Američan, ki bo zmagoval za Slovenijo

Najprej Merlene Ottey in Marija Šestak, zdaj še Brent LaRue. O Jamajčanki in Srbkinji ste prebrali in slišali že marsikaj. O Američanu najverjetneje ne. A zgodbe vseh so podobne. Legenda svetovnega šprinta je slovensko državljanstvo prevzela leta 2002, dobitnica medalj z več dvoranskih velikih tekmovanj je Slovenka postala štiri leta pozneje. Zdaj je pred tem, da dobi slovensko državljanstvo, tudi Larue. Američana je v Slovenijo zanesla zanimiva življenjska pot. Na kolidžu v ZDA je spoznal zdajšnjo soprogo Ano Jerman, ki je tam igrala tenis. Ljubezen ju je združila in lani se je preselil v Slovenijo. Njegova velika želja je, da v prihodnosti na velikih tekmovanjih brani barve slovenskega dresa. Da bi bilo tako, si prizadevajo tudi na Atletski zvezi Slovenije. Le upamo lahko, da bo čim prej pomagal slovenski atletiki. S časom, ki ga je na 400 metrov z ovirami tekel pred kratkim (49,77), je dokazal, da bi ji bil v veliko pomoč. V njegovih nogah se skriva velik talent. Vse možnosti ima, da ga v prihodnosti še bolj razvije in se prebije med najboljše na svetu. Pri 24 letih in ob dejstvu, da se je teku na ovirah resneje posvetil ne dolgo nazaj, ima veliko možnosti, da se prebije v sam svetovni vrh.

''Živjo,'' nas je v slovenskem jeziku pozdravil na štadionu v Šiški, kjer smo se pogovarjali. Nadaljeval je v angleščini. Slovensko za zdaj še ne zna. A glede na željo in zagnanost, ki ju kaže, se bomo kmalu verjetno lahko pogovarjali kar v slovenščini. ''Prihajam iz majhnega mesteca Kernersville v Severni Karolini. Vedno sem si želel, da bi šel po svetu. Da bi spoznaval nove kraje. To me je tudi pripeljalo v Slovenijo. Na kolidžu sem spoznal mojo zdajšnjo soprogo, zaljubila sva se in se potem tudi poročila,'' razkriva simpatični LaRue, ki se je v mladih letih ukvarjal z raznoraznimi športi, v atletiki pa se sprva resneje posvečal mnogoboju. ''Do lanskega marca sem tekmoval v mnogoboju. A v tem času sem imel dve operaciji in ko so se pojavile težave s komolcem ter je postalo jasno, da bom spet moral pod nož, sem se odločil, da se tega več ne grem. Posvetil sem se teku čez ovire. Že prej sem dostikrat tekel čez ovire, tako da ne morem reči, da so zame nekaj povsem novega, a zdaj se posvečam le tej disciplini, kar je seveda nekaj povsem drugega. Lahko rečem, da so ovire plan B, a glede na to, kako mi gre, utegne biti še boljši od prvotnega,'' je povedal LaRue, ki bo v Sloveniji doštudiral ekonomijo. Je namreč tik pred zaključkom študija.

''Pred tremi, štirimi leti sem prvič prišel na obisk v Slovenijo. Ko sem bil tukaj, sem na nekatere klube naslovil vprašanja, ali lahko treniram z njimi. Prvi se je javil Slavko Černe, tako da sem vadil z njegovo pomočjo. Ko sem se odločil za ovire, me je napotil k Albertu Šobi. Z njim odlično sodelujeva. Všeč mi je njegov način treningov. Je drugačen kot v ZDA, a mi zelo paše. To je razvidno tudi po rezultatih, ki jih dosegam. Najin odnos je fantastičen in bo, vsaj upam, trajal še zelo dolgo,'' je s trenerjem, ki je pred leti Matica Osovnikarja pripeljal do finala svetovnega prvenstva in tretjega mesta na evropskem prvenstvu v kraljevski disciplini 100 metrov, zadovoljen Brent. ''Seveda vem, kdo je Osovnikar. Spomnim se, da sem gledal svetovno prvenstvo v Osaki leta 2007, ko je tekel v finalu. Ko sem ga videl, sem si rekel 'moj bog, ta je iz Slovenije!' Takrat sem šele začel hoditi z Ano in niti približno nisem vedel, kje je Slovenija,'' se zanimivega dogodka spominja atlet, ki teče za ljubljanski Mass.

Po medalje za Slovenijo

Nad pogoji, ki jih ima na voljo za trening v Ljubljani, se ne pritožuje. ''Dobro je. Primerjava z ZDA ne bi bila poštena. Tamkajšnji sistem univerz veliko denarja namenja investicijam. Tam imaš na voljo res vse. Dobiš, kar si želiš. A tudi tu ni slabo. Če si priden in si uspeha res želiš, lahko do njega prideš tudi v malce slabših pogojih,'' je optimističen atlet, ki je prepričan, da bo kmalu tekel hitreje od več kot 30 let starega slovenskega rekorda Roka Kopitarja (49,11). ''Zelo sem bil vesel, ko sem v Celju končno tekel pod 50 sekundami. Vedel sem, da sem v dobri formi, zato nisem bil presenečen, a vseeno je to velik mejnik. Seveda pa se še zdaleč ne nameravam ustaviti. Pogovarjal sem se s Kopitarjem, v šali je rekel, da se boji, da bom popravil njegov rekord. Upam, da bom že letos tekel veliko hitreje, kot sem zdaj. Tudi pod 49 sekundami. Zakaj pa ne? Če ne letos, pa zagotovo naslednje leto,'' je poln elana Američan, ki dodaja: ''Kar nekaj rezerv imam v tehniki teka. Doslej sem veliko tekel na visokih ovirah, zato se še nisem povsem prilagodil na nizke. Seveda pa bi veliko pripomoglo tudi nastopanje na močnejših mitingih. Ko zadnjih 100, 150 metrov tečeš povsem osamljen, je to seveda nekaj povsem drugega, kot če imaš poleg sebe še koga, ki te prisili v boljši finiš.''

Če se bodo njegove želje uresničile in bo tekel pod 49 sekundami, bi lahko na največjih tekmah osvajal tudi medalje. V dresu Slovenije. To je njegova velika želja. ''Zelo si želim, da bi nastopal za Slovenijo. Prepričan sem, da se bom v prihodnosti prebil na takšno raven, da se bom uvrščal v finala največjih tekmovanj. Tudi v to, da bi osvajal medalje, verjamem. Za državljanstvo sem že zaprosil, zdaj čakam na odgovore. Upam, da ga bom čim prej dobil. Potem pa je veliko odvisnega tudi od IAAF. Ali bom lahko nastopal takoj, ko dobim državljanstvo, ali pa šele čez leto dni. Upam, da bi se izšlo sanjsko. Da bi za Slovenijo tekel že na letošnjem svetovnem prvenstvu v Južni Koreji,'' je pogovor zaključil Brent. A za kaj takega skorajda ne obstaja možnosti. Že za to, da bi dobil pravico nastopa na olimpijskih igrah v Londonu, bi se moralo marsikaj poklopiti. A več o tem v naslednjih dneh …