka tako rekoč od vrtca do konca študija, skozi medije pa ga je vzgajala tudi v prostem času in v okolju zasebnosti.

Vendar je bila diskreditacije deležna tako rekoč vsa nemarksistična kultura, četudi je bila povsem sekularna. Na to sem se spomnil, ko sem pred kratkim bral jubilejni zapis ob 90-letnici filozofa Borisa Majerja, kjer je gospa, ki je pisala ta memorialni zapis, omenjala, da je bil profesor Majer pravzaprav zelo odprt tudi za razumevanje meščanskih filozofij.

To je bil nekoč moden pojem: vse, kar ni bilo marksistično, je bilo meščansko. Seveda je bila to negativna kvalifikacija: "meščansko" je pomenilo zastarelo, tisto, kar pripada neznanstvenemu, zastarelemu, nazadnjaškemu svetu. Ne smemo pozabiti, da je bil marksizem izenačen z znanostjo.

Marksisti so učili, da je edino njihova razlaga sveta in zgodovine znanstvena in zato napredna. V isti koš z "meščanskim" je, jasno, sodil tudi tako imenovani klerikalizem, čeprav je bil še predmeščanskega izvora. No, ta vzorec se je potem enostavno prenesel v novo, postsocialistično stvarnost, kjer seveda ni bilo več mogoče govoriti proti meščanskim pojavom v kulturi in filozofiji, ostala pa sta klerikalizem (in kaj vse se da strpati v ta pavšal!) in matrica.

Spomladi 1991 je bila ustanovljena Stranka krščanskih socialistov, ki je po nekaj letih zamrla, aprila leta 1995 je bila ustanovljena Krščansko socialna unija, septembra 2007 pa so bili ustanovljeni Krščanski socialisti Slovenije. Slednji so na lanskih volitvah sodelovali s Pahorjevo SD. Kako si razlagate pojav krščanskih socialistov - je to res kakšno avtohtono gibanje ali pa držijo mnenja, da je s strani levice organizirano gibanje, ki naj bi levim strankam oz. SD pomagalo pridobivati volivce med kristjani?

Mislim, da so to poskusi ustvarjanja nekakšnih stranskih vrat za volivce, ki jih SD potem lahko vključi v svojo bazo v širšem smislu, v krog svojih simpatizerjev. Moram pa reči, da pri meni ti krščanski socialisti danes ustvarjajo nekoliko klovnovski vtis.

Po mojem mnenju je to torej nekakšen nepomemben obstranski manever širjenja volilne oziroma simpatizerske baze. Veliko važnejše se mi zdi iskanje ali podpiranje "malih Kocbekov", kooperativnih politikov znotraj drugih nominalno krščanskih strank in sploh strank z nasprotnega pola: tranzicijska pojavna oblika frontovstva. To je pa bolj pomemben in učinkovit pojav.

V zvezi s krščanskimi socialisti se pojavljajo tudi teze, da ni nujno, da je kristjan politično desno usmerjen, da je lahko tudi levo usmerjen.

Kaj pa v Sloveniji je levo in desno? Kaj pa to v Sloveniji v resnici pomeni? Kdo je stranka kapitala in kdo je stranka družbeno deprivilegiranih? Šele če pojasnimo te stvari, lahko floskula, ki jo navajate, dobi svojo pravo vrednost (kdo pa bi sicer nasprotoval tako lepo zvenečim besedam?).

Pravo vprašanje je, ali mora kristjan gojiti socialno občutljivost ali ne. (Mislim, da je odgovor "da", ker vidim v gojenju socialne občutljivosti eno bistvenih prvin krščanskega razumevanja družbe.) Od tod šele izhaja njegovo opredeljevanje za to ali ono stranko, ki jih je seveda treba presojati po njihovem dejanskem delovanju. Sicer je govorjenje o levih in desnih namerno zamegljevanje oziroma ideologija v najslabšem pomenu.

Kakšen je (bil) odnos krščansko usmerjenih strank do levice? Je bil to avtonomen odnos ali pa je bilo čutiti kooperativnost oz. podrejenost v slogu zamisli o t.i. žlahtno konservativni stranki? Kaj menite o tezi, da je levica vedno hotela desnico, skrojeno po meri levice, oz. ali se vam zdi, da obstaja znotraj t.i. pomladnega bloka en del, ki je nekako avtonomen, drugi del pa se pusti instrumentalizirati, torej deluje po načrtih in željah levice?

Mislim, da je ta teza točna. Mislim pa tudi, da je prišlo z ustanovitvijo NSi v resnici do preloma ali natančneje do poskusa utrditi "nekooperativno" držo krščanske stranke, ali recimo raje konservativne stranke.

Zakaj ta projekt ni uspel oz. je precej klavrno končal, je pa spet drugo vprašanje. Ne mislim, da je šlo toliko za generalno napačno usmeritev NSi pod Andrejem Bajukom in za njegovo neustrezno razumevanje tega, kaj naj bi pravzaprav bila krščanska politika oz. politika s krščanskim predznakom.

Bajuka kot človeka in strokovnjaka zelo cenim, mislim, da je v resnici človek zelo liberalnih, modernih krščanskih nazorov z realnimi predstavami glede slovenske preteklosti in prihodnosti - ampak rezultat NSi je bil tak, kakršen je bil.

Razmer v stranki sploh ne poznam in ne morem soditi o vzrokih za to, najbrž pa so bile stvari neprimerno zastavljene in vodene na področju organizacije stranke, načina vodenja in organiziranja personalne mreže, tako zelo, da je potem vse skupaj zgrmelo v prepad neparlamentarnosti.

Bojim pa se, da je Bajukova demokratična, a načelna drža precej osamljen pogled med politično angažiranimi kristjani. Da med njimi ni zelo veliko razumevanja zgodovine, socialne pravičnosti, kulture, pomena slovenstva, oplemenitenega s svetovljanstvom.

Ali pa da zmaguje nekak čuden kompleks, da bi morala biti nominalno krščanska stranka vodilna stranka opozicije in se iz tega poraja zamera do SDS. Bojim se, da je bilo tudi zaradi tega težko organizirati moderno, odprto, demokratično, pa tudi socialno občutljivo stranko s krščanskim predznakom.

Nočem biti katastrofist, ampak žal se bojim, da je ravno to umanjkanje kulturnega horizonta in širšega razumevanja politike, širše situacije, v kateri smo, na krščanski strani pripeljalo do položaja, kakršen je. Vroče upam, da se motim.

Predvsem pa nočem na nikogar kazati s prstom. Tudi za tiste politike strank s krščanskim imenom iz časa Demosa, s katerimi sem veliko teže povezoval svoja politična pričakovanja, ne bom rekel, da so bili izključni krivci relativno obstranske vloge, ki so jo te stranke igrale. Čas je bil in je nehvaležen za to opcijo.

Res pa je tudi to, da je v času, ko se je stari totalitarni sistem rušil, bila vendarle neka energija v zraku: takrat bi bilo laže pokazati, kaj je bila komunistična doba, in kaj naj bi bilo moderno življenje v demokraciji; laže bi bilo izstopiti iz komunizma in začeti z izgradnjo demokratične kulture.

V vsakem primeru bi bili procesi te izgradnje dolgi: a če naj se sploh začnejo, je treba tranzicijsko problematiko ugledati v vseh njenih dimenzijah. Sicer se oblike nedemokratičnega življenja in nazori, kakršni so se oblikovali v komunistični dobi, ohranjajo, na neki čuden način permutirajo, prenavljajo in tako živijo in učinkujejo naprej. Mislim, da marsikaj v sedanjosti kaže na to.

Navsezadnje na to kaže strašljiva - kasneje slabo retuširana - reakcija predsednika države na množične pomore. Njegova smehljajoča se nonšalanca. To je mogoče le v grotesknem ozračju, kjer dominira neoveden strah, radikalno nezaupanje do življenja in distanca do resnice.

Zdi se, da je volilno telo krščanskih strank nekako omejeno, da obstaja črta, čez katero ne morejo. SKD tako na parlamentarnih volitvah ni nikoli dobila več kot 15 odstotkov, NSi nikoli več kot 10 odstotkov - izjema so evropske volitve leta 2004. Kot ste omenili, se krščanski politiki nekako niso znali soočiti z izzivi časa. Kako bi morala po vašem mnenju delovati krščanska stranka, da bi imela perspektivo, da bi se lahko spopadla z izzivi časa?

Še enkrat moram ponoviti, kar sem že rekel. Ne prelagam vse odgovornosti na voditelje, ker mislim, da je to zelo kompleksen problem in so razmere take, da bi se lahko spremenile samo s procesi.

Medijski komentatorji na to gledajo naivno, ko padec kake politične opcije povezujejo s posamezno napačno potezo posameznega politika. Posamezne napake sicer niso nepomembne, vendar ne morejo biti vzrok za fiasko neke vrednostne usmeritve.

O organizaciji politične stranke nimam pojma in zagotovo ni prepričljiv neplavalec, ki razlaga plavalno tehniko. Vseeno pa mislim, da življenje politične ustanove ni odvisno samo od njene organiziranosti. Politik mora imeti jasno predstavo o tem, zakaj sploh je na svetu, kaj je njegov smisel, zakaj naj si prizadeva za take in take vrednote - to je po pomembnosti prvo vprašanje.

Drugo tudi važno vprašanje pa je, kakšen je sploh možen način uveljavljanja nekih vrednot v demokratični kulturi. Zdi se mi, da so politiki "krščanskih" strank včasih kar sami servirali svojim nasprotnikom zaključno žogico, če jim niso celo ponudili kladiva, da so jim ti lahko zabili zadnji žebelj v krsto.

To se je dogajalo, kadar so na neroden, neprimeren, včasih celo agresiven (na verbalni ravni) način poskušali uveljavljati krščanske vrednote. To je seveda res tehnična pomanjkljivost, pa vendar: tudi to je del kulture in ključna sestavina politike. Treba je razumeti, kako lahko stranka vrednot deluje v območju formalne demokracije in demokratične kulture.

Po katoliškem razumevanju obstaja relativno velika avtonomija zemeljskih stvarnosti. Se pravi, narava, kultura, družba imajo svoje (relativno) avtonomne zakone, po katerih se razvijajo in te je treba pri delovanju upoštevati.

Katoliška kultura razlikuje med avtonomnimi družbenimi ali pa zemeljskimi stvarnostmi in religioznim življenjem ter išče njihovo sožitje: stalno prevaja religiozne vsebine v jezik vsakdanjega življenja. Zato pa je potrebna omika: izobrazba, vedenje in notranja predanost resnici.

Po mojem se zelo pozna, da v naši družbi ni žarišč takšne kulture ali pa ni stika med njimi in politiko, od česar pa nima škode le politična opcija s krščanskim predznakom, ampak je to, vsaj jaz tako mislim, slabo za kulturno izoblikovanost družbe nasploh. Na to kažejo pojavi intelektualnega in umetniškega prostaštva, omejenost vplivne publicistike in agitpropovski značaj nekaterih akademskih institucij. Ne vem, v kakšnem smislu bi lahko slovenska družba od tega imela korist.

Vi ste po ameriških volitvah, na katerih je zmagal Barack Obama, dejali, da bi bila v Sloveniji izvolitev tako imenovanega desnega predsednika večja prelomnica od tiste, ki se je zgodila v ZDA. Kdaj bo po vašem mnenju prišel čas, da bo lahko v Sloveniji izvoljen za predsednika države katolik oz. nekdo, ki ga javnost vidi kot katolika oz. mogoče celo kot izrazitega katolika?

Ob tem vprašanju se spomnim nekega vica, ki smo si ga pravili še v Jugoslaviji: Ko je prišel ameriški predsednik k Bogu in ga vprašal, kdaj se bo konsolidiralo ameriško gospodarstvo, mu je Bog rekel, da čez deset let; predsednik pa je na to odvrnil: "Ah, ne bom dočakal." Enako je vprašal ruski predsednik in Bog mu je odgovoril, da čez sto let. "Ah, ne bom dočakal", je predsednik zamahnil z roko. Prišel je tudi tovariš Tito in Boga vprašal, kdaj se bo gospodarsko konsolidirala Jugoslavija. Njemu pa je Bog resignirano odgovoril: "Ah, ne bom dočakal."

Bojim se, da bi lahko nekaj podobnega jaz odgovoril na vaše vprašanje. Dokler bodo razmere takšne, kot so, prav gotovo ne. In žal se bojim, da bi bile za kaj takšnega potrebne zelo radikalne spremembe v samorazumevanju Slovencev, v zavesti o tem, kaj se je pravzaprav nam vsem s pojavom komunizma zgodilo.

Ne gre samo za to, kaj je kdo storil in kakšno kazen bi za to zaslužil, ampak za to, kaj smo postali v desetletjih življenja v laži, prikrivanju, strahu, molku o strašnih rečeh. Kaj je to naredilo iz družbe?

Jaz, denimo, sem vedel od nekdaj tako za Kočevski rog kot za Laško in za Hrastnik, pa še za kaj na Gorenjskem, ampak vedno mi je bilo seveda strogo zabičano, da tega ne smem nikjer praviti - kar mi je seveda popolnoma razumljivo, saj je bila to preživetvena strategija. Toda potem, veliko kasneje, po osamosvojitvi: Če si komu to omenil po osamosvojitvi, te je gledal, kot da si trčen ali lunatičen - "Kaj pa govoriš? Saj ne more biti res!" In danes? "So si že zaslužili! Kaj so šele oni počeli! Pravično maščevanje!"

Toliko-desetletno življenje je moralo prizadeti mentaliteto posameznikov in nepisane norme družbe in ustvariti nekakšno potuhnjenost - pred drugimi ali pred samim sabo in neko temeljno nesproščenost. Zaradi tega, ker si enostavno vedel, da lahko nekaj poveš, potem pa že moraš paziti, da ne boš šel čez rob. A nesproščeni so bili, na svoj način, tudi tisti, ki so si sezidali prestol na laži.

Prijatelj zgodovinar, katerega ded je zagreben v neki grapi na Notranjskem, mi je pravil, kako so se kot otroci zmeraj bali, da jih ne bo opazil miličnik, kadar so hodili na rob gozda prižigat svečke; kako so morali, če jih je v vasi kdo srečal, govoriti, da so šli v slaščičarno v sosednjo vas in podobno.

Iz vsega tega se je razvil refleks (tudi sam ga čutim), da se ob pogledu na policista zdrzneš, in pomisliš: "Kaj sem narobe naredil?" Apriorni refleks strahu namesto občutka varnosti. To so seveda drobne, malenkostne stvari v primerjavi s tem, kar se je dogajalo prej, a vendar so se nam, ki smo bili drugorazredni državljani SFRJ, zalezle v kosti, in bomo vedno reagirali tako.

Občutek, ki ga imam vedno, kadar javno govorim o teh stvareh, je, da delam nekaj, kar ni prav, čeprav je v resnici seveda več kot prav, da povemo, kaj je bilo in kako smo živeli. Ampak občutka, da segaš v prepovedan prostor, da si nekako umazan, se vseeno ni mogoče docela znebiti.

Te stvari, ki jih nosimo v sebi, so med ne najmanj pomembnimi vzroki fiaska krščanskih strank; pa tudi vzrok tega, da te nikoli niso igrale zares odločilne vloge v zgodovini samostojne Slovenije.

Najbrž se bo marsikateremu krščanskemu politiku ob teh besedah dvignil žolč. Ampak mislim, da je tako res bilo. Prav vodilne, odločilne vloge niso igrali, ne glede na to, da je bil predsednik prve slovenske vlade predsednik krščanske stranke, SKD. Mogoče so pomembnejšo vlogo igrali nekateri krščanski politiki ali nepolitiki kot posamezniki zaradi svoje moralne integritete, zaradi svoje intelektualne prodornosti in državljanskega poguma.

Predvsem pa: ni bistveno vprašanje, ali bi bil lahko ravno katoličan izvoljen za predsednika, temveč, ali bi to lahko bil človek, ki ne zagovarja tranzicijske resnice in tranzicijskega pogleda na zgodovino, pa naj si bo agnostik ali ateist, ženska ali bivši član partije. V tem je bistvo slovenske katastrofe. Slavna izjava o drugorazrednosti teme povojnih pobojev kaže na to, da se leta 2009 še ni končala.

STA

Foto: STA