B. Bukovec: Nekaj najlepšega in najgršega

Zdaj 40-letna nekdanja šampionka na visokih ovirah se lahko pohvali s kar nekaj medaljami z največjih tekmovanj. Najbolj je seveda ponosna na srebro z olimpijskih iger 1996 v Atlanti, srebrna pa je bila še na evropskem dvoranskem prvenstvu 1996 v Stockholmu in na EP na prostem pred dvanajstimi leti v Budimpešti. Takrat je na 100 metrov z ovirami s časom 12,65 zaostala le za bolgarsko zvezdnico Svetlo Dimitrovo, ki je tekla 12,56.

''To, da bo zmagala Bolgarka, je bilo več ali manj jasno, saj je bila celotno sezono nepremagljiva in nedosegljiva za preostalo konkurenco. Preostale smo se borile za srebro in bron, zato je bilo drugo mesto zame skorajda kot zmaga. Bila sem res zelo vesela in še vedno sem zelo ponosna na ta dosežek. Osvojiti medaljo na takšnem tekmovanju je nekaj najlepšega, kar se športniku lahko zgodi,'' se je spomnila zdaj skrbna mamica in soproga Brigita Bukovec.

Večkrat z grenkim priokusom

''Takrat sem bila v dobri formi in kandidatka za medaljo. a vseeno si, ko ti to uspe, zelo vesel. Na velikih tekmovanjih se lahko zgodi marsikaj, zato tudi favoriti pogostokrat razočarajo. Pri tekih čez ovire toliko bolj. Pri vsaki izmed številnih ovir se lahko kaj zatakne in hitro gre vse po zlu,'' je še povedala atletinja, ki je leta 1993 postala tudi mediteranska prvakinja.

Sicer pa Bukovčeva na velika tekmovanja nima le lepih spominov. Nemalokrat se je z njim vračala z grenkim priokusom. Kar trikrat je bila namreč na nehvaležnem četrtem mestu. Na dvoranskem EP 1994, SP na prostem 1997, SP v dvorani 1999 in tudi EP na prostem 1994, ko so se najboljši evropski atleti in atletinje merili v Helsinkih. Na Finskem je s časom 13,01 za bronom, ki ga je osvojila Bolgarka Jordanka Donkova, zaostala za osem stotink.

''Če je medalja nekaj najlepšega, je četrto mesto zagotovo nekaj najbolj groznega, kar se ti lahko zgodi. Si tako blizu, a tako daleč. A vseeno je tudi četrto mesto na velikem tekmovanju velik uspeh, toda ko si tako blizu medalje, ostaja veliko grenkobe. In žal se je pri meni zgodilo večkrat, da sem ostala prekratka za las,'' je s kislim nasmehom razlagala Bukovčeva.

Ne mika je več

Atletiko še vedno rada spremlja in tudi tokrat, med EP v Barceloni, ni drugače. ''Še vedno me zanimajo atletska tekmovanja. Kolikor imam časa, si jih ogledam. Ko spremljam ta tekmovanja, se seveda spomnim, kako je bilo, ko sem tekmovala sama. A da bi me pošteno zamikalo in bi si želela, da bi spet tekla, se ne dogaja. Zdaj sem že nekaj časa v povsem drugem 'filmu','' je zaključila Bukovčeva, ki je bila večkrat izbrana za športnico leta v Sloveniji.