Nedelja, 10. 3. 2024, 22.00
1 mesec, 2 tedna
Intervju s Petrom Johnom Stevensom
Najboljši slovenski plavalec zadnjih let opozarja na nevzdržno finančno situacijo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,68
Slovenski plavalec Peter John Stevens je v pogovoru za Sportal opozoril na nezavidljivo finančno situacijo, v kateri se je znašel, in spregovoril o številnih spremembah v njegovem življenju.
Najboljši slovenski plavalec zadnjega obdobja Peter John Stevens je na nedavnem svetovnem prvenstvu v Dohi postavil dva osebna rekorda in se še na drugem svetovnem prvenstvu zapored uvrstil v finale, a kot je opozoril v intervjuju za Sportal kot športnik najvišje ravni nima nobene finančne podpore Plavalne zveze Slovenije in živi od prihrankov. 28-letni plavalec je spregovoril tudi o razlogih za menjavo kluba in opisal svojo izkušnjo s sindromom RED (sindrom relativnega energijskega pomanjkanja v športu), ki postaja vse bolj alarmantna tema.
Slovenski plavalec Peter John Stevens je na svetovnem prvenstvu v Dohi z dvema osebnima rekordoma (50 in 100 metrov prsno) in 8. mestom na 50 metrov prsno dokazal, da je pri 28 letih v najboljših plavalnih letih. Glede na to, da je rezultate dosegel po bolezni, so še toliko več vredni, pravi.
V Kranju rojeni plavalec angleško zvenečega priimka in srednjega imena (njegov oče je britanski baletnik Andrew John Stevens, ki je kot koreograf delal v številnih mednarodnih gledališčih v tujini, mama pa je baletna pedagoginja in primabalerina ljubljanskega baleta Nena Vrhovec Stevens, ki je za svoje umetniško delo prejela tudi Prešernovo nagrado in nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo) je v intervjuju za Sportal spregovoril o številnih temah.
Opozoril je na nevzdržne finančne razmere, saj kot športnik najvišje ravni nima nobene finančne podpore Plavalne zveze Slovenije in živi od prihrankov, spregovoril pa je tudi o razlogih za menjavo kluba in opisal svojo izkušnjo s sindromom RED.
Stevens je zadnja leta najboljši slovenski plavalec. Tudi lani se je v svoji paradni disciplini (50 m prsno) uvrstil v finale SP v Fukuoki in osvojil 8. mesto. Leta 2018 je na evropskem prvenstvu v Glasgowu osvojil bronasto odličje, dve leti prej pa je na svetovnem prvenstvu v kratkih bazenih v Windsorju postal svetovni podprvak. Drugi je bil tudi na evropskem prvenstvu v Londonu leta 2016. V svoji zbirki uspehov ima tudi naslov mladinskega svetovnega prvaka in evropskega podprvaka (2013).
VIDEO: Peter John Stevens o številnih spremembah v njegovem življenju:
Na nedavnem svetovnem prvenstvu (SP) v Dohi ste na 50 metrov prsno osvojili 8. mesto. Osmo mesto na svetu v tako globalnem športu, kot je plavanje, je izjemen dosežek. Kako bi ga sami ovrednotili?
Gotovo je to dosežek za zgodovino. Do zdaj se mi je na svetovnem prvenstvu dvakrat uspelo prebiti v finale, obakrat sem bil osmi, letos v Dohi in lani v Fukuoki na Japonskem. Na SP sem postavil tudi dva osebna rekorda, naredil pa sem tudi velik napredek v olimpijski disciplini 100 metrov prsno, kar je še en korak bližje temu, kar si želim doseči, torej uvrstiti se na olimpijske igre v Parizu. Odločitev o menjavi trenerja in kluba se je več kot očitno obrestovala.
Ob tem se zahvaljujem za pozitiven odziv in podporo Plavalne zveze Slovenije (PZS), bi si pa želel, da bi me v nadaljevanju PZS v večji meri podprla tudi finančno. Zveza za zdaj krije stroške priprav in udeležbe na tekmah, menim pa, da bi morala vzpostaviti mehanizme kritja potrebnih stroškov, povezanih s profesionalizmom v plavalnem športu, saj ni samoumevno, da si moram kot plavalec na svetovni ravni iskati finančne vire drugje za to, da sploh lahko plavam in zastopam Republiko Slovenijo na takšni ravni. Nenazadnje, celoten trenažni proces in stroški, povezani s prehrano, bremenijo izključno mene in mojo iznajdljivost pri iskanju denarnih sredstev, kar je med trenažnim procesom izjemno težko in obremenjujoče.
Tudi zato sem na rezultat s prvenstva še toliko bolj ponosen. Upam, da mnenje PZS delijo vsi njeni strokovni deležniki, odzivi v medijih so na žalost precej posplošeni. Po prebranem članku izjave selektorja, kar zadeva rezultate, vidim, da ti rezultati precej več pomenijo meni in Plavalni zvezi Slovenije kot pa selektorju slovenske reprezentance. Želel bi si, da se celotna športna javnost zaveda pomembnosti mojega dosežka, ki je rezultat desetletij trdega dela in tisočih preplavanih kilometrov v razmerah, ki na svetovni ravni niso primerljive. Nisem namreč prepričan, da se še kdo od osmih finalistov ukvarja s problemom eksistence, torej preživetja. Dobesedno, saj zdaj živim od prihrankov.
"Nisem namreč prepričan, da se še kdo od osmih finalistov s svetovnega prvenstva ukvarja s problemom eksistence, torej preživetja. Dobesedno, saj zdaj živim od prihrankov."
Med tistimi, ki smo imeli izpolnjeno A-normo za SP, se pravi Neža Klančar, Janja Šegel in jaz, sem edini brez kakršnihkoli finančnih sredstev za kritje vsakodnevnih stroškov, ki niso v sklopu priprav in tekem. Že dolgo se govori, da mi bodo na zvezi pomagali, že od leta 2019 naprej sprašujem za finančno podporo, pa se nič ne zgodi.
Ne vem sicer točno, kdo je odločilni faktor, a zdi se mi, da se vsem zdi samoumevno, da pri 28 letih plavam in Slovenijo zastopam na največjih tekmovanjih, ne dobivam pa nikakršne finančne pomoči oziroma se moram znajti sam. Občutek imam, da bi bilo nekaterim vseeno, tudi če bi končal kariero. Moram priznati, da sem razočaran.
Do lani sem bil zaposlen na daljavo v Nemčiji, kjer sem vodil projekte kot manager in iskal finančna sredstva v koordinaciji pripravljalnih plavalnih lokacij za športne ekipe. To delo sem opravljal za profesionalno plavalno ekipo, katere del sem sem bil od leta 2019 do 2021. Sodelovanje se je julija lani končalo, zdaj pa nimam nobenih finančnih sredstev.
Kar zadeva nastope na svetovnem prvenstvu v Dohi, bi rad povedal še, da sem seveda ekstremno vesel tudi za disciplino ženske štafete 4x100 prosto. Dekletom je uspelo doseči olimpijsko normo, kar pomeni, da bodo štiri najhitrejše plavalke na dan 23. 6. 2024 imele možnost tekmovati na olimpijskih igrah v Parizu konec julija. Vsi plavalci na tekmovanju so seveda tekmovali po najboljših močeh in vesel sem, da so imeli možnost nastopa na SP, ker so prav te izkušnje pomembne za razvoj vsakega tekmovalca za prihodnost.
Opozorili ste na popolno odsotnost finančne podpore Plavalne zveze Slovenije. Kako to, da takšni rezultati in kategorizacija ne pripeljejo do zaposlitve v javni upravi? Veliko profesionalnih športnikov na najvišji ravni ima vsaj to finančno zagotovilo.
To vprašanje bi moralo biti namenjeno vodstvu Plavalne zveze Slovenije, sam ne znam točno odgovoriti, je pa dejstvo, da nimam rednih prihodkov niti na ravni minimalne plače v Sloveniji. Zastopam Slovenijo, sem rezident Slovenije in iskanje vzvodov z namenom, da se mi odreče zaposlitev v Sloveniji na ravni javne uprave, je pravzaprav neetično. Z zaposlitvijo v javni upravi bi imel zagotovljeno podporo, kjer se ne bi obremenjeval z drugim delom in bi se lahko popolnoma posvetil profesionalnemu plavanju.
Mislite, da bo menjava na mestu predsednika zveze karkoli spremenila?
Na Plavalni zvezi imamo novega predsednika (Urbana Korenjaka, op. a.), ki je zelo odprt, in upam, da se bomo o spremembah in dogajanju od zdaj naprej bolj javno pogovarjali.
Sam sem zainteresiran za to, da pomagam PZS. Zdi se mi, da se na zvezi preveč stvari dogaja v ozadju, preveč je nekih internih dogovarjanj. Večkrat ne vemo, kaj se sploh dogaja, nismo obveščeni. Menim, da selektivno posredovanje informacij v nobenem okolju ne vodi k napredku, in plavalni šport ni izjema. Sam vseeno razmišljam pozitivno in resnično upam, da se bodo stvari spremenile.
Skratka, z novim predsednikom sva se po SP v Dohi pogovorila o mojem položaju, povedal sem mu, da se mi zdi nespoštljivo, da hodim na tekme, dosegam dobre rezultate, obljube, ki jih dobivam, pa ostajajo neizpolnjene. Prosil sem ga za pomoč pri tem problemu iz preteklosti in mu dal vedeti, da sem na voljo za zaposlitev. Poudaril sem tudi, da rad delam, s tem nimam težav, bi pa seveda zaradi plavanja lahko opravljal delo, ki ima fleksibilen urnik in ni fizično prezahtevno.
Izobrazbo imam, na Univerzi Tennessee v Knoxvillu v ZDA sem pridobil dve diplomi, eno iz ekonomije in eno iz managementa s poudarkom na financah, marketingu in mednarodnem poslovanju.
Peter John Stevens in Neža Klančar sta bila izbrana za najboljša plavalca leta 2023.
Kako nevzdržne finančne razmere vplivajo na vaše mentalno počutje in načrte glede prihodnosti vaše plavalne kariere?
Trenutno je to tema, ki me precej muči, in vidim, da to opažajo tudi drugi. Ko sem se namreč vrnil s svetovnega prvenstva, me je trener ekipe, s katero delam, prosil, naj kariero nadaljujem. Veseli me, da so me v timu v Trstu poprosili za nadaljnje sodelovanje, zato vem, da vsi moji potenciali še niso izkoriščeni in da zaupajo vame. Bi bil pa vesel enake podpore tudi od selektorja in PZS.
Kariere še ne bi rad sklenil, na svetovnem prvenstvu sem postavil dva osebna rekorda, kar je dokaz, da še vedno napredujem, s tem da sem se jeseni boril z zdravjem in začetno fazo sindroma RED, sem pa v letih, ko moram razmišljati tudi o življenju po športni karieri. K sreči je žena (Američanka, op. a.) pred kratkim dobila službo, prej sva bila oba od julija lani nezaposlena.
Lani ste zamenjali trenerja in klub. Pod okriljem italijanskega trenerja, dobitnika bronaste olimpijske medalje iz Sydneyja Davida Rummola, trenirate v tržaškem plavalnem klubu Triestina Nuoto. Kako to, da ste se odločili za spremembo?
"Sam sem pristaš sprememb in sodelovanja, zato sem se lani odločil za menjavo trenerja in okolja."
Sam sem pristaš sprememb in sodelovanja, zato sem se lani odločil za menjavo trenerja in okolja, in mislim, da imamo v Slovenji glede tega velik problem. Prvi je ta, da nas je malo, drugi pa je ta, da vsak drži zase.
V Sloveniji se je že pred časom vzpostavil ozek krog plavalnih delavcev, ki morda niso pristaši sprememb pri pristopih, ki so uveljavljeni zadnjih nekaj desetletij.
Šport gre v smer znanosti, ne izkustvenih pristopov in takšne koncepte bi bilo treba vgraditi tudi v plavalni šport. Tudi sodelovanje med trenerji, dodatna usposabljanja, sodelovanje udeležencev na prvenstvih na najvišji ravni, povezanost ekip, da dihajo kot eno, so zagotovo stvari, ki prinašajo še boljše rezultate. To zagotovo pogrešam, sem pa to imel priložnosti doživeti v času študija na univerzi v Tennesseeju.
Omenili ste sindrom RED (sindrom relativnega energetskega primanjkljaja). Kako ste pravočasno prepoznali simptome in ukrepali?
Že v začetku sezone sem opazil, da z mojim zdravjem nekaj ni v redu. Septembra in oktobra sem odlično treniral, nato pa sem kar naenkrat doživel padec. Kljub temu sem se odločil za nastop na tekmi svetovnega pokala, kar ko se zdaj ozrem nazaj, ni bila najpametnejša odločitev, in v hotelu za povrhu staknil trebušno virozo. Tako sem štiri dni preživel na stranišču, nisem ne jedel ne spal, izgubil sem šest kilogramov, povsem me je posušilo. Po vrnitvi sem se odločil za testiranje širše krvne slike.
Vseeno sem še naprej treniral. Moral bi si vzeti vsaj teden dni za počitek, da pridem k sebi. Bil pa sem trmast, pred seboj sem videl le cilj, decembrsko evropsko prvenstvo v kratkih bazenih, in v tej fazi, ker sem toliko shujšal, sem bil očitno preobremenjen.
Prepričan sem bil, da zaužijem dovolj kalorij, a se je izkazalo, da je to glede na intenzivnost treninga oz. moje zdravje premalo. In to se je vleklo v nedogled. Bil sem povsem brez energije.
Odločil sem se za ponoven obisk zdravnika, za nasvet sem že po virozi poklical dr. Nado Rotovnik Kozjek. Na onkološkem inštitutu v Ljubljani smo skupaj opravili nekaj testov. V enem testu so me v posebni komori stestirali, da bi ugotovili, koliko kalorij moje telo dnevno porabi zgolj z dihanjem. Izkazalo se je, da na dan samo z dihanjem porabim 2.500 kalorij! Se pravi, 2.500 kalorij bi porabil, tudi če bi cel dan ležal v postelji in se ne bi niti premaknil!
Prehranski dnevnik je pokazal, da tako zaužijem samo 2.200 kalorij dnevno, kar je pomenilo, da sem bil podhranjen. Tega nisem vedel. Občutek sem imel, da jem dovolj, pa očitno ni bilo tako. Treningi so bili kot vrtiljak. Dobremu dnevu so sledili katastrofalni. To je bil tudi razlog za odpoved nastopa na evropskem prvenstvu.
Po tistem sem število kalorij skoraj potrojil. Vsak mesec sem hodil na testiranje, preiskave krvi, beležil sem dnevnik hrane, ki jo zaužijem. Pet dni pred svetovnim prvenstvom sem opravil še zadnji pregled, ki je pokazal, da sem v dobrem stanju. Ob tem bi se rad zahvalil dr. Nadi Rotovnik Kozjek in Klemnu Schara, ki sta skrbela zame in mi zelo pomagala pri tem procesu in končno rezultatih v Dohi.
VIDEO: Stevens o svoji izkušnji s sindromom RED:
Kako bi se po vaši izkušnji dalo izogniti sindromu RED?
Mislim, da je najpomembnejša odprta komunikacija. Trener je imel veliko razumevanje za moje počutje, ni forsiral treningov, če moje telo ni bilo pripravljeno na to. Kolikor je bilo treba, sva treninge prilagajala. Mislim, da sem v pravem trenutku poiskal pomoč zdravnika in pri dr. Nadi Rotovnik Kozjek na onkološkem institutu opravil testiranje.
Omenili ste, da ste zamenjali trenerja in klub, kar pa ni edina sprememba v vašem življenju. Kaj vse je zdaj drugače kot prej?
Lani sem svoje življenje obrnil za 180 stopinj. Od tega, da sem se vrnil v Slovenijo, da sem se odločil za menjavo kluba in trenerja, se iz Kranja preselil v Žusterno, vmes ostal brez službe v Nemčiji, se poročil, prvič uvrstil v finale svetovnega prvenstva v Fukuoki, nato zbolel …
Od marca lani treniram v tržaškem klubu Triestina Nuoto in sodelujem z italijanskim trenerjem Davidom Rummolo. Ekipi sem zelo hvaležen, sprejeli so me z odprtimi rokami, po prihodu iz SP Doha so mi pripravili celo sprejem. Res lepo.
Kar pa zadeva trenerja, se vidi, da mi zaupa in da jaz zaupam njemu. Gre za res zrelo sodelovanje, za medsebojno spoštovanje. Trener vidi, da imam še vedno potencial, zelo je zagret in to je lepo videti.
Kako drugačni so treningi pri novem trenerju?
Serije so intenzivnejše, večkrat opravim tudi simulacijo tekmovanja. Zdi se mi, da sem bolj izpostavljen tekmovalnemu ritmu. Vse je v pristopu. Treniram s številčno ekipo, plavalci so stari od 13 do 18 let, eno dekle je staro 25 let, se pravi, da sem najstarejši (smeh, op. a.).
Peter John Stevens z ženo Sheridan Allen Stevens.
Glavni cilj letošnje sezone bo verjetno uvrstitev na olimpijske igre v Parizu?
Da, evropsko prvenstvo, ki bo junija v Beogradu, prinaša možnost uvrstitve na olimpijske igre. S trenerjem sva se dogovorila, da opravim dober cikel treninga in skušam doseči odličen rezultat. Z glavo sem bolj pri stvari kot kadarkoli. 23. junij je zadnji datum za dosego olimpijske norme.
Poleg tega je moj cilj vračati plavalcem, rad bi organiziral plavalne tabore, kjer bi predstavil, kako se pripraviti mentalno, kako se pripraviti za velike tekme, pripeljal bi strokovnjake z različnih področij, ki bi plavalcem predstavili, kako trenirati zunaj vode, pa fizioterapevte, strokovnjake za RED-sindrom in podobno. Mislim, da do plavalcev take informacije pridejo redko, do 16. leta običajno poslušaš samo trenerja, širše slike pa ne dobiš. Seveda ne vsi, pogosto pa.
Želel bi poudariti, da bi rad dvignil raven plavanja v Sloveniji s sodelovanjem. Želim si, da bi imeli skupni cilj za prihodnost s stroko PZS ohranjati vse perspektivne plavalce v športu tudi po srednji šoli. Sploh pa, da bi imeli vsi športniki PZS maksimalno podporo, po potrjenem programu dela, kjerkoli po svetu bi športnik treniral, sploh če dosega vrhunske rezultate za Slovenijo.
Preberite še:
