Sobota, 14. 12. 2019, 4.00
3 mesece, 1 teden
Sobotni intervju: Gregor Polončič
Gregor Polončič: Kritikom nimam česa dokazovati, lahko se dokažem le sebi #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,83
Nekdanji hokejski napadalec Gregor Polončič danes deluje kot glavni trener HK SŽ Olimpija. Vlogo je prevzel po septembrskem odhodu Jureta Vnuka.
"Vem, da sem med kariero naredil kakšno napako. Te so človeške. A vsak človek z leti postane bolj zrel, bolj počasen, kar zadeva hitre odločitve. Tudi jaz sem," desetletje po igralski upokojitvi pravi nekdanji hokejist, dolgoletni reprezentant, danes pa glavni trener članske ekipe HK SŽ Olimpija Gregor Polončič, ki noče objokovati preteklosti. Iz svojih slabših trenutkov raje črpa kaj pozitivnega in daje svoj maksimum varovancem, od katerih pričakuje popolno predanost.
Če bi gost Sportalovega sobotnega intervjuja sledil očetovi karieri, bi ga zaneslo v kolesarstvo, a ga je v hokej, ki je bil njegova edina prava športna ljubezen. Igral je za oba največja slovenska rivala, matično Olimpijo in Jesenice, pri katerih je pred desetletjem končal kariero. Z obema je po štirikrat splezal na državni prestol, z obema okusil tudi grenkobo. A raje se spominja prevladujočih lepih časov z zmaji in železarji, pa tudi z reprezentanco, s katero je nastopil na osmih svetovnih prvenstvih, tudi tistem, ko so se prvič uvrstili med svetovno smetano.
Samosvoj, energičen, čustven Šiškar je veljal za zahtevnega hokejista. Medijskega prostora ni polnil le zaradi hokeja, v njem se je znašel tudi zaradi vložkov izven ledu. Pri 38 letih priznava, da bi se z vsem pridobljenim znanjem v določenih položajih danes odzval drugače.
V uro dolgem pogovoru z glavnim trenerjem HK SŽ Olimpija (vlogo je prevzel po septembrskem slovesu Jureta Vnuka) v njegovi pisarni, v kateri na steni ne manjka analiz, načrtov in misli, je bil pri določenih vprašanjih zadržan, kljub temu pa odstrl nekatere plati svojega hokejskega mozaika in spregovoril o mladih hokejskih upih, med katerimi je vse manj takih, ki so pripravljeni biti "rudarji".
Polončičev oče Vinko je prvi Slovenec, ki je nastopil na kolesarski dirki po Italiji, a Gregorja je bolj kot kolesarstvo, ki ga rad spremlja, prepričal hokej.
Vaš oče Vinko Polončič je bil odličen kolesar, olimpijec, prvi Slovenec na Giru ... Vi ste pristali v povsem drugačnem športu. Vas je v mladih letih kdaj zamikalo kolesarstvo?
Poskusil sem tudi s kolesarstvom. Pravzaprav sem poskusil kar nekaj športov, a vsakič, ko je prišel čas za hokej, sem pozabil na vse druge stvari in v njem res užival. Hokej je bila moja edina prava športna ljubezen.
Oče me ni nikoli silil v kolesarstvo. Da, pripeljal mi je kolo, skupaj sva malo trenirala, a niti enkrat me ni poskušal prepričati, da bi se posvetil kolesarstvu. Videl je, da imam res rad hokej, in me pri tem podpiral. Tudi mami me je. Na koncu je bila ona tista, ki me je najpogosteje vozila sem in tja.
Čeprav sem izbral hokej, imam kolesarstvo kot šport izjemno rad. Spremljam ga, vem, za kaj gre, vem, kdo so favoriti na šprintih, gorskih etapah ... Z očetom se pogovarjam o njem, lahko razpravljava tudi več ur, saj je kolesarstvo veliko več kot le "štartaj in vozi".
Vesel sem, da imamo v Sloveniji toliko dobrih kolesarjev, da je baza teh res velika, da smo pravzaprav v samem vrhu. Ne le Primož (Roglič, op. p.), tudi drugi. Vesel sem za te fante. Ob tem ne smemo gledati le na tiste z vidnimi rezultati, ampak tudi na te, ki imajo v svojih klubih druge naloge in jih kot pomočniki opravljajo več kot odlično. Fantje delajo stvari, o katerih smo nekoč lahko samo sanjali.
Ne gledam zgolj tritedenskih dirk, na katerih odlična komentatorja Martin Hvastija in Tomaž Kovšca poskrbita za kupe super informacij, ampak tudi druge. Še posebej so mi všeč spomladanske klasike. Upam, da nekoč na teh uspe tudi Mateju Mohoriču, ki mi je kot kolesar zelo všeč.
Kariero je končal pri 28 letih v dresu največjega rivala svoje matične Olimpije Jesenic.
Deset let mineva od konca vaše igralske kariere. Podobno kot oče ste se upokojili pri 28 letih. Precej zgodaj.
Nisem ravno gledal na uro ali koledar, a res je, oba sva karieri končala pri 28 letih. Čutila sva, da je čas za konec.
Zanimivo, glede na to, da je vaš vzornik Valentino Rossi, ki pri 40 letih še kar vztraja. Kje je bila vaša vztrajnost?
Prav zato je moj vzornik. V tistem trenutku vztrajnosti ni bilo več. Preprosto sem začutil, da ob prihodu v slačilnico ali pa na led nisem več užival. Hokej zame ni bil več to, kar je bil včasih, zaradi česar sem ga vzljubil. Težko opišem, zakaj in kako. V sebi sem čutil, da moram končati.
Lahko bi še igral, bile so ponudbe, ampak nisem imel več volje do treningov. Vem da bi goljufal klub, v katerem bi igral, trenerja, soigralce ... Prave motivacije ni bilo več, polovičarstva pa se nisem želel iti. V tistem trenutku mi je bilo tako najbolj všeč. In ni mi žal.
Je bilo za to krivo zadnje leto na Jesenicah, kamor ste se iz Olimpije preselili leta 2004? V preteklosti ste to sezono, iz katere je ostal finančni dolg, označili kot grozno.
Hokej sem imel od otroštva res močno rad, hokej je moja ljubezen. Ne morem reči, da bi samo zadnje leto na Jesenicah lahko prekinilo to ljubezen. Preprosto so se mi določene stvari dlje časa nabirale, začutil sem, da je čas za konec.
"Na Jesenicah sem imel fantastična štiri leta, z izjemo zadnjega leta. Zamera je ostala le do Slavka Kanalca. On je bil glavni krivec, da so se stvari končale klavrno," o času v dresu železarjev, s katerimi je osvojil štiri naslove državnega prvaka.
Nisem bil več pripravljen pakirati opreme za na gostovanja, se obleči in igrati. Ni se mi več dalo. Ponavljam, polovičarstva se ne grem. Lahko so bile Jesenice pika na i, niso bile pa ključni razlog. Če bi rekel, da so bile, bi jim delal krivico.
Še vedno sem hodil na tekme, se pogovarjal s prijatelji iz hokejskih krogov, ki jih imam veliko, a igranja nisem pogrešal. Od hokeja sem bil nato odsoten nekaj časa, nato pa spet začutil to ljubezen in se vrnil kot trener. Pri Slaviji, Mariboru in zdaj Olimpiji.
Z Jesenicami ste osvojili štiri naslove državnega prvaka. Kakšen spomin ostaja na to zadnje obdobje kariere?
Na Jesenicah sem imel fantastična štiri leta, z izjemo zadnjega leta, ko je bilo iz znanih razlogov res grozno. Sicer pa sem se imel tam izredno dobro. Polna dvorana je bila, igrali smo dober hokej.
Nobene slabe stvari ne morem reči čez Jesenice, razen čez upravo v zadnjem letu, ki je sprejemala odločitve, kakršne pač je. Zamera je ostala le do Slavka Kanalca, do drugih ne. On je bil glavni krivec, da so se stvari končale klavrno, kot so se.
Koliko so vam ostali dolžni?
Veliko. Za eno stanovanje.
Zgodbe z dolgoletnim direktorjem nekdanje Olimpije Matjažem Sekljem, zaradi katerega se je preselil na Jesenice, ne želi pogrevati.
Tudi v Ljubljani je mnogo kritik letelo na vodstvo kluba, katerega alfa in omega je bil dolga leta Matjaž Sekelj, s katerim ste sodelovali tako pri matični Olimpiji kot v reprezentanci.
Treba je vedeti, da smo, ko smo igrali pod njim, imeli tudi uspehe. Tako klubske kot reprezentančne. Če so rezultati, potem je neke stvari delal prav. A Matjaž Sekelj je zame pozabljena zgodba v slovenskem hokeju, ki je ne želim pogrevati.
Pozabljena zgodba, ki pa je vplivala na potek ljubljanskega hokeja, tudi vaše športne poti.
Da. A takrat so bili odgovorni drugi ljudje, ki so vse skupaj peljali tako globoko, kot pač so. Zdaj je zavel nov veter. Le zahvalim se lahko Mihi Butari in Tomažu Vnuku za ponujeno priložnost. Stvari so zdaj na taki ravni, da smo z igralci lahko resnično osredotočeni le na hokej. Glede na slovenske razmere, pa še kje naokoli, imamo zelo dobre, če ne kar optimalne pogoje.
Velik del kariere so tudi vam pogoji omogočali osredotočanje zgolj na hokej.
Da, precej velik. Bili so mali zapleti glede denarja, ki pa smo ga na koncu skoraj vedno dobili. Ostala je le ena črna pika, tista z Jesenic. Sicer pa sem imel tako v Ljubljani kot na Jesenicah in na Češkem optimalne pogoje.
O najlepših spominih igralske kariere:
Na Jesenice ste se leta 2004 v paketu s trojico preselili iz Olimpije. Kako je bilo Ljubljančanu oditi k velikemu rivalu?
Ni bilo lahko. Sem le Šiškar, otrok Olimpije. Z vso sosesko, tudi starejšimi, pa očetovimi prijatelji smo od malega hodili v Tivoli na hokej. Vedelo se je, komu pripadamo. Mislim, da sem v Tivoliju tudi pri članih pustil določen pečat, da so me imeli ljudje na tribuni kar radi.
Odločitev o selitvi na Jesenice je bila iz tega pogleda zelo težka, a v tistem trenutku je bil položaj zaradi zgolj enega človeka, ki je skozi mnogo let izvajal močne presije, tako neizhoden, da v Ljubljani nisem mogel več zdržati. Želeli (na Jesenice se je preselil skupaj z Jurijem Goličičem, Petrom Rožičem in Luko Žagarjem, op. p.) smo mu dokazati, da se je s svojim vedenjem do nas zelo uštel.
Govorite o nespoštovanju do igralcev. Zanimivo pa je, da se je septembrsko slovo Jureta Vnuka, ki ste ga zamenjali na mestu glavnega trenerja, v govoricah povezovalo z nespoštovanjem do igralcev.
(Dolg premor, op. p.) V Olimpijo sem komaj dobro prišel in vse skupaj se je zgodilo v enem mesecu. Določene stvari so se v slačilnici dogajale, kar je normalo, saj je hokej ekipni šport. A to, kar se dogaja v slačilnici, vedno ostane v njej. Vsaj z moje strani bo.
Visokih ambicij Olimpije, ki želi ubraniti trojno krono (državni naslov, Alpska liga, pokalni naslov), ga ni strah. "Zmagovalno miselnost imam in jo tudi predajam igralcem."
Predvideno je bilo, da boste kot pomočnik trenerja nabirali izkušnje, nato pa postali glavni trener kluba, ki je v zadnji sezoni osvojil vse, kar se je dalo. Ste se čutili povsem pripravljenega za to vlogo?
Na začetku so me res pripeljali kot pomočnika, predvsem pa za to, da bi veliko pomagal mladinskemu pogonu. To se mi je zdelo super. A v športu se lahko stvari zelo hitro spremenijo.
Sprejel sem novo vlogo, nanjo sem pripravljen. Moja filozofija je, da bi od prvega dne, odkar sem se pridružil Olimpiji, ne glede na svojo vlogo – ali bi bil pomočnik, ali sodelavec v mladinskem programu, ali glavni trener – od sebe dal sto odstotkov.
Tudi danes prihajam v dvorano, da dajem svoj maksimum, kar zahtevam tudi od igralcev. Kaj bo prinesla prihodnost, ne vem. A če sebe popolnoma vložiš v nekaj, menim, da se nimaš česa bati. Olimpija je v tem trenutku prvak in ima zelo visoke ambicije tudi za prihodnost. Tega me ni strah. Želim si ekipo pripraviti tako, da bo v ključnem trenutku v maksimalni formi. Zmagovalno miselnost imam in jo tudi predajam igralcem.
"S fanti imamo korekten odnos. Včasih pridejo tudi slabe minute, kar je normalno, ampak težave rešujemo sproti in zelo hitro."
Kako bi se opisali v vlogi trenerja?
Težko vprašanje. Bolje bi bilo, da bi nanj odgovoril kdo od fantov. Hokej je lahko zelo enostaven, lahko pa zelo zapleten šport. Fantom je treba stvari predati na zelo enostaven način, s čim manj filozofiranja.
Dela je veliko, ti pa moraš strniti stvari in jim dati najmanjšo mogočo informacijo, ki je zelo pomembna. Ključno je bistvo. Spremljam veliko trenerjev v drugih športih, berem o njih in poskušam kakšno stvar od njih pobrati.
Od koga?
Všeč mi je Željko Obradović. Njegov temperament. Ko ga pogledaš, se ti zdi, da se bo razpočil na igrišču. A po drugi strani igralci pravijo, da je zelo prijetna, topla oseba, da ima neko precej pozitivno vez z igralci. Pri njem se ve, da je treba na igrišču garati, ve se, kdo je šef. To pije vodo. On je dober primer človeka, ki je na terenu videti tako besen, a ga imajo igralci radi, da skoraj ni slišati slabe besede čez njega. Na koncu koncev pa lovorike govorijo zase.
"Nimam se komu dokazovati, lahko se dokazujem le samemu sebi, da dajem maksimum svojim fantom in svojemu klubu. Vsem preostalim, kritikom, zlobnim jezikom nimam nič za dokazovati."
Vi čutite podporo celotne ekipe?
Da. S fanti imamo korekten odnos. Včasih pridejo tudi slabe minute, kar je normalno, ampak težave rešujemo sproti in zelo hitro. Vrata moje pisarne so vedno odprta. Veliko se pogovarjam z njimi. Tudi individualno. Menim, da igramo z odprtimi kartami. Delamo na tem, da ohranjamo pozitivno energijo, ki pa seveda prihaja tudi z rezultati.
Po vaši karieri je ostal prizvok "porednega fanta, bad guyja". Menite, da se boste zaradi svoje pestre preteklosti na in izven ledu morali kot trener bolj dokazovati kot kdo drug?
Vsak ima lahko v življenju tu in tam zasebne težave. Jaz sem bil izpostavljen, tako da o teh vsi vedo, za marsikoga pa se o njegovih težavah ne ve nič. Nimam se komu dokazovati, lahko se dokazujem le samemu sebi, da dajem maksimum svojim fantom in svojemu klubu. Vsem preostalim, kritikom, zlobnim jezikom nimam nič za dokazovati.
Menim, da delo, delo in še enkrat delo pripeljejo do rezultatov. Če si v dvorani stoodstoten, če daješ svoj maksimum, če pridejo rezultati, te bodo ljudje poznali po njih.
Otrok, kolo, dokumentarci ... Z vsem tem se sprosti in odmisli hokej.
Koliko časa na dan preživite v Tivoliju?
Kar nekaj. Nekje od 8. ure zjutraj do 13., 14., pa potem popoldan še kakšno uro ali pa dve.
Kako odmislite hokej?
Imam otroka, z njim preživljam čas, ob njem se še sam prelevim v otroka, ki še vedno živi v meni. On je na prvem mestu.
Zelo rad sem tudi na kolesu. Imel sem gorsko kolo, a so mi ga pred dnevi žal ukradli. Kolesarjenje po brezpotjih, da se zapeljem malo v hrib in nato spustim, mi zelo paše. S tem nekoliko sproščam svoj adrenalin. Zame je to zelo dobra sprostitev.
Zanima me veliko stvari. Veliko gledam National Geographic, pa dokumentarce o zgodovini. Tudi na ta način odmislim hokej.
O razlikah med igralskim in trenerskim poklicem:
Kdo vam je med igralsko kariero dal največ?
Kjerkoli sem bil, so bili zelo dobri igralci, karakterno močni ali pa zelo težki, a iz vsakega igralca poskušaš potegniti nekaj pozitivnega. Tudi pri trenerjih je tako. Obojih je bilo zelo veliko med kariero, tako da ne bi izpostavljal nikogar, lahko pa rečem, da je bilo kar nekaj igralcev, ki so name naredili vtis.
Lahko kljub vsemu izpostavite koga?
Ne bi govoril o tem, ne zdi se mi smiselno.
Pa od trenerjev?
Najbolj je na moje hokejsko mišljenje, pa čeprav sem bil še otrok, vplival pokojni Vladimir Švejda. On mi je v mladinskih kategorijah dal največ. Pozneje pa je bilo veliko trenerjev. Tudi v tistih, s katerimi nisem bil zadovoljen, sem poskušal najti nekaj pozitivnega, tudi oni so imeli zagotovo kakšno pozitivno lastnost.
Več Sportalovih sobotnih intervjujev
Najboljši nasvet, ki ste ga dobili?
Bilo jih je kar nekaj. Se mi zdi pa pomemben ta, da imaš noge vedno na tleh, da si vsak dan motiviran, da daš svoj maksimum od sebe, da daš celo več, kot meniš, da lahko. Da greš tudi čez sebe, da znaš pregnati svoje telo čez rdečo polje in da tudi v prostem času znaš živeti profesionalno.
Nekaterih nasvetov sem se držal, drugih ne, tretje sem razumel šele po karieri. Vem, da sem med kariero naredil kakšno napako. Te so človeške. A vsak človek z leti postane bolj zrel, bolj počasen, kar zadeva hitre odločitve. Tudi jaz sem. Vsak dan se učimo.
"Vem, da sem med kariero naredil kakšno napako. Te so človeške. A vsak človek z leti postane bolj zrel, bolj počasen, kar zadeva hitre odločitve."
Kaj iz igralske kariere najbolj obžalujete?
Ko sem imel 16 let, je obstajala precej velika verjetnost, da bi lahko šel v Kanado v mladinsko ligo k Juriju Goličiču, pa sem se takrat raje odločil, da bom ostal doma.
Zakaj ste ostali tu?
Če sem iskren, mi je bilo doma preveč "luštno". Imel sem družbo, veliko sem igral hokej. Vem, povsem otročje razmišljanje. Takrat bi moral narediti korak naprej, iti tja, malo potrpeti in zagotovo bi se mi to obrestovalo.
Pa ne obžalujem ne vem kako močno, a lahko bi to izpeljal drugače. Sicer pa, če pogledam nazaj, so bile druge stvari kar v redu, kot so bile.
Z reprezentanco je igral na osmih svetovnih prvenstvih, v klubu pa v tujini preživel zgolj eno dobro sezono, saj glava, kot pravi, ni bila na mestu.
V tujini niste bili veliko, a eno sezono ste v dresu Trinca odigrali tudi v najkakovostnejši češki Extraligi. Zakaj je ostalo le pri eni?
Imel sem triletno pogodbo in vse pogoje, da bi tam uspel, da bi bilo tam lahko veliko bolje, a glava preprosto ni bila na mestu. Stvari, za katere mi je zdaj kristalno jasno, kako morajo potekati, kaj moraš narediti za uspeh, mi takrat niso bile niti najmanj. Imel sem 21 let, bil sem otrok ulice in to ni šlo skupaj.
Takrat bi mi kakšno dodatno znanje zelo prav prišlo. A ponavljam, glava je bila drugje, ni bila samo v hokeju. Na koncu sem rekel, da se mi tega ne da, kar je bilo narobe. Prekinil sem pogodbo in prišel nazaj v Olimpijo.
Se kdaj sprašujete, kaj bi bilo, če bi bila "glava večkrat na pravem mestu"?
Približno vem, kaj bi bilo, a glava je bila takrat takšna, kot je bila. Nisem je mogel spremeniti. Če bi bil danes z vsemi izkušnjami še enkrat na istem mestu, bi delal precej drugače. Če bi v tistem danem trenutku imel nekoga, ki bi me s trdo roko znal prav usmeriti, ali pa da bi sploh koga poslušal, bi bilo drugače.
A to je pač moja zgodba, ki se je razpletla, kot se je. Kljub vsemu je bila tudi Češka dobra izkušnja. Morda lahko zdaj svoje izkušnje, kaj ne smeš in kaj moraš, komu predam. Vesel bi bil, če bi lahko komu od mladih hokejistov s svojimi nasveti pomagal.
"Če bi v tistem danem trenutku imel nekoga, ki bi me s trdo roko znal prav usmeriti, ali pa da bi sploh koga poslušal, bi bilo drugače."
Priložnost za delo z mladimi ste pred leti dobili v Mariboru.
Za to sem izjemno hvaležen in se Mariborčanom še enkrat zahvaljujem. Upam, da sem jim dal toliko, kot je meni Maribor. Od nekdaj me je zanimalo, kako se hokejisti odzivajo v različnih selekcijah. Kako se bodo odzvali kot otroci in kako, ko bodo nekoliko odrasli. Biti trener mlajših selekcij je zelo drugače kot delati s člani, a tudi tam lahko nabereš veliko izkušenj.
Nekaj dela z mlajšimi selekcijami ste ob Mariboru videli tudi v Ljubljani. Kako bi ocenili delo z mlajšimi?
Mislim, da je, kar zadeva trenerski kader, dobro. Bi pa nekaj drugega povedal. Hokej je rudarski šport. Res rudarski. Fizično je zelo naporen, neprestano te nekaj boli, abnormalno moraš biti ekipni človek. Včasih so bili hokejisti bolj uličarji, taki, ki so imeli pogum, ki so se želeli dokazati.
Je pa hokej po drugi strani precej drag šport. Če potegnem črto, je danes v hokeju vse več tistih, ki imajo prepoln hladilnik in ki jim je vse prineseno k mizi. Takšni so težko rudarji. In tega je vse več.
Trenersko delo je pred Olimpijo spoznaval pri Slaviji in v Mariboru. Delal je tudi z mlajšimi selekcijami in spoznal, da vse več otrok v hokeju ni pripravljenih na garanje in trdo delo. Ob tem se zaveda, da morajo tudi trenerji v korak s časom.
Že v mojih časih so se kazali neki obrisi tega, a zelo majhni. Pri starejših generacijah pa tega sploh ni bilo. Takrat je bil hokej neke vrste boj za preživetje, trdo si delal, se boril, ker ti je ta šport nekaj pomenil. Tudi mi smo bili vsi zelo tekmovalni in tudi zato smo zelo napredovali. Danes pa je nekaterim vseeno, če slabo igrajo in izgubijo, saj vedo, da bodo prišli domov in namazali evrokrem na kruh. Ali pa ga sploh ne bodo namazali sami, saj jim ga bo verjetno mami.
A po drugi strani je treba iti naprej s trendi, kar je v enem od intervjujev dobro povedal športni psiholog Matej Tušak. Časi se spreminjajo. Če kot trener še vedno živiš v starih časih, te bodo povozili, saj stari pristopi, metode danes ne funkcionirajo več. Hočeš nočeš se je treba prilagoditi novim časom. Treba je poskušati razumeti mladino.
V Mariboru sem se glede tega veliko naučil. Do igralcev sem bil precej strog, a zdi se mi, da so me imeli precej radi. Tudi s starši sem imel večinoma zelo dobre odnose. Se pa zavedam, da nikoli ne bodo vsi zadovoljni. Ta šola je bila res dobra.
Morda vas zanima tudi:
